Film / Last Christmas

Last Christmas, 2019, Paul Feig

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 49, 6. 12. 2019

proti

Življenje je kičasto.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 49, 6. 12. 2019

proti

Življenje je kičasto.

Na začetku božičnega filma Last Christmas piše, da ga je navdihnil štikel Last Christmas, ki ga je tam nekje sredi osemdesetih izvajal duo Wham! (George Michael & Andrew Ridgeley). Že res, da v filmu nekajkrat slišimo štikel Last Christmas (in druge štikle Georgea Michaela, ki je menda Emmi Thompson, koscenaristki tega filma, tik pred smrtjo prižgal zeleno luč), toda film, baziran v Londonu, je v resnici precej bolj navdihnila Caprova božična klasika Življenje je čudovito, v kateri obupanega Georgea Baileyja (James Stewart), bančnega uslužbenca iz zakotnega Bedford Fallsa, ki je prepričan, da je zamudil vse priložnosti, pred samomorom reši angel Clarence (Henry Travers), ki mu pokaže, kaj bi se zgodilo, če se ne bi nikoli rodil. Nekateri ljudje bi se zapili, nekateri bi umrli, nekateri bi pristali v ječi, nekateri bi izginili, nekateri bi se ločili, nekaterim bi se zmešalo – in to le zato, ker jih George ne bi mogel rešiti. Vse to so bile “priložnosti”, ki jih je izkoristil. Njegovo življenje je dejansko bilo avantura. Njegovo življenje je dejansko bilo junaško in uspešno. Kot dahne angel: “Vidiš, George, imel si čudovito življenje.”

Ker pa živimo v času gibanja #MeToo, opolnomočenja ter rimejkov, nadaljevanj in rebootov, ki junake iz originalov spremenijo v junakinje (Izganjalke duhov, Oceanovih 8, Pobesneli Max: cesta besa ipd.), pride tudi tu, v filmu Last Christmas, do spolnega obrata: Georgea Baileyja namreč nadomešča Kate (Emilia Clarke), obupana, mizerna, zapita, vagabundska, manična, zblojena, promiskuitetna priseljenka iz “nekdanje Jugoslavije” (njeno mamo Petro igra Emma Thompson), nesojena pevka (Zvezda je rojena?), ki jo pred kompletno avtodestrukcijo – ali pa še čim hujšim – “reši” nežni, mehki, prijazni, sladki, politično korektni, povsem nekontroverzni, netoksični, svetniški Tom (Henry Golding). Da nadomešča angela Clarencea, ni nobenega dvoma (po mestu biciklira! skrbi za brezdomce!), kakor tudi ni nobenega dvoma, da je kičast kot božični okraski in Hallmarkovi telefilmi. Kate je s tistim kovčkom, v katerem “nosi ves svoj svet”, bolj citat McTellovega štikla Streets of London kot pa štikla Last Christmas. Film je posnet v ritmu božičnega šopinga, nenehno se steguje k filmu Pravzaprav ljubezen (po malem tudi v Dickensovi Božični pesmi), čudeži so tako predvidljivi kot cinične predbožične brazgotine, Kate in njena predbožično “neodrešena” družina iz “nekdanje Jugoslavije” sta očitno svarilo pred brexitom (glejte, kaj se zgodi, ko razpade država!), vse božične lekcije in hvalnice dobrodelnosti pa so preveč nenavdahnjene, da bi jih jemali resno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Intervju

»Fašistični režimi sovražijo novinarje in sodnike. Ker so ti prva linija pričevanja. Vidijo in povedo.«

Hélène Frappat, pisateljica, filozofinja in prevajalka

»Država je odpovedala pri vključevanju Romov«

Varuh človekovih pravic je opozoril, da so izbruhi nasilja odsev sistemskih pomanjkljivosti

Naslovna tema

Ne streljajte na Božička

Vlada Roberta Goloba je izpeljala toliko sistemskih sprememb, da so se zoper njo postavile skoraj vse najmočnejše interesne skupine v državi