Zelo pogosto slišimo, da država financira umetnike

"Zelo pogosto slišimo, da država financira umetnice in umetnike, ker naj bi bili sami po sebi upravičeni do javnega denarja. To je napačno izhodišče. Država ne financira umetnic in umetnikov zaradi njih samih. Financira dejavnost, ki jo je sama opredelila kot javni interes. To je bistvena razlika. Enako velja za zdravstvo ali šolstvo. Ne financiramo posameznikov zaradi njih samih, ampak dejavnosti, za katere smo kot družba presodili, da so pomembne za skupno dobro. Zato je zelo zavajajoče, ko se ustvarja vtis, da država "preživlja umetnike". Umetniki so izvajalci javnega interesa na področju kulture, ki ga je država sama opredelila v zakonodaji."

"Drugi argument pa je še bolj zanimiv: država ne bi smela podpirati tako velikega števila umetnikov, ampak samo najboljše. Toda vrhunski dosežki ne nastanejo iz nič, nastanejo iz široke baze. To dobro razumemo pri športu. Nihče ne reče, da bi morali vlagati samo v Pogačarja ali v Garnbret. Vemo, da vrhunsko športnico ustvarijo leta sistematičnega dela: športna društva, trenerji, lokalni klubi, mladinske selekcije, infrastruktura, tekmovanja in številni športniki, ki nikoli ne bodo postali prvaki, pa so kljub temu nepogrešljiv del sistema. Če želimo vrhunske ustvarjalke in ustvarjalce, mednarodne uspehe in umetniške presežke, moramo ustvarjati pogoje, v katerih lahko nastajajo različne prakse, generacije in estetike. Ne vemo vnaprej, kdo bo ustvaril naslednje pomembno delo. Prav zato javni sistem ne vlaga samo v že uveljavljena imena, ampak omogoča razvoj novih avtorjev, eksperiment, raziskovanje in tveganje. Kultura ni proizvodna linija, kjer lahko vnaprej izračunaš, kdo bo ustvaril mojstrovino. To je živ ekosistem. In kot vsak ekosistem potrebuje raznolikost."

"Šele iz te raznolikosti lahko nastanejo dela, ki pozneje postanejo kanon, dediščina ali mednarodni uspeh. Zato je edino resno vprašanje, ali ustvarjamo dovolj široke in dobre pogoje za sektor. No, pa pridemo do jedra spora. Vprašanje postane, kdo sploh določa, kaj je kakovost? Če začnemo javni interes razumeti tako, da si podporo zaslužijo predvsem tisti, katerih pogled na svet se ujema s kulturno politično vizijo oblasti, ne govorimo več o strokovni presoji. Govorimo o redefiniciji javnega interesa. Je država skupni okvir, ki ustvarja pogoje, da lahko sobivajo različne prakse, pogledi in družbene izkušnje, ali sodnik, ki določa, katera izkušnja je bolj legitimna od druge? Država ni lastnik kulture, je njen skrbnik."

(Teja Reba, umetnica, dolgoletna vodja v kulturi in vitezinja francoskega reda umetnosti, o odnosu do umetnikov v Sloveniji; v intervjuju za STA)