Intervju / Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«

Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.

Koliko časa ste potrebovali, da ste bolečino po smrti soproge prelili na papir? Ste imeli občutek, da nikoli ne boste mogli pisati o tem?

Ne, nisem razmišljal o tem. Čutil sem potrebo, da pišem o tem dogodku, ker sem v svojem bistvu pesnik, pesnik pa se na to, kar se mu dogaja, vedno odzove s pisanjem. Zame je bilo normalno, da travmo obdelam literarno, zgodilo se je le to, da nisem mogel več pisati poezije, za izražanje takšnih občutkov se mi je zdela preveč hermetična. To je bilo mogoče samo v prozi.