Poceni sanje, draga resničnost

Komentar Poceni sanje, draga resničnost (Mladina, 18.10.2019) se kljub znatni dolžini ne more pohvaliti z objektivnim prikazom stanja. Avtor mag. Zoran Kus je bil v času gradnje TEŠ-6 državni sekretar na Ministrstvu za okolje, torej problematiko pozna. Pa je vseeno pozabil navesti naslednje: 1. Vodilni problem proizvodnje električne energije je nezmožnost njenega hranjenja. Povedano preprosto: če se pogovarjamo o količinah, potrebnih za oskrbo države, nimamo načina, da bi elektriko, proizvedeno opoldne, prihranili do večera, saj s črpalno elektrarno Avče lahko do 15 ur zagotavljamo le do 90 W na prebivalca Slovenije. Nakup Teslinih baterij za enodnevno hranjenje vseh slovenskih energetskih potreb bi po trenutnih cenah stal kakih 100 milijard evrov, seveda pa take kapacitete za ves svet sploh niso dobavljive. 2. Tako je elektrika, proizvedena s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami, dobrodošla, kadar je. Večino časa pa je noč, je oblačno ali ne piha. Če bi večino elektrike proizvajali le na ta način, bi morali v takih obdobjih ustaviti industrijo in se (zopet) navaditi na odklope gospodinjstev.

3. Jedrske elektrarne proizvajajo elektriko stabilno, z minimalno rabo prostora in praktično brez sprotnega vpliva na okolje. 4. Če avtor stroške jedrskih elektrarn poganja v nebo, bi moral zaradi objektivnosti isto narediti tudi z drugimi viri: za termoelektrarnami, denimo, ostanejo milijoni ton pepela, ki je radioaktiven in vsebuje kemične strupe, ki nikoli ne razpadejo, zato pa zastrupljajo okolje še stoletja. V Šoštanju letno pokurijo kake 3,3 milijone ton lignita in v zrak spustijo približno 4 milijone ton ogljikovega dioksida. Okolje s precejšnjo rabo prostora in umazanimi tehnologijami gradnje in razgradnje obremenjujejo tudi obnovljivi viri.

5. Jedrski odpadki so seveda nevarni, vendar jih je po količini zelo malo. Krško tako letno proizvede 18 ton visoko radioaktivnih odpadkov v obliki gorivnih palic (ki pa jih še nima smisla zakopati, saj imajo ceno kot vir še neizrabljenega goriva). Obenem je radioaktivne odpadke mogoče izslediti s preprostim Geigerjevim števcem. Kemičnih strupov iz termoelektrarn in industrije se bojimo mnogo manj, saj jih je pogosto mogoče zaznati le z dragimi analizami. Očitno delujemo po principu, da če se nečesa ne zavedamo, tega ni. Posledično so varnostni ukrepi, ki jih zahtevamo v jedrskih elektrarnah, povsem neprimerljivi z drugo energetiko ali industrijo. 6. Po podatkih Statističnega zavoda za leto 2018 v Sloveniji nafta, premog in naravni plin predstavljajo 61% energetske proizvodnje, jedrska energija prispeva 22%, obnovljivi viri, med katere štejejo tudi hidroelektrarne, pa 17%. Povedano drugače, na prebivalca Slovenije trošimo 4 kW, več kot pol teh energetskih virov pa moramo zaradi okoljske krize v 10-15 letih zamenjati. Pri tem je nafto v cestnem prometu v veliki meri mogoče zamenjati z elektriko: omenimo električna osebna vozila, prehod na železnico, tovornjaki bi po avtocestah lahko vozili na elektriko kot nekdaj trolejbusi. Če imamo dovolj elektrike, se da proizvajati tudi sintetični metan, ki pa je zaenkrat še zelo drag. Letalski promet, ki se je nedavno zelo razmahnil, bo verjetno nujno precej omejiti. Torej bo hitre dostave in potovanj med daljnimi deželami kmalu precej manj. 7. Razmisliti bi bilo potrebno o ceni za največje industrijske porabnike, kot je Talum. To podjetje, katerega večinski lastnik je Elektro Slovenija, je v letu 2015 porabilo 30% elektrike, ki jo letno proizvede kurjenje premoga v Šoštanju. 8. Varčevanje prebivalstva je koristno, vendar ne zadostuje. Nujna in zelo dobrodošla je tudi večja raba sončne energije z elektrarnami na strehah, vendar ostaja problem neenakomernosti dobave pa tudi količine, saj bi za vse energetske potrebe Slovenije s sončnimi celicami morali pokriti kakih 400 kvadratnih kilometrov.

9. Če ne želimo tvegati pregretja planeta in širitve območij, neprimernih za poselitev, posledično pa konfliktov in samouničenja človeštva, je smiselno povečati proizvodnjo elektrike v jedrskih elektrarnah. Na Švedskem so denimo v letih med 1974 in 1986 zgradili za blizu 1 kW na prebivalca novih jedrskih elektrarn. 10. Jedrske elektrarne seveda stanejo, vendar ni treba, da toliko, kot trdi gospod Kus. Kolega prof. dr. Martin Čopič je ocenil (Delova Sobotna priloga, 4. maj 2019), da bi zadostoval davek 100 evrov na tono ogljikovega dioksida (tak davek v Franciji je trenutno blizu 40 evrov, po letu 2022 pa naj bi se zvišal na 80 evrov na tono). Posledično bi se bencin in dizel na črpalki podražila za okoli 30 centov na liter. Torej italijanske cene, ki so visoke, vendar ne pretirane, če se tako izognemo katastrofi. Argument, da morajo najprej nekaj narediti druge države, je žal podoben izgovarjanju zmikavta, da kradejo tudi drugi. Seveda pa bo planet Zemlja in del življenja na njem v vsakem primeru preživel, vendar na njem morda že kmalu ne bo več ljudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.