Podreditev kot svoboda

V Sloveniji je minimalna plača nizka. To vemo. Od časa do časa jo resda dvignejo, toda minimalno. Neznatno. Komaj. Kaj se zgodi, ko jo dvigujejo ali hočejo dvigniti, pa dobro vemo: gospodarstveniki, podjetniki in njihovi lobisti – medijski in klubski – začnejo nemudoma zganjati vik in krik ter histerično grmeti, da bodo izginila delovna mesta, da bodo propadla podjetja in da se bo povečala brezposelnost. Z eno besedo: če bomo zvišali minimalno plačo, nas čaka katastrofa. Brezno. Gospodarski zlom. Propadli bomo. Čaka nas Zujf. Postali bomo Grčija. Čaka nas trojka. Neizbežno.

Nekaj takega se je pred štirimi leti zgodilo v Seattlu. A kot pravi Matthew Zeitlin (Vox), se je vse skupaj začelo že dve leti prej, ko se je v eni izmed prodajaln hitre prehrane – Taco Bell – zgodil »incident«: uslužbenci – prodajalci – so preprosto slekli predpasnike in odšli domov. Protestno, se razume. Niso bili več zadovoljni s plačo. Le kako bi bili, če pa so prejemali minimalca, ki je znašal 9,19 dolarja na uro? Odločitev je bila lahka, so rekli. »To ni ne prav ne pravično,« so dodali. Naslednji dan so zaprli kopico seattelskih prodajaln hitre prehrane – uslužbenci niso hoteli več delati. Odšli so. Zlahka.

In ker je bila njihova odločitev tako lahka, tudi odločitev mestnega sveta ni bila pretežka: leta 2015 je odločil, da morajo vsa podjetja, v katerih je zaposlenih več kot 500 ljudi, do leta 2017 minimalno urno postavko zvišati na 15 dolarjev, vsa druga manjša podjetja pa bodo morala to storiti do leta 2021. Ja, mestne oblasti so končno spregledale. In ja, nikjer v Ameriki ni bilo višje minimalne plače.

Kako so se na to dramatično zvišanje minimalne plače odzvali gospodarstveniki, podjetniki in njihovi lobisti, si lahko živo predstavljate: planili so in začeli Seattlu – bogatemu liberalnemu velemestu z bujno sindikalno preteklostjo in demokratičnim socialistom v mestnem svetu – napovedovati katastrofo, zlom, propad. Izginila bodo delovna mesta! Masovno. Propadla bodo podjetja! Zlasti nova. Povečala se bo brezposelnost! Minimalna plača mora ostati takšna, kot je, če ne bo šlo vse k vragu, so ponavljali. Morali bomo dvigniti cene! Morali bomo odpuščati! Podjetja bomo morali seliti drugam!

Nič od tega se ni zgodilo. Ni bilo množičnih odpuščanj. Ni bilo množičnih zapiranj podjetij. Ni bilo množičnih selitev podjetij drugam. V Seattlu vsak mesec odprejo 40 novih restavracij, število zaposlenih v restavracijah in barih pa se je od leta 2015 povečalo s 134 tisoč na 158 tisoč. Nekateri delodajalci so zaposlenim resda zmanjšali število delovnih ur, kar pa je pomenilo le, da so zaposleni zaslužili približno toliko kot prej, a delali manj.

Vsi, ki so analizirali posledice zvišanja minimalne plače, se strinjajo, pravi Zeitlin, da so imeli tisti, ki so zagovarjali zvišanje minimalne plače, prav. To, da zvišanje minimalne plače pomeni neizbežno katastrofo (množično odpuščanje, zapiranje in selitev podjetij), je kakopak tipična neoliberalna mantra, kakor je tipična neoliberalna mantra tudi to, da bogastvo od zgoraj – od bogatih, od finančnih elit – curlja in pronica navzdol, k revnim, in da je treba zato bogatim pustiti, da so bogati, saj nas sicer čaka propad. Elite so si morale nekaj izmisliti, da jim bogastva ne bi mogli obdavčiti, pa so si – ob pomoči raznoraznih think tankov, inštitutov in podjetniških klubov, ki jih bogato sponzorirajo – izmislile »dejstvo«, da obdavčitev bogastva in zvišanje minimalne plače pomenita katastrofo, propad države, konec sveta.

Danes te neoliberalne mantre nastopajo kot dejstva, kot truizmi, kot nekaj samoumevnega in naravnega, »kot Darwinova evolucijska teorija«, »kot gravitacija ali atmosfera«, pravi George Monbiot (How Did We Get into This Mess?, 2016). In ta samoumevnost je brez alternative. Vsaj tako se zdi. Neoliberalizem je prežel vse pore družbenega življenja, postal je »teorija vsega«, zažrl se je v ljudi – in jim požrl možgane.

Letalska družba Adria Airways se je po privatizaciji prelevila v poslovno katastrofo, a to še zdaleč ni strlo dobro znane neoliberalne mantre, da so zasebniki boljši gospodarji od države.

Še več, pravi Patrick Schreiner, avtor knjige Podreditev kot svoboda (Življenje v neoliberalizmu), ki je – v prevodu Marka Bratine – izšla tudi pri nas: neoliberalna misel, neoliberalna morala in neoliberalno delovanje »veljajo za samoumevne, normalne, pogosto so razumljeni celo kot nekaj pozitivnega – kot nekaj, kar preprosto občutimo kot dobro in pravilno«. In brezalternativno. Neoliberalizem se je polastil »celotne biti in celotnega mišljenja«, tako da »oblikuje naše čutenje, mišljenje in delovanje, našo samopodobo in identiteto«.

Resničnostni neoliberalizem

Neoliberalizem – ideologija, ki je državo prelevila v avtoritativno, po potrebi protidemokratično varuhinjo neoliberalnega reda – slavi in obljublja svobodo, terja pa podreditev. Vihti prapor svobode, zahteva pa prilagajanje trgu in naravnemu redu družbe. In knjiga Podreditev kot svoboda je zemljevid mehanizmov, ki skrbijo, da ljudje neoliberalne ideje in predstave doživljajo kot nekaj samoumevnega, normalnega, dobrega, poštenega, pravičnega, moralnega in povsem naravnega. Le kako bi lahko dvomili o njih, če pa nanje prisegata obe, desna sredina in leva sredina? Le kako jih ne bi sprejeli, če pa jih slavijo konservativci in socialdemokrati? Le kako jim ne bi verjeli, če pa o njih obstaja politični konsenz? O čem pa sploh še obstaja tak politični konsenz? O ničemer! Vidite.

To, da so neoliberalne politike – recimo rezanje javnega sektorja in javnih izdatkov, skrčenje državne dejavnosti na absolutni minimum, kleščenje socialne države, privatizacija državnih podjetij, ustanov in socialne varnosti, deregulacija finančnega trga, fleksibilizacija trga dela, krčenje socialnih in delavskih pravic, manjšanje deleža plač v BDP, slabitev sindikatov, uvedba enotne davčne stopnje, znižanje najvišje dohodninske stopnje, premoženjskih davkov in davkov iz kapitala (ki jim sledita poglobitev ekonomske neenakosti in porast javnega zadolževanja, saj mora država ves tisti silni izpad davkov nadomestiti z zadolževanjem!) – uvajali v časih finančnih kriz, družbenih katastrof in naravnih nesreč, ko so bili ljudje najbolj dezorientirani, izgubljeni, šokirani in prestrašeni, pa pove vse o tem, kako »naravne«, »samoumevne« in »normalne« so v resnici te politike. Ne, niso – le vse več je mehanizmov, ki ljudem omogočajo, da jih občutijo kot »naravne«, »samoumevne« in »normalne«.

Letalska družba Adria Airways se je po privatizaciji prelevila v poslovno katastrofo, a to še zdaleč ni strlo dobro znane neoliberalne mantre, da so zasebniki boljši gospodarji od države. In ne dvomim, da v očeh slovenskega občestva ta dobrodušna mantra še vedno velja za nekaj najbolj naravnega in normalnega. Nič, ljudje so neoliberalni diktat ponotranjili – ideologija je prišla v njihova srca, tako da jo, pravi Schreiner, »dojemajo kot samoumevno in vsakdanjo radost«.

Kako neoliberalna ideologija prihaja v ljudska srca? Samo poglejte televizijo, ki je prepojena z resničnostnimi, avdicijskimi »kasting« šovi (Popstars, X Factor, Slovenija ima talent, Kmetija, Master Chef, The Biggest Loser ipd.), v katerih žirije med množico kandidatov in kandidatk izbirajo zmagovalca ali zmagovalko, ki se mu obetajo uspeh, bogastvo in slava. To so šovi, ki »uresničujejo sanje« in uveljavljajo »radikalni individualizem« – kandidata, prepuščenega samemu sebi, silijo, da vse druge doživlja kot tekmece, kot konkurenco, ki jo mora izriniti, zmleti in poraziti. Od kandidatov pričakujejo, da bodo izvirni in privlačni – konkurenčni. Vsi ti šovi »temeljijo na predstavi, da se kandidati in kandidatke med oddajo razvijajo. Izboljšali naj bi svoje ‘dosežke’, se optimirali. In naučiti se morajo, kako se vedno bolj prezentirati v skladu s pričakovanji žirije in občinstva.« Biti morajo tudi pripravljeni, »da se telesno in čustveno spravijo do roba« – da se torej brez prizanašanja podredijo vsem zahtevam trenerjev in žirije, pri čemer morajo ohraniti visoko raven samoobvladovanja, saj so nenehno izpostavljani ponižanju, sramotenju, žalitvam in zmerljivkam.

Individualizem, ki ga slavi neoliberalizem, je le oblika hlapčevstva, posebna oblika podružbljanja, ki ljudi uči, kako se podrediti zahtevam trga in neoliberalne družbe.

Ne, ponižanje, sramotenje, žalitve in zmerljivke jih ne ustavijo, ampak motivirajo, saj mislijo na svoje sanje, napredek v osebni rasti in uspeh. »Uspeh je tako prikazan kot nekaj, za kar se zavestno odločimo; če komu spodleti, si je sam kriv.« Ni bil še pripravljen, da bi se sam odločal. Ni bil še dovolj samoodgovoren. Ni bil še dovolj optimiran za dosežek. »S takšnimi stališči kasting šovi zrcalijo neoliberalizem. Prikrojijo si neoliberalno ideologijo in jo pretvorijo v temelj tv-formata: konkurenca, ideologija dosežka, nujnost nenehne samooptimizacije, samoprezentacije in samotrženja, podreditev avtoriteti trga in načelna samoodgovornost.«

Vsi ti resničnostni »kasting« šovi so laboratoriji neoliberalnega življenja: neoliberalizem pač uči, da so revni sami krivi, da so revni, da so brezposelni sami krivi, da so brezposelni, da so tisti, ki jim spodleti, sami krivi, da jim spodleti, da so tisti, ki so izključeni, sami krivi, da so izključeni. Niso se dovolj trudili, niso bili dovolj podjetni in dovolj kreativni, niso se dovolj dobro optimirali, prezentirali in tržili, niso se dovolj dobro prilagodili, niso bili dovolj disciplinirani, dovolj inovativni, dovolj prožni in dovolj konkurenčni. Do sebe preprosto niso bili dovolj strogi. Uspeha – priznanja, dosežka, ugleda, službe – si ne zaslužijo.

»Menedžer svoje biografije«

Sodobni neoliberalni človek si mora povsod, na vsakem koraku in v vsaki situaciji – oh, in na družabnih omrežjih, kot so Facebook, Twitter, YouTube, Instagram, Pinterest, StudiVZ ipd., ki so prav tako laboratoriji neoliberalnega življenja in neoliberalne optimizacije – ustvarjati publike, nenehno se mora tržiti ( ja, tudi z všečki, prijatelji in povezavami), postati mora »samoreklama na dveh nogah«, »menedžer svoje biografije«, »direktor svojega jaza«, »podjetnik samega sebe«, zvezdnik svojega življenja, nenehno se mora boriti za pozornost, prepoznavnost in priznanje, prizadevati si mora za uspeh in bogastvo, biti mora privlačen, prožen, konkurenčen in tržno zanimiv. Z eno besedo: tržiti se mora »kot proizvod«.

Za dober zgled so mu lahko zvezde, predvsem kakopak tiste zvezde, ki so »zvezde samo in edino zato, ker so zvezde«, potemtakem zvezde, ki so – kot recimo Kim Kardashian – znane le po tem, da so znane. Prav te zvezde – in njihove biografije in avtobiografije, nizanja ovir, naporov, težav in izzivov, ki so jih na poti do uspeha, slave in bogastva premagale z jekleno voljo, disciplino in optimiranjem – so popolna utelešenja »neoliberalnega pojmovanja dosežka«. Zvezdništvo je vedno zaključena zgodba, »zgledno opravljena življenjska naloga«. Ta, ki se zavestno odloči, da bo postal zvezda, je tipični neoliberalni človek, ki se zavestno odloči, da bo uspel.

Da bi lažje uspel, ne zadošča, da se trži kot proizvod, ampak se mora prezentirati, optimirati in tržiti s proizvodi, življenjskim slogom in potrošnjo, potemtakem s tem, kar troši. Če hoče biti privlačen in konkurenčen, mora trošiti – svojo identiteto mora prezentirati z »najljubšimi proizvodi« in »najljubšimi znamkami«. In tu ne gre več »samo za razločevanje od drugih (nižjih) družbenih razredov, temveč tudi in predvsem za razločevanje vsakega znotraj njegovega/njenega lastnega razreda, poklica, delovnega mesta, prijateljskega in družinskega kroga«. V neoliberalnih družbah se ekonomska neenakost kruto poglablja, družbeni vzpon postaja vse težji, nevarnost revščine in brezposelnosti je vse večja, pritisk, da je treba »iz svojega življenja nekaj narediti«, je vse hujši, zato se je treba optimirati in se prezentirati kot nekaj posebnega – s potrošnjo in lifestylom, s sledenjem trendom in novostim, s posestjo čim bolj priznanih dobrin, z razločevanjem od tistih spodaj, s prekašanjem konkurence. Neoliberalni posameznik, ki si prizadeva, da bi bil čim učinkovitejši direktor svojega jaza, potrebuje druge ljudi le zato, da mu čestitajo, da ga občudujejo, da se jim lahko prikazuje kot nekaj posebnega – neoliberalni posameznik v drugih vidi le svojo publiko.

V neoliberalnih družbah in v resničnostnih šovih se ljudje delijo na zmagovalce in poražence, zato ni naključje, da živimo v dobi »družb športa«. In prav sodobni šport, kjer so nekateri vrtoglavo plačani, drugi pa komaj shajajo, nas uči, kako živeti in dihati neoliberalno: kako premagovati samega sebe, strahove, bolečino in notranje odpore, kako se samodisciplinirati in samooptimirati, kako biti neutruden, samoodgovoren in konkurenčen, kako postati fit in privlačen, kako definirati mišice in oblikovati telo, kako ga zaostriti in preleviti v bojni stroj, kako vzdrževati kondicijo (nordijska hoja, rolkanje, fitnes, plezanje, wellness ipd.), kako samooptimizacijo spremeniti v trajno nalogo, kako se samouresničevati, kako proizvajati samega sebe in kako prodajati samega sebe, kako torej ponotranjiti neoliberalne ideje in ideale.

Sodobno športanje je abeceda neoliberalne filozofije, ekstremni športniki pa vse največje neoliberalne ideale – atomizacijo, samoizolacijo, samodisciplino, samooptimizacijo in individualizacijo – itak priženejo do vrhunca. Ja, ekstremni športi so glorifikacija neoliberalnih idealov – najboljši učitelji, ki delijo neoliberalne nauke.

Ekstremni športnik uživa le zdravo hrano – zato ne potrebuje javnega zdravstva.

Sam skrbi zase – zato ne potrebuje socialne države. Ali kot pravi ekstremni plezalec Reinhold Messner: »Še danes se lahko vzpnem na vsako goro, več tednov zapored hodim in v sili ubijem človeka z golo pestjo. Postal sem kmet in se sam oskrbujem s hrano. Za nekaj pa mi še danes tako kot včasih manjka vzdržljivosti – da bi se enkrat za vselej prepustil varstvu naše socialne države.«

Vsak ekstremni športnik – vsak jebeni vzdržljivostni tekač – pač prekleto dobro ve, kdo je njegov največji sovražnik: on sam!

V neoliberalni družbi se zgodi natanko to, kar se zgodi v resničnostnih šovih in na športnih tekmovanjih: poražencev je vedno bistveno več kot zmagovalcev. Resničnostni šovi, ki ljudi – nič slabše kot ekstremni športi – pripravljajo na življenje v neoliberalni družbi (in neoliberalni državi, če hočete), legitimirajo in normalizirajo revščino, brezposelnost in ekonomsko neenakost.

V neoliberalni družbi se zgodi natanko to, kar se zgodi v resničnostnih šovih in na športnih tekmah: poražencev je vedno bistveno več kot zmagovalcev.

A legitimirajo in normalizirajo še nekaj – prezir do revnih in brezposelnih, do nižjih družbenih slojev. Kandidati v teh šovih morajo izgubiti odvečno težo ali pa spremeniti videz, življenjski slog in osebno držo, saj so predebeli in neurejeni in neprivlačni in zanemarjeni, kar pomeni, da narobe živijo – in ker živijo narobe (ker niso vitki, ker se prehranjujejo nepravilno, ker živijo nezdravo, ker ne hodijo na fitnes, ker niso oblečeni po zadnji modi, ker trgu niso všečni, ker nimajo atraktivnega osebnega profila ipd.), so revni in brezposelni in neuspešni. Če bi živeli pravilno, bi bili uspešni in bogati. Za vse svoje težave so sami krivi.

Neoliberalna ezoterika

Ergo: za posameznikove težave je kriv sam posameznik, ne pa družba, kar pomeni, da družbo pustite pri miru. Ni je treba spreminjati, še manj revolucionirati, pravijo neoliberalci. Spremeniti je treba posameznika, ki očitno ni dovolj optimiran. Ki ni šel skozi stilsko preobrazbo. In ki ni šel skozi notranjo preobrazbo. Notranjo? Če se hočeš prilagoditi neoliberalni družbi in trgu, potem moraš slediti nasvetom in zapovedim, ki jih ponujajo svetovalna literatura, motivacijski in komunikacijski treningi, treningi veščin in tečaji pozitivnega mišljenja. Verjeti moraš, da ti lahko uspe le, če izbereš prave misli, če razmišljaš pozitivno. Verjeti moraš, da je tvoje življenje takšno, kot ga naredijo tvoje misli. Verjeti moraš, da ima tvoje življenje – itak povezano z neko božjo ali božansko silo – učinke v realnosti. Če razmišljaš pozitivno, so mogoči uspehi, čudeži, ozdravitve. Revščina je »mentalna bolezen«, le odraz napačnega, negativnega mišljenja. Uspe le ta, ki verjame v moč pozitivnega mišljenja. Če hočeš uspeti, si moraš v glavo vbijati neoliberalne dogme, glasno ponavljati krilatice iz priročnikov, samemu sebi pošiljati motivacijske smsje, na hladilnik in druge kuhinjske elemente pa lepiti lističe z neoliberalnimi iskricami: »Uspelo mi bo!« Ali pa: »Najboljši sem!« Revež je revež, ker ne verjame vase – ker ne bere priročnikov in ker ne hodi na treninge, ker se ne udeležuje coachingov uspeha in tečajev življenjskega svetovanja, ker si po stanovanju ne pušča motivacijskih lističev in ker si ne pošilja motivacijskih smsjev. Vsak lahko uspe – kdor ne uspe, je sam kriv. Revščina in brezposelnost sta individualna, ne pa družbena problema. Družba ni kriva za naše neuspehe in spodlete, za našo revščino in brezposelnost – problem je v »nas samih«. Vir slabega ni družba, temveč posameznik.

Da je vsa ta svetovalna literatura prežeta z ezoteriko, ne preseneča. Joga, astrološki seminarji, orientalske življenjske terapije, kvantno ali šamansko zdravljenje, fotografiranje avre, meditacije, stik z angeli, globule, channeling – vse to posamezniku omogoča, da najde svoj resnični, pristni jaz, svojo pravo identiteto, pot do »božanskega v sebi«, odrešenja, sreče, uspeha, bogastva.

Tako kot ni nič bolj neoliberalnega od vse te svetovalne literature (»religije brez boga«), ni nič bolj neoliberalnega od ezoterike – če ne bi obstajala, bi si jo moral neoliberalizem izmisliti. Če namreč vprašate ezoteriko, ki vam itak omogoči, da v sebi odkrijete povezavo z »božanskim« (»energijo«, »višjo silo« ipd.), potem svet ni nekaj, »kar bi zmogli ali hoteli spreminjati, temveč se je z njim treba sprijazniti in ga sprejeti«. Takšnega, kot je. »Človekova naloga ni, da svet (in s tem družbo) spreminja na boljše, temveč da mu prilagodi sebe in svojo zavest.« Ezoterike si ni izmislil neoliberalizem, a je postala perfektna učiteljica neoliberalnih vrednot – »pisana mineštra pripomočkov za boljše preživetje v neoliberalni družbi«.

Če je kdo reven ali brezposeln, pomeni, da ne razmišlja pozitivno, da ni aktiviral ezoteričnih sil, da v sebi ni odkril »božanskega«, da ni upošteval nasvetov resničnostnih šovov, družbenih omrežij, trenerjev, terapevtov in kar jih je še. Treba ga je le navdati s pozitivnim mišljenjem in ezoterično energijo, pa bo njegovih težav konec. Toda veliko, res ogromno priročnikov, pripomočkov, tečajev, terapij, seminarjev in coachingov potrebuje, da bi preživel v neoliberalni družbi. »Nič ni več samoumevno in nič ni trajno.« Ljudje v neoliberalizmu živijo v neprestanem strahu, »da niso dovolj optimirani, dovolj prožni in dovolj prilagodljivi«. In da niso videti popolni. Ker pa jih neprestano zastrašujejo, njihovemu samoprezentiranju, samooptimiranju in samotrženju ni ne konca ne kraja.

S tem je povezana tudi ideja vseživljenjskega učenja. Češ: svet se v tej informacijski družbi tako hitro spreminja, da je treba nenehno prilagajati tudi znanje. Če hočemo ostati prožni, konkurenčni in unovčljivi, moramo svoje znanje prilagajati zahtevam trga, ki se hitro spreminja. Stroške nenehnih izobraževanj moramo razumeti kot »investicije vase«, kot investicije v izboljšanje možnosti na trgu dela, kot investicije v boljše samounovčenje. Ker ljudi nenehno strašijo z novimi in novimi družbenimi in tehnološkimi spremembami, ki menda prihajajo, vedo, da iz vseživljenjskega učenja ne smejo izstopiti, da se morajo nenehno samooptimirati, da morajo hoditi v korak s časom in da se morajo neprestano prilagajati vse hitreje spreminjajočim se zahtevam trga. Bolj ko jih strašijo, tem bolj panični so – in tem bolj prilagodljivi. »Zaradi krčenja socialne varnosti in vse bolj majavih socialnih struktur so ljudje tudi vse bolj pripravljeni igrati to igro.«

Toliko svobode, pa toliko depre!

Bogastvo sicer ne curlja navzdol, toda od povsod curljajo neoliberalne ideje – iz resničnostnih šovov, družabnih omrežij, športa, svetovalne literature, ezoterike, potrošnje, vseživljenjskega znanja. Neoliberalne vrednote od povsod curljajo v ljudska srca.

Razlog več, da neoliberalizem postaja tako samoumeven in naraven kot gravitacija. In razlog več, da solidarnost, sindikati in skupni boji za družbene spremembe niso več dojeti kot rešitev – bolj ko je posameznik prepuščen samemu sebi in samooptimiranju, tem uspešnejši je! »V neoliberalnih družbah je vsak sam sebi najbližji.«

Neoliberalne mantre nastopajo kot dejstva, kot truizmi, kot nekaj samoumevnega in naravnega, kot Darwinova teorija evolucije, kot gravitacija ali atmosfera.

A tudi individualizem, ki ga slavi neoliberalizem, je le oblika hlapčevstva, posebna oblika podružbljanja, ki »ljudi uči, kako se podrediti zahtevam trga in neoliberalne družbe,« svari Schreiner.

»Naravnost groteskno je, da je prav v neoliberalnih družbah, ki pridigajo individualizem in avtonomijo, podreditev zahtevam trga in družbe postala vsakdanja normalnost. Ljudje naj bi navzven kazali avtentični, pristni jaz, ki se permanentno optimira za trg in družbo. Vendar po vsemu sodeč tega sami niso sposobni doseči – ne nazadnje zato, ker si avtentičnost in podrejenost nasprotujeta. Zato iščejo strokovnjake/inje in avtoritete, ki jim tolmačijo pričakovanja trga in družbe. S tem pa se še drugič podredijo.«

Zato lahko rečemo le – toliko neoliberalne svobode, pa toliko depresije, izgorelosti, stresa in nesreče! Upanje budi le to, da strašne posledice neoliberalizma – »večja družbena negotovost, komolčarska mentaliteta, atomizacija, prekarizacija in neenakost v družbi« – vendarle sprožajo nezadovoljstvo in želje po spremembi, o čemer, pravi Schreiner, priča nedavni vzpon levice, a tudi nedavni vzpon skrajne, neofašistične desnice, tako da se lahko vse skupaj kaj hitro obrne v napačno smer. »Civilizacija ima vse preveč mehke temelje.«

V neoliberalizmu se ljudje itak nenehno tako samooptimirajo, kot da se pripravljajo na vojno – in morda jo bodo tudi dobili.