»Preplezal je žično ograjo, ki smo jo postavili na meji, in potem je izčrpan umrl«

Spletna stran Second Home - in exile je na Facebooku objavila pesnitev Vinka Möderndorferja z naslovom Črni cvet. Ker se nam zdi, da je v njej zajeto marsikatero bistvo, smo jo želeli deliti tudi z vami, zato jo spodaj objavljamo v celoti.

ČRNI CVET

Pri likovnem pouku

je učitelj,

takoj ko je vstopil v razred,

vprašal: Ste brali današnji časopis?

Vsi smo se zasmejali.

Kdo pa še bere časopise!

Vem, je rekel učitelj, ne berete časopisov,

ker srfate po internetu.

Spet smo se zasmejali.

Stari za likovni je totalni dinozaver,

kdo pa še danes reče srfate!

Učitelj se ni dal motiti.

Najbrž pa ste slišali za žalostno zgodbo?

je vprašal in čakal,

da bo kdo kaj rekel.

Nihče ni rekel nič.

Kakšna žalostna zgodba?!

Staremu se je čisto utrgalo!

Mlad fant je v gozdu,

tik ob meji,

zaradi izčrpanosti in podhladitve umrl.

Utihnili smo.

Zakaj nam to pripoveduje?

Mladi fant iz Sirije.

Malo starejši kot vi.

Zbežal je iz svoje domovine,

ker je tam vojna.

Hotel je k sorodnikom v Nemčijo.

Hotel je živeti.

Samo živeti.

Še bolj smo bili tiho.

Nihče se ni niti premaknil.

Nismo vedeli, kaj naj rečemo.

Sorodnikom je po telefonu sporočil,

kje je in da ne more več.

Prišli so ga iskat.

Vendar prepozno.

Preplezal je še žično ograjo,

ki smo jo postavili na meji,

in potem je izčrpan umrl.

V razredu je bila popolna tišina.

Kot da ni nikogar.

Bilo mi je neprijetno.

Vsem je bilo neprijetno.

Pogledala sem sošolko.

Gledala je v mizo.

Tudi fantje so bili tiho,

pa nikoli niso.

No, je rekel učitelj,

danes bi rad, da narišete nekaj

v spomin na mladega fanta,

vašega vrstnika,

ki je umrl v slovenskem gozdu,

ker mu nismo znali pomagati.

V tišini smo položili bele liste na mizo.

Vem, kaj bom narisala.

Narisala bom droben cvet.

Droben črni cvet.

Vinko Möderndorfer