Stanka Prodnik

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  TV

Dekorativna odločnost

Razlike med upravičeno samozavestjo in kričavo fasado

Odločna ministrica Alenka Bratušek

Odločna ministrica Alenka Bratušek
© Borut Krajnc

Priljubljenost vlade Marjana Šarca med ljudstvom analitiki pogosto pripisujejo njegovi odločnosti, cepljeni na zdrav razum. Na TV Slovenija so obeležili eno leto njegovega vladanja, čas, ko se morajo pokazati tudi dejanske politične spretnosti. V nedeljo se je koalicija samoocenjevala, v ponedeljek pa so za komentar povprašali opozicijo. Da je ta do vlade bolj kritična, niti ne bi smelo biti novica, pa je v Dnevniku pač bila. Mogoče je večji razlog za zaskrbljenost, da je prvak SNS Zmago Jelinčič, eden vodilnih sovraštvo spodbujajočih politikov, Šarca pravzaprav pohvalil. Na srečo se je obregnil vsaj ob njegovo ekipo, posebej ob Alenko Bratušek.

Ta je prejšnji teden s svojo odločnostjo poskrbela za nekaj klasičnih televizijskih trenutkov. Z njo se je sicer ponašala že, ko je leta 2013 zasedla mesto predsednice vlade. Predvsem, ko ji je zmanjkalo vsebine, nas je le še bolj ognjevito zalagala z udarnimi frazami. A ob tem ji je najmanj enkrat uspelo zadeti problem v bistvo, v intervjuju na globalni televizijski mreži CNN je svet od nje izvedel, da »we don’t need money, we need time«, »ne potrebujemo denarja, potrebujemo čas«, kar se je nazadnje izkazalo za njeno morda najbolj modro in koristno izjavo. A se je potem, ko je njena vlada že padla, odločno lotila še štorastega poskusa samoimenovanja v evropsko komisijo, ki se je klavrno končal z morda edinim zaslišanjem kateregakoli kandidata v Bruslju, ki si ga je – iz razlogov, na katere ne moremo biti ponosni – ogledalo več kot nekaj promilov Slovencev.

In kako se ministrica sedaj brani očitkov o vmešavanju v kadrovanje energetske družbe Sodo? Odločno. Ko smo gledali Dnevnik, smo se spraševali, ali je bila novinarska ekipa nad tem očarana ali le vesela, da se prispevek dela sam od sebe. Bratuškova se je na tiskovni konferenci branila z napovedjo vojne. Bolj ko jo napadajo, bolj bo sekala lovke, je povedala. Kaj si upa, smo si lahko rekli, čeprav je izpustila nekaj podrobnosti, recimo, kdo je ta njen hobotničarski nasprotnik.

V pompoznosti se vsebina izgubi, kar politikom seveda marsikdaj ustreza, a žal to pomeni, da smo gledalci vse manj pozorni na izjave, ki bi nas morale skrbeti. Rosvita Pesek je v ponedeljek v Odmeve na pogovor o proračunu povabila Roberta Pavšiča iz LMŠ in Marka Pogačnika iz SDS. »Skrbi me, da postaja Slovenija meka za socialni turizem,« je dejal Pogačnik o izdatkih za socialo, pri čemer voditeljica ni niti trznila. Prav tako kot nismo dočakali komentarja ali podvprašanja na izjavo Jelke Godec v prispevku o oceni vlade. Dejala je, da če bo vlada Marjana Šarca šla v tej smeri naprej, »bo morala naslednja vlada spet poseči po kakšnem ZUJF-u«. Da največja opozicijska stranka mirno straši s politiko, ki je grobo, po načelu doktrine šoka posegel v življenja ljudi, predvsem pa dolgoročno ni prinesel čisto nič dobrega, pa še neustaven je bil, bi moralo biti vsaj malo skrb zbujajoče. A kaj, ko nam je, gledalcem, odločnost tako všeč. Če ima tudi kaj vsebine, z njo lahko celo dobro shajamo. Če pa je boj Alenke Bratušek le dekorativen in je njen cilj predvsem hobotnici prilepiti bolj »svoje« lovke, se spomnimo, da je njeno odločno vodenje vlade trajalo le malo več kot eno leto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.