Pavarotti

Najvišji C.

Luciano Pavarotti, pekov sin in kodrasti fen Maria Lanze iz Modene, ki je mutiral v karizmatičnega tenorista s harlekinskim nasmehom, je najprej skoraj umrl – tetanus ga je kot otroka poslal v dolgo komo. Potem je hotel na vsak način postati nogometni vratar. Razumljivo – imel je glas, s katerim je zlahka razporejal obrambne igralce. Živo si ga predstavljam v parodiji Wendersove klasike Vratarjev strah pred enajstmetrovko – žogo bi z glasom odstrelil ali razstrelil. Pavarotti, doku o Pavarottiju, se začne v sloviti amazonski operni palači (Teatro Amazonas, Manaus), v kateri je leta 1897 – na otvoritvi – pel Enrico Caruso, v kateri je leta 1982 Werner Herzog posnel Fitzcarralda, film o človeku, ki sklene, da bo v Amazoniji zgradil opero, in v kateri je leta 1995, kot vidimo v arhivskih posnetkih, pel Pavarotti, jasno, neuradno, pred priložnostno publiko, toda leta 1982 ni nastopil v Fitzcarraldu, temveč v napihnjeni, zelo dragi, naravnost potratni romantični komediji Yes, Giorgio, ki je povsem – res scela! – propadla, pa četudi je pel O sole mio, Santa Lucia in Ave Maria. In ja, Puccinijevo arijo Nessun dorma. Briljantno. Kristalno. Nemogoče.

Pavarotti, precej rutinski, wikipedični doku, ki ga je posnel Ron Howard, avtor dokuja The Beatles: Osem dni na teden, ne omeni ne te romantične komedije ne Fitzcarralda, omeni pa vse ostalo: Pavarottijevo toplino, z njegovo globino – in širino – vred, vse načine, kako je “opero pripeljal k ljudem” in kako jo je razkosal v hite, a kljub temu vedno zadel visoki C, njegove epske koncerte (pol milijona ljudi v newyorškem Centralnem parku), njegovo filantropsko prepevanje s Plácidom Domingom in Joséjem Carrerasom in Bonom in Céline Dion in Eltonom Johnom in Spice Girls in drugimi “prijatelji” (in belim robcem), njegovo obsedenost s slavo, making-of pesmi Miss Sarajevo in dolge turneje, na katerih je, kot se za rock zvezdnika spodobi, spal z asistentkami in se potem z eno – 35 let mlajšo Nicoletto Mantovani – na grozo italijanske javnosti, vajene njegovega svetniškega imidža in njegove idilične, perfektne, katoliške družine (mama, ata, žena, tri hčerke in Bog), tudi poročil (ne v cerkvi, temveč v operi). A kot slišimo: “Ni hotel biti sam.” To naj bi pojasnilo, zakaj se je na turnejah zapletal z asistentkami, a to morda pojasni tudi to, zakaj je pel vse tiste duete z zvezdami rock in popa, zakaj je po malem mislil, da jih bo zamenjal, in zakaj je pel tako tesnobno, da se je zdelo, da tesnobo dobesedno poje in da gre z vsakim nastopom umret. Ob vsem tem pa se vam zastavlja isto vprašanje kot pri Elvisu Presleyju: ali je vedel, o čem poje? Če je vedel, zakaj je potem igral v filmu Yes, Giorgio, ne pa v Fitzcarraldu? Elvis ni vedel, o čem poje – in Yes, Giorgio spominja na komedije, v katerih je igral Elvis. (Kinodvor)