Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, se preselijo v Evropo

Judy, 2019 Rupert Goold

zadržan +

Konec mavrice.

Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, tako da jih noče nihče več angažirati, se preselijo v Evropo, kjer angažmajev še naprej ne zmanjka in kjer se lahko še naprej delajo, da so slavne in velike – le filmi in pesmi so manjši, če naj parafraziram Normo Desmond, propadlo divo iz Wilderjeve klasike Bulvar somraka. Tako je bilo s Stanom & Olliejem, kot smo videli. In tako je bilo tudi z Judy Garland, ki so jo vzgojili filmi in ki jo v Judy, posneti po drami Petra Quilterja (End of the Rainbow), igra Renée Zellweger.

Ko je leta 1968 prišla v London, kjer je v nočnem klubu “Hippodrome” nastopila na seriji razprodanih koncertov, se je v Ameriki že zmračilo. Bila je odpisana in po malem tudi pozabljena. To so bili njeni zadnji koncerti. Pol leta kasneje je bila mrtva. Overdose. A film ne skriva, da London in tiste koncerte potrebuje – brez denarja je, zadolžena, prežeta s tesnobo, obupana, depresivna, zapita, zasvojena, z glasom brez zrna. V Ameriki so jo vrgli iz hotela, skrbništvo nad otrokoma visi na nitki. V Londonu naleti na publiko, ki je še ni pozabila, ki prikimava njeni mitomaniji in ki vedno znova terja, da poje pesem Over the Rainbow, veliki hit iz Čarovnika iz Oza, flešbeki pa nas potem odpeljejo prav na artificielni, že kar kičasti filmski set v studiu MGM, kjer so leta 1939 snemali Čarovnika iz Oza in kjer so se formirale travme, ki so jo slabih 40 let kasneje na londonskih odrih prelevile v Amy Winehouse.

Judy Garland, hči vodvilskih artistov, je bila 15 let zvezda studia MGM, kamor se je prebila že pri trinajstih – in Clarku Gableu za rojstni dan zapela pesem You Made Me Love You, Dear Mr. Gable. S svojim zvonkim, dramatičnim, temperamentnim glasom je zažgolela Over the Rainbow in Meet Me in St. Louis, zablestela, potem pa zgrešila vse trenutke, ko za dežjem na hitro posije sonce. Dež je bil vedno hitrejši. Bila je nadpovprečno nadarjena učenka stare holivudske šole, kraljica mjuziklov, genialni otrok časa, ko je bil Hollywood tovarna sanj in iluzij. Njeni filmi so se dogajali v artificielnem svetu. Vse je bilo iluzija – tudi ona sama. Bila je popolna fotokopija starega Hollywooda, zato je od njega pobrala vse vrline in vse defekte – odpovedane filme, histerične odhode s snemanj, psihične izčrpanosti, krize, živčne zlome, tremo, nenadne slabosti, presihanja samozavesti, uspavalne tablete, poživila, narkotike, hospitalizacije, poskuse samomora, kaos, dietne režime, serijske poroke in strah, da bo izgubila glas in preprosto izginila. Bi res izgubila svoj glas, če ne bi toliko trpela? Nekoč je stopila pred publiko, odprla usta, da bi zapela, toda namesto glasu je iz njenih ust bušnilo bruhanje – tisti delikatni, mučni, ihteči presežek glasu.

In kot vidimo v Judy, je bil Louis B. Mayer, toksični šef studia MGM (v katerem je bilo “več zvezd kot na nebu”), njen predator, njen manipulator, njen Harvey Weinstein. Namesto burgerjev ji je dajal amfetamine ter se je dotikal na način, ki mu je gibanje #MeToo spisalo epitaf. Judy, ki en passant pokaže, zakaj so se geji tako zlahka identificirali z Judy Garland (in zakaj so imeli občutek, da poje o njih in da prevaja njihovo eksistencialno izkušnjo), je “oskarjevski” film, ali bolje rečeno – film, ki emocionalno izsiljuje člane ameriške filmske akademije, oskarjevsko volilno telo. Tu imate namreč biografijo holivudske mučenice (slava, droge, propad), ki potrebuje odrešitev, igra pa jo nova holivudska mučenica, Renée Zellweger, oskarjevka, ki po “propadu” – slabih filmih, daljši filmski abstinenci, zasmehovani “plastični operaciji” – prav tako potrebuje odrešitev, ponovno vstajenje, comeback. Takšne ima akademija zelo rada. To, da Renée Zellweger poje in da se – v slogu šova Znan obraz ima svoj glas – transformira v Judy Garland, zvezdo klasike Zvezda je rojena, pa tudi preverjeno pomaga.