So vplivni v sodni dvorani res privilegirani?

Ko je javnost izvedela za večdesetmilijonski odpis dolga družini Janković, se je spet začelo veliko govoriti o dolgotrajnosti in neuspešnosti kazenskih postopkov zoper ljubljanskega župana. In ne samo zoper njega. Vtis je, da vplivnim politikom in predstavnikom kapitala vedno znova uspe nekako pretentati kazenski sistem. Je to le vtis? Je sistem res preveč radodaren s človekovimi pravicami, kar se izkaže v najbolj razvpitih primerih? Je vprašljiva sodna preiskava kot sinonim za prerazkošne pravice v kazenskih postopkih? Bi jo bilo treba odpraviti?

Zagovorniki racionalizacije kazenskih postopkov že dlje opozarjajo, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki še poznajo sodno preiskavo, vse druge so jo že opustile. Z odpravo sodne preiskave se sodstvo umakne iz kazenskega postopka v vseh poprejšnjih fazah in nastopi zgolj kot poslušalec ene in druge strani v sodni dvorani. Policija in tožilstvo sama zbirata dokaze in jih predstavita v obtožnici. Preiskovalna opravila se zato ne podvajajo in sistem je hitrejši, učinkovitejši in gospodarnejši.

Je pa tudi res, da posege v človekove pravice organi pregona in preiskovanja lahko v takšnem sistemu izvajajo precej samostojneje in bolj nenadzorovano. Sami se odločajo, zoper koga in kdaj izvajati posamezne preiskovalne ukrepe in kdaj sumi zadoščajo za poseg v človekove pravice in kdaj ne. Prav zato je odpor do odprave v strokovni javnosti tako močan. Ker bi znižal že tako vedno nižjo raven varovalk v kazenskem sistemu.

Statistični podatki namreč kažejo čudno sliko slovenskega pravosodnega sistema. Videti je, da domnevno prerazkošne pravice v policijskih, tožilskih in sodnih postopkih uživajo le še redki obdolženci. Lani je bilo pred kazenskim sodiščem obsojenih 6713 ljudi, od tega manj kot 28 odstotkov po klasičnem kazenskem postopku, z vsemi varovalkami pred kršitvami človekovih pravic vred. Vsi drugi so bili obsojeni po hitrih, prilagojenih, poenostavljenih postopkih.

Več kot tretjina obsojenih je bila obsojena na podlagi priznanja krivde, to pomeni, da so zaradi nekoliko ugodnejše ponudbe tožilstva oziroma nižje ali blažje kazenske sankcije, kot bi jih lahko doletela po sojenju, priznali krivdo. Sodnika so ti obsojenci videli zgolj, ko jim je izrekel kazenski ukrep. Dodatna tretjina obsojenih je bila lani pred kazenskim sodiščem obsojena, ne da bi sploh videla sodnika – gre za »blažja« kazniva dejanja z obsodbo na podlagi kaznovalnega naloga.

Vsa ta velika preobrazba kazenskega sistema iz dobrodušnega kontinentalnega v krivičnega amerikaniziranega se je zgodila v zgolj sedmih letih, odkar je Pahorjeva vlada uvedla institute za hitrejše reševanje zadev. Sodna preiskava se torej danes zdi nasprotno – edino preostalo jamstvo človekovih pravic v kazenskih postopkih. Zagotovilo, da sodstvo še vsaj nekoliko nadzoruje delo tožilstva in policije. Profesorica kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Katja Šugman Stubbs je kmalu po tem, ko je pravosodje hitre postopke sprejelo s (preveč) odprtimi rokami, dejala: »Težnja po odpravi preiskave je bila večino časa podprta z argumentom, da so postopki predolgi, ta razlog pa zdaj zagotovo odpade.« A odtlej klasično sojenje izginja tako hitro, da si tega tedaj ni predstavljala niti Šugman Stubbsova, zdaj ustavna sodnica.

»Prav v tem je glavna težava: odprava sodne preiskave bo postavila v slabši položaj še več ljudi, ki nimajo sredstev za dobro obrambo, za zagovornike in odvetnike. To pa bo povečalo neenakost pred zakonom – ne pred katerimkoli zakonom, pač pa pred zakonodajo, v okviru katere se odloča o najhujših posegih v človekove pravice, kazenskih obsodbah, omejitvah svobode gibanja, zaporu,« je pred dvema letoma v intervjuju za Mladino dejal kazenski odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar.

A trend, ki ga opisuje omenjena statistika, nakazuje v bistvu nekaj drugega. Dostop do vseh teh pravic je dejansko omogočen le še peščici bogatih in vplivnih, ki jim prek angažmaja najboljših odvetnikov (in na druge manj formalne načine) uspe izigravati sistem. Ali kot je nedavno dejal vrhovni tožilec, specializiran za pregon gospodarskega kriminala, Jože Kozina: »Tu so raznoteri ’rešilni čolni’, ki se kot po naključju pojavijo na obzorju bogatih in vplivnih obtožencev in obsojencev, pri sleherniku pa seveda kakor po pravilu skoraj nikoli.«

Zato je vseeno upravičeno vprašanje: ali v resnici še potrebujemo sodno preiskavo, če pa je v praksi omogočena le še bogatim in vplivnim in jo ti uporabljajo za izigravanje pravosodnega sistema? Verjetno res ne. Če že slehernik ne more imeti pravic, naj jih nimajo niti privilegiranci? Kovačič Mlinar na to odgovarja pragmatično: »V glavah ljudi so vedno ekscesi. Noben sistem ne more onemogočiti ekscesov. Če bo kdo skušal zlorabiti sistem, bo deloma lahko zlorabil vsak sistem, ne glede na to, kakšen je. Ampak da zdaj zaradi manjšine primerov, manj od odstotka primerov, spreminjamo sistem, je nedopustno.«

Sodna preiskava bo slej ko prej opuščena, pritisk politike, ki si tega želi že leta, bo sčasoma postal premočan. Potem bomo morda bolj enakopravni pred roko pravice – ker bomo čisto vsi, ne glede na družbeno in finančno moč, imeli manj pravic, saj te domnevno zgolj otežujejo delo policiji, tožilstvu in sodstvu.