Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Downton Abbey

Downton Abbey, 2019, Michael Engler

Uvod v brexit.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Uvod v brexit.

Film Downton Abbey je vljudni posthumni finale istoimenske televizijske serije (2010-2015), ki je bila uvod v brexit, saj je pokazala, kako lepo je bilo, ko je bila Britanija še velika. Aristokratski jet-set je bil zgoraj, služinčad pa spodaj – in ni bilo nebelcev, priseljencev in beguncev, ki bi kazili to razgledniško idilo. Film Downton Abbey se dogaja leta 1927, dve leti po koncu serije (telefon! avto!), v času, ko je Britanija še velika, ko je še vedno globalni imperij št. 1 in ko iz Buckinghamske palače sporočijo, da bosta kralj Jurij V. (Simon Jones) in kraljica Marija (Geraldine James) obiskala Downton Abbey, posestvo dinastije Crawley, ki izgleda kot Disneyjevo magično kraljestvo. Kraljev in kraljičin obisk spremljajo številne delikatne podzgodbe, digresije in napetosti, tudi boji za dediščino, romance, nosečnosti, gejevska druženja, tatvine, šikane, prihod novega butlerja in duhovitosti grofice Crawley (Maggie Smith), toda pravo revolucijo sproži odločitev, da bodo vso strežbo – s kuho vred – prevzeli kraljevi butlerji, kuharji in služabniki. Kar je za služabnike Downton Abbeyja šok, saj to pomeni, da ne bodo mogli streči in služiti kralju in kraljici.

In vname se boj – služinčad Downton Abbeyja hoče na vsak način služiti in streči gospodarju. Pričakovali bi, da bi se jim slabo plačano, ponižujoče služenje upiralo, pa se jim ne. Ravno nasprotno: v služenju brezmejno uživajo. Še huje: kar tekmujejo, kdo bolje služi in kdo je pokornejši. In ne uživajo le v občutku, da so del Downton Abbeyja, silnega bogastva, magičnega posestva, veličastnega imperija, temveč tudi v neoliberalnem občutku, da bogastvo “curlja” in “kaplja” navzdol in bogati tudi njih.

Downton Abbey – po malem Ostanki dneva, po malem Howardov kot, po malem Gosford Park brez umora in po malem Titanik na kopnem (elite zgoraj, plebs v podpalubju) – sporoča: držite se svojega bogataša! Pazite, da se mu kaj ne zgodi! Pazite, da ne izgubi bogastva! Pazite, da ga ne bi slučajno obdavčili! Bogati in revni lahko živijo skupaj! Kot nekoč Amerika in Sovjetska zveza. Miroljubno sobivanje, bi temu rekel Nikita Hruščov. Vsekakor: izkoriščanje izgleda le kot običaj, le kot pradavni ritual, le kot tradicija, ki jo je treba spoštovati. Downton Abbey bodo razumeli le feni, toda prežet je z nostalgijo, ki jo bodo razumeli vsi. Kamera itak ne more skriti, da je navdušena nad tem, kar vidi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.