Portret / Veronika Simoniti, pisateljica

Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.«