Slovenska politika mora živali zaščititi pred nepotrebnim trpljenjem

Leta 2011 je skupina raziskovalcev z univerze v švedski Uppsali pod vodstvom slovenske profesorice Manje Zupan izvedla prelomen poskus. Vanj je bilo vključenih 90 dvomesečnih pujskov, razdeljenih v skupine po štiri. Vsaka skupina je za 30 minut na dan dobila preprosto zavozlano vrv, s katero so se lahko igrali, raziskovalci pa so jih pri tem snemali in kasneje podrobno analizirali posnetke. Zupanova se spominja, da je šest mesecev »od jutra do večera pregledovala material. Že kmalu se mi je začelo dozdevati, da se nekaj dogaja in da prepoznavam vzorce v njihovem vedenju.« Ko so posnetke obdelali še z natančnimi statističnimi metodami, so rezultati presenetili vse. Iz dinamike igre je bilo jasno vidno, da pujski izkazujejo različne osebnostne poteze – tako so eni bili iniciatorji, ki so bili venomer prvi pri klobčiču, spet drugi so bili sledilci, tretji nekaj vmes. Predvsem pa se je izkazalo, da se živali mnogo raje igrajo z drugimi kakor pa same zase. »Dva sta se igrala, tretji ju je v kotu nekaj časa opazoval, nato pa nenadoma skočil in še sam začel tekati po boksu. To je bilo mnogo več kot le hipni, instinktivni odziv; pomenilo je, da se žival zaveda ne le same sebe, temveč tudi drugih in nato svoja občutja in vedenje prilagaja njim. Kar so temeljne odlike empatije.«