Nazaj v srednjo šolo, ker ni služb

»Študenti: se je kdo letos že vpisal kam za status? Prosim, delite kake koristne informacije,« je anonimnež poizvedoval na omrežju Reddit konec letošnjega avgusta. Podobni zapisi se vrstijo po forumih vsako leto v začetku jeseni in mladi si na njih izmenjujejo informacije o srednjih šolah, ki še imajo prosta mesta za vpis, najcenejših izobraževalnih programih in ostale nasvete, ki naj bi pomagali na papirju dajati vtis, da je oseba vpisana v šolo z namenom, da jo tudi opravi. Kako je mogoče, da si študenti želijo imeti status dijaka?

Fiktivni študentje tega namena namreč nimajo. Želijo si le začasne rešitve, ker jim vpis na fakulteto ali v višji letnik ni uspel, nekateri pa se navidezno vpisujejo tudi po diplomi. Mnogi potrebujejo status dijaka predvsem zato, ker jim ta omogoča delo prek študentskega servisa. »Delam že ves čas ob študiju, zato pa mi je ostal en izpit,« odgovarja redditovec v komentarjih na očitke, da se je v slabi situaciji znašel iz lenobe. »Status rabim, da lahko še naprej delam. Bi bilo pa zelo fajn, če ne bi vsi zaposlovali samo študentov.«

Po faksu v srednjo šolo

Fenomen fiktivnega študenta ni nov, novi niso niti očitki o lenih študentih, večnih študentih. A položaj študenta v Sloveniji se spreminja. Predvsem z ukrepi ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za zajezitev fiktivnega vpisa je ta v zadnjih letih postal več kot le zastonjkarsko podaljševanje študija na fakulteti ali prehajanje s faksa na faks. »Z leta 2017 sprejetima novelama smo omejili obdobje trajanja rednega izobraževanja v statusu dijaka,« razlagajo na ministrstvu. »Tudi z novelo Zakona o višjem strokovnem izobraževanju je ministrstvo vzpostavilo pravni okvir za preprečevanje zlorabe in v največji možni meri preprečevanje pojava navideznih študentov višjega strokovnega izobraževanja.« Eno od glavnih izhodišč zakona je bilo zmanjšati možnosti vpisa študentov, ki na višji šoli ne nameravajo študirati.

Cilj fiktivnih študentov so po teh spremembah postale predvsem srednje šole v programih izobraževanja odraslih. A tudi tam se monitoring fiktivnih vpisov zaostruje. »Teh vpisov bo v naslednjih letih še manj, saj nova zakonodaja ne dovoljuje več vpisov kandidatom, ki že imajo zaključeno izobraževanje. Ti se lahko vpisujejo v oddelke za odrasle, v redne pa ne več,« pojasnjujejo na Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli (SGGOŠ) v Ljubljani.

Preveriš, katere srednje šole so še proste, in izbereš najcenejšo, pravi eden od študentov. In dodaja: »Navadno se ve, katere so bolj naklonjene takim vpisom. Potem pokličeš in se zmeniš za vpis.«

Če na srednji šoli opazijo, da kdo ne opravlja študijskih obveznosti, načeloma ukrepajo. »Dijaka, ki ne hodi v šolo, prvič pozovemo in mora prinesti dokazila o opravljenih obveznostih, sicer ga izključimo,« razložijo na omenjeni šoli. Zelo veliko takih primerov ni, dodajajo, saj se hitro razve, katere šole fiktivno vpisujejo. Povpraševanja je nato več, šole pa hitro sprejmejo razne ukrepe.

Fiktivni vpis se navadno ugotovi šele, ko vpisani ne opravlja obveznosti. Točno število fiktivcev je neznano, podatki OECD pa kažejo, da le manj kot polovica slovenskih študentov tudi dokonča terciarno izobraževanje. K monitoringu in odpravi navideznih vpisov sicer po mnenju ministrstva pripomoreta na ministrstvu nedavno vzpostavljeni evidenci, s katerima lahko ugotavljajo upravičenost pravic študentov do študija in drugih pravic. »Danes podatke o statusu dijaka, učenca oziroma študenta pridobivamo vsi javni zavodi, ki dodeljujemo druge ugodnosti in pravice iz javnih sredstev.«

Razlog je študentsko delo

»Glede tega, zakaj študenti iščejo fiktivni vpis v srednje šole, menimo, da je v prvi vrsti treba iskati razloge zanj izven šolstva,« razmišljajo na ministrstvu. »Eden od razlogov je zagotovo možnost študentskega dela.«

Podobno odgovarjajo tudi študenti sami. »Ko sem končala gimnazijo, nisem imela dovolj točk za vpis na želeno smer. Odločila sem se ponavljati maturo, to pa je pomenilo leto dni pavze,« razloži svoj položaj študentka zdaj drugega letnika kineziologije. »Da sem to leto lahko delala, pa mi je bil dijaški status nuja.« Drug študent razloži: »Na prehodu v zadnji letnik nisem naredil izpita, v prvem letniku pa sem se že prepisal z druge fakultete.« S tem je izkoristil možnost dodatnega leta, namenjenega absolventskemu statusu, ponavljanju letnika ali prepisu. »Status dijaka sem si uredil, da sem lahko še naprej delal prek študentskega servisa in si plačeval stanovanje.«

Glavni razlog pa je, da so delodajalci tisti, ki študentske napotnice zahtevajo od svojih delavcev, in zato študentje iščejo vse načine, da pridejo do statusa. Vpis v srednjo šolo pomeni zanje eno od opcij, saj je tudi s statusom dijaka možno delati prek študentskih servisov.

To sicer ne velja čisto za vse: nekaterim napotnica pomeni tudi neko samostojnost. »Nekateri si želijo ohranjati možnost, da delajo tudi nekje drugje, da se ne vežejo,« razmišlja pravnica Barbara Rajgelj. Fiktivne študente pri delu prek napotnice deloma varuje tudi dejstvo, da se študentski servisi s preverjanjem kredibilnosti vpisa načeloma ne ukvarjajo. »Mi dobimo potrdilo o vpisu in ne preverjamo, ali je res vpisal to, kar želi študirati. To je tudi zelo težko in servisov niti ne zanima. Zanima nas le, ali ima status, veljavno potrdilo za šolsko leto, na podlagi katerega lahko izdamo napotnico,« pojasnijo na študentskem servisu Studentski.si.

Veliko delodajalcev zanima ravno študentska delovna sila. »Največja privlačnost je gotovo fleksibilnost,« razlagajo pri Delavski svetovalnici. »Študentsko delo je zelo fleksibilno. Študentje lahko delajo, ko imaš po njih potrebo, delajo lahko po fleksibilnem urniku. Tudi če si se zmenil, da bo delal celo poletje, si lahko premisliš naslednji dan,« povzamejo. »Drug razlog pa je še vedno cena tega dela, ki je še vedno prepoceni in pomeni resno konkurenco ostalim oblikam zaposlitve na trgu dela. S tem pa negativno vpliva tudi na plače v Sloveniji.«

Delodajalci hočejo napotnice

V večini primerov torej delodajalci študentski status zahtevajo kar sami. »V zadnjem letu sem bil zaposlen v podjetju s pogodbo za določen čas,« pove eden od študentov. »Bilo je domenjeno, da če bo vse v redu, se bomo pogovarjali o pogodbi za nedoločen čas.« Oktobra se mu bo pogodba iztekla, v začetku meseca pa ga je delodajalec poklical k sebi. »Postavili so me pred dejstvo, da si naj uredim status ali pa se bomo poslovili.« Podobno poroča tudi drug študent, ki pravi, da si je po končani diplomi dijaški status uredil tri leta zapored, ker mu je delodajalec obljubljal zaposlitev. Ta se na koncu ni zgodila. »Nisem imel namena takoj na podiplomski študij, a sem zaradi dela izkoristil dve leti. V tretje sem vpisal izobraževanje odraslih na srednji šoli.«

Barbara Rajgelj z vidika delovnega prava opozarja, da če ima delo vse elemente delovnega razmerja, je to delo lahko tudi priznano kot delovno razmerje. »Če ima študentsko napotnico, opravlja pa recimo štirikrat ali trikrat na teden konstantno delo pod nadzorom, po navodilih delodajalca, bi lahko iztožil delovno razmerje.« Študentsko delo se namreč ne sme opravljati, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja. Bistveni razlikovalni znak je v začasnosti, občasnosti študentskega dela, ta del pa je v veliko primerih spregledan ali zanemarjen.

Če ima kdo delo prek študentske napotnice in opravlja štirikrat ali trikrat na teden konstantno delo pod nadzorom, po navodilih delodajalca, bi v skladu z zakonodajo lahko iztožil delovno razmerje.

Barbara Rajgelj komentira tudi primer študenta, ki bi iz pogodbe za določen čas napredoval na študentsko napotnico: »Če je bil prej na pogodbi o zaposlitvi, potem pa bo isto delo delal naprej prek študentskega servisa – kako? To je zelo jasno v resnici delovno razmerje.« »Vsa leta študentskega dela sem bil obravnavan kot normalno zaposlen,« med drugim pripomni tudi triletni fiktivni študent. »Z rednim delovnikom, nadurami in nočnim delom.«

Ob prehodu na trg dela so mladi prepuščeni sami sebi, stanje tam pa je slabo. »Tako varnost zaposlitve kot pogoji dela, plačila … Po našem opažanju je povsod zelo slabo. Ne opažamo tega le pri mladih, tudi pri starejših delavcih, tujih delavcih je isti problem,« še pojasnjujejo na Delavski svetovalnici. »Tu je veliko skupin, ki se umetno ločujejo po nekih skupnih lastnostih, v resnici pa imajo vsi skupno lastnost: zelo slabe razmere na slovenskem trgu dela. Katastrofalne, celo.«

To je v številnih primerih razlog, da mladi iščejo rešitve, ki bi jim ta prehod olajšale. Naj gre za pavziranje med letniki fakultete ali za obdobje po njej, v fiktivnem vpisu številni vidijo edini izhod iz slabega položaja, kot fenomen pa se je začasni vpis v srednješolski program v študentskem diskurzu že skorajda normaliziral. »Preveriš, katere šole so še proste, in izbereš najcenejšo. Navadno se ve, katere so bolj naklonjene takim vpisom. Potem pokličeš in se zmeniš za vpis.« Včasih si lahko preprosto povedal, da se vpisuješ za status, še razlaga ena od študentk, danes gre to bolj diskretno. »Potem pa plačaš vpis, nekje 150, drugje 300 evrov, dobiš potrdilo, neseš na študentski servis in to je to. Vsi poznajo postopek, tudi če niso bili sami v tem.«