Jadranska turistična arhitektura

Z nedavno razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA smo dočakali splošno potrditev kakovosti modernistične arhitekture iz obdobja socialistične Jugoslavije. A pri tem, ko so z naslovnic uglednih tujih revij v fotografski popolnosti zasijali nam vsem dobro znani stavbe, soseske, spomeniki in celo kioski, smo nekoliko spregledali številne vsebinske ugotovitve, izpeljane iz razstave, med drugim o arhitekturi turističnih objektov in naselij na jugoslovanski obali. O njej je bilo doslej znanega bolj malo, sploh med mlajšo generacijo, ki je zamudila fenomen sindikalnega turizma oziroma se je s temi turističnimi kompleksi seznanila, ko so bili že močno dotrajani ali povsem predelani. Kljub temu velja tedanja turistična gradnja za vrhunsko v najširšem smislu, vse od kakovosti arhitekturnega oblikovanja do premišljenega lotevanja urbanizacije tedaj še redko poseljenih predelov države, kjer je bila posebna skrb namenjena varovanju in ohranjanju naravnih vrednot in iskanju ravnovesja med novim in tistim, kar je stalo že prej. Lahko bi celo rekli, da je šlo za trajnostni način, desetletja preden je ta postal osrednje načelo razvojnih politik – a žal preredko tudi prakse. Prav zato bi veljalo obnoviti nekatere vidike tedanjega razmišljanja o turistični arhitekturi in urbanizmu – danes celo bolj kot kadarkoli prej, saj panoga doživlja bliskovito rast.

Na vzhodni obali Jadranskega morja je bilo do druge svetovne vojne le nekaj krajev, kjer je poletni oddih preživljala avstro-ogrska elita (npr. Brioni, Opatija, Lošinj …), sicer pa je bila turistično in nasploh gospodarsko povsem nerazvita. Nova povojna oblast je v neokrnjeni naravi in slikoviti obmorski pokrajini hitro prepoznala priložnost za razvoj turizma. Ta ni prinesel le gospodarskega razvoja, ampak je bil hkrati prepotreben vir deviz, po razkolu s Sovjetsko zvezo pa tudi način mednarodne promocije jugoslovanskega tipa socializma ter utrjevanja položaja neuvrščenosti v tedanji blokovski delitvi sveta. Pri tem je pomembno vlogo igrala tudi arhitektura.

Večina tujih gostov je prihajala iz evropskega srednjega sloja, saj so bile nizke cene glavna konkurenčna prednost jugoslovanskega turizma. Vendar so na nekaj točkah načrtno razvijali tudi luksuzni turizem. Ena od prvih takih točk je bilo slikovito črnogorsko mestece Sveti Stefan na otočku nekoliko južno od Budve, strnjeno pozidanem s tradicionalnimi hišami iz kamna. Ker se je naselje zaradi dolgoletnega izseljevanja prebivalstva do tedaj skorajda izpraznilo, so že v petdesetih letih mesto predelali v elitni hotel. Z namenom zagotoviti potrebno infrastrukturo za nadaljnji razvoj turizma za zahtevnejše goste, je bil razpisan natečaj za luksuzni hotelski kompleks na območju med bližnjim zaselkom Miločer in obmorsko vasjo Pržno. Na njem je zmagal slovenski arhitekt Edvard Ravnikar in ta je hotelski program razdelil v več stavbnih lamel, organsko razporejenih po razgibanem terenu. Od obsežnega kompleksa je bil zgrajen le Hotel Maestral v Pržnu, ki še vedno deluje, čeprav je precej predelan. Nekaj let kasneje je Ravnikar v Budvi projektiral še en luksuzni hotel, vendar ga prav tako niso zgradili. (Nadaljnja zgodba tega hotela je tako nenavadna, da jo opisujemo v posebnem članku.)

Pristop, ki ga je uporabil Ravnikar, se je hitro uveljavil kot splošen model za gradnjo turističnih naselij. Ta so bila vedno skoncentrirana, da bi med njimi ohranili naravna območja. Navadno je šlo za skupine hotelskih ali apartmajskih stavb s spremljajočim programom (gostinstvo, šport, oskrba …), vse skupaj pa je kljub razmeroma visoki gostoti delovalo zračno, saj so bile stavbne mase razdrobljene v manjše objekte, na primer hotelske trakte ali povsem ločene depandanse ter paviljone, razporejene v prostorske kompozicije, skladne z lokalno topografijo. Med objekte se je zažirala narava, povezani pa so bili z mrežo doživljajsko razgibanih pešpoti, ki so skozi različne ambiente vodile do morske obale. Kot druga možnost se je v južni Dalmaciji razvil kompaktnejši tip hotela, kjer se je arhitektura pogosto skušala zliti s pokrajino v obliki teras ali z zelenimi atriji. Kasneje se je kot posebna arhitekturna rešitev uveljavil še »kritični regionalizem«, kjer gre za reinterpretacijo motivov tradicionalne lokalne arhitekture v modernem likovnem jeziku. Nekoliko to velja že za danes propadajoči luksuzni kompleks Haludovo na Krku, toliko bolj pa za hotel Slovenska plaža v Budvi, delo slovenskega arhitekta Janeza Kobeta, ki povzema urbano strukturo tradicionalnega dalmatinskega mesta. Bolj kot za stavbo gre za mestno četrt z osrednjo ulico – Korzom, ki je obenem programska hrbtenica hotela, saj so ob njem v pritličju umeščeni različni hotelski programi od trgovinic, restavracij in barov do frizerja in umetniških galerij. Na Korzo se prečno navezujejo mirne stranske ulice ter bujno ozelenjeni atriji, v katere se odpirajo hotelske sobe. Hotel obdajajo športna igrišča in park ob plaži. Notranje ulice niso dostopne z avtomobilom, ampak goste od parkirišča do sob pripeljejo z električnimi vozički.

Najpomembnejša značilnost obmorskih turističnih naselij pa je bila, da so bile stavbe vedno umaknjene vsaj sto metrov od obalne črte: sama obala je ostala javno dostopna vsem kopalcem, vmesni ozelenjeni pas pa je veljal za javno rekreacijsko površino. Tipično je bil to borov gozdiček, ki je ponujal prijetno senco. V vmesnem pasu so stali samo kioski ali manjši paviljoni za gostinstvo in drugo turistično ponudbo. Poleg varovanja obale pred pozidavo je bila pomembna tudi prostorska umestitev turističnih naselij, saj so jih najpogosteje umestili v bližino naselij, ki so že stala – delno zaradi večje gospodarnosti gradnje infrastrukture, delno zaradi gospodarskih učinkov, predvsem pa zato, ker je bila očarljiva tradicionalna arhitektura obmorskih mestec in vasi poleg narave pomemben magnet za goste in je celotni ponudbi dodala dodatno, kulturno raven. Glavni cilj načrtovalcev je bil določiti ravno pravšnjo razdaljo med starim in novim naseljem, ki bi to sinergijo omogočala, ne da bi bila prizadeta celovitost historične podobe naselja. Ker so se kljub temu hitro začele kazati okoljske posledice turizma, so pod vodstvom Urbanističnega inštituta Hrvaške in v sodelovanju z agencijo Združenih narodov – Programom za razvoj izdelali več regionalnih načrtov, v katerih so določili smernice razvoja, mrežo območnih središč, lokacije za razvoj industrije itd. Med najpomembnejšimi skrbmi je bila gradnja prometne infrastrukture in kanalizacije, s katero bi obvarovali kopalne vode pred onesnaženjem.

Z razpadom Jugoslavije in vojnami, ki so sledile, je turistična panoga na vzhodnem Jadranu tako rekoč propadla in začelo se je tranzicijsko obdobje stihijskega razvoja, ki se še danes ni povsem poslovilo. V številnih turističnih nastanitvah so se za več let naselili begunci, druge so delovale pri nizkih obratih in sproti propadale. Zaradi ohranjanja socialnega miru so hrvaške in črnogorske oblasti dopustile, da so krajevni prebivalci ogromne dele obale pozidali z neuglednimi apartmajskimi hišicami, s katerimi so lovili redke turiste in si omogočali osnovno preživetje. Spremljajoče infrastrukture seveda niso razvijali, še manj pa skrbeli za ohranjanje ravnovesja z naravo ali naselji, ki so tam stala že prej. S tem je bila nepovrnljivo uničena podoba številnih izjemnih obmorskih ambientov, to pa bo obe državi bržkone še desetletja zaviralo pri vzpostavljanju višje ravni turistične ponudbe.

Sprememba miselnosti je opazna šele zadnja leta, čeprav gre za zdaj le za posamične primere nadvse kakovostne nove hotelske arhitekture, ponekod pa za prenovo dosedanjih ureditev, obalnih sprehajalnih poti in starejših hotelov, na primer pri Malem Lošinju. Vsaj kot odmev je zaznati tudi nekdanja načela oblikovanja in umeščanja v prostor. Posebej velja omeniti Rovinj, kjer so zrasli kar trije zanimivi novi hoteli. Ledino je oral Hotel Lone, v borov gozdiček potopljen in za manjšo vzpetino skrit »dizajnerski hotel«, ki z elegantnimi pasovi belih balkonov nekoliko spominja na ladjo za križarjenje. V bližini so letos odprli eminentni petzvezdični Grand Park Hotel, ki stoji ob obali v podaljšku mestne rive, kjer je nadomestil neposrečeno starejšo hotelsko stavbo. Novi hotel se stopničasto vzpenja po zaledni brežini v nizu dolgih ozelenjenih teras, med katerimi so ohranili nekaj borovcev. Pred njim je marina, obalno sprehajališče in plaže pa ostajajo javno dostopni. Oba hotela je skupaj z mednarodno skupino oblikovalcev zasnoval znani hrvaški biro 3LHD, ki je načrtoval tudi naselje apartmajskih hišic v rovinjskem kampu Amarin. V nasprotju s skupino vrstnih hiš v istrskem slogu (kamnite fasade, položne opečne strehe) je novo naselje gosta struktura iz belih kock, ki imajo izžrta po dva nasprotna vogala. Tako pritlični in nadstropni apartma dobita intimno ložo oziroma teraso, obe oblečeni v keramiko živih barv, kar olajša orientacijo. Promet je izločen na obrobje naselja. Sodobno arhitekturno govorico s skorajda vesoljskim pridihom, ki ustvarja zanimiv kontrast z okoliško naravo, zaokroži futuristično oblikovan družinski Hotel Amarin, ki so ga v Studiu UP oblikovali kot trokrako vesoljsko ladjo s fasado iz bele perforirane pločevine, ki je pristala sredi skrbno vzdrževanega zeliščnega parka. Obala je tudi tu odprta in namenjena izključno rekreaciji in razvedrilu.

Vrnimo se še v Budvo, ki je morda največje svarilo pred tem, kaj se lahko zgodi, če se obilica kapitala z edinim namenom kratkoročnega maksimiranja dobička poveže s pomanjkanjem okusa in popolno brezbrižnostjo do prostora. Iz preteklih obdobij podedovana urbanistična struktura s številnimi obalnimi potmi in zalednimi napajalnimi cestami je še edino, kar mestu daje obliko, novogradnje pa so presek generične arhitekturne turobnosti in kiča, če prometnega kaosa med novimi apartmajskimi bloki in hoteli sploh ne omenjamo. Prej opisani hotel Slovenska plaža deluje kot oaza miru in nadomestek za drugod odsotne javne prostore. Z arhitekturnega vidika je zanimiv le luksuzni kompleks Dukley, ki je zaradi lege na izpostavljenem rtu Zavala in nenavadnih oblik prepoznaven z vseh budvanskih plaž. Stavbne mase so tudi tu razporejene po strmem terenu nad obalo, namesto podolgovatih lamel pa gre za kompaktnejše volumne z zaokroženimi vogali in ozelenjenimi terasami. Med njimi rastejo ciprese, palme in podobno rastje, tudi zaradi barvne sheme fasad v rjavih odtenkih in kamnu pa se celotna kompozicija zlije z okoliško pokrajino. Gostota gradnje je vseeno zelo visoka, razmerje med naravo in stavbami precej bolj v prid slednjim, notranjost kompleksa s plažami vred pa dostopna le gostom. Da kompleks na videz deluje kot človeški termitnjak, je v nasprotju z okoliškim urbanim kaosom iskren poklon.

Nekdanji odnos do množičnega turizma in način ukvarjanja z njim je v času čezmernega turizma žal težko ponovljiv recept – lokacije so že razvite, marsikje preobremenjene, panoga pa kliče po nadaljnji rasti. Hrvaška ob napovedih imanentne krize že preizprašuje svoj turistični model, pravo pot iščemo tudi v Sloveniji. Dobrodošlo je, da se vedno več investitorjev zaveda pomena dobre arhitekture in da se vsaj deloma vrača bolj tankočutno umeščanje v prostor. Žal je to za zdaj omejeno na najdražje investicije, ki so povprečnemu gostu nedostopne – mu pa vsaj ne krnijo prostora ali kazijo pogleda. Opazna so prizadevanja za privatizacijo obmorskega prostora, predvsem plaž, ki neizogibno spremljajo elitizacijo hotelske in druge ponudbe. Opisani prizori z obal južnih sosed so nam v Sloveniji tako hkrati zgled in svarilo. Obale imamo bistveno manj in prav zdaj se odloča o prihodnosti nekaterih pomembnih odsekov: med Koprom in Izolo, med Piranom in Bernardinom, o prostorskem razvoju mlade občine Ankaran … Odgovor verjetno vendarle ni samo v pehanju za »petičnimi gosti«, kot nekateri že nekoliko smešno papagajsko ponavljajo; vsaj dokler tega prostora ne razumemo izključno kot dobrino, katere edini namen je, da jo čim bolje unovčimo.