Burial: Tunes 2011–2019

+ + + + +

Londonska neodvisna znamka Hyperdub, ki je v poldrugem desetletju delovanja postala ena ključnih založb za napredno mislečo plesno glasbo, je nedavno petnajstletnico obeležila z dvema ploščama. Najbolj goreči privrženci (in zbiratelji) so se razveselili butične kompilacije Konsolation, za katero je ekskluzivne skladbe prispevalo enajst hyperdubovih varovancev in je na voljo le v paketu z igralno konzolo. Širše občinstvo pa bo nagovorila Burialova antološka (dvojna) plošča Tunes 2011–2019 z izborom skladb, ki jih je vplivni južnolondonski elektronski producent v tem obdobju objavil v obliki malih plošč in singlov. Ker jih torej Burialovi feni v svojih zbirkah že imajo, na prvi pogled morda ni jasno, komu je nova kompilacija sploh namenjena. Če pa vemo, da je producent, ki so ga mnogi najvplivnejši mediji razglasili za enega ključnih elektronskih glasbenikov minulega desetletja, v času največje priljubljenosti prodal več fizičnih nosilcev glasbe kot Adele in drugi britanski bestseller prvokategorniki, potem Hyperdubove odločitve ni težko razumeti.

Smotrnost plošče je še bolj upravičena zato, ker Burial že vse od izida druge plošče Untrue (2007), s katero je pridobil nominacijo za odmevno nagrado mercury za najboljšo britansko ploščo, ni objavil novega dolgometražca. In ti imajo na otoku očitno še vedno veljavo, ne nazadnje brez plošče in posledične nominacije morda še danes ne bi poznali Burialove prave identitete. Ne bi vedeli, da se za imenom skriva Will Bevan, ki v svojih zvočno motnih permutacijah UK garaga, 2-stepa, housa, (dubovske) elektronike in ambientalne glasbe, s katerimi je v drugi polovici prejšnjega desetletja močno zaznamoval podobo dubstepa in poznejših basovskih izpeljank, poskuša ujeti razpoloženje poulične bede in kulturne pisanosti domačega južnega Londona. In izvedeli smo, da ima rad svojo zasebnost. Tako zelo, da se je odpovedal snemanju albumov in se namesto tega posvetil ustvarjanju posameznih kompleksnejših skladb, v katerih inovativno vijuga med klubskim plesiščem oziroma dediščino britanskih rejverskih muzik, plesno pop senzibilnostjo in atmosferičnim ambientom.

Burialove različne stilske etape, ki so izoblikovale enega najbolj izvirnih in prepoznavnih elektronskih izrazov na sceni, zdaj izvrstno predstavi plošča Tunes 2011–2019. Če jo bodo opazili tisti, ki so mislili, da se je enigmatični producent po plošči Untrue umaknil z glasbenega prizorišča, ne bo presenečenje, če se bo znašla med prazničnimi bestsellerji. Prav bi bilo, če bi se. Tudi zavoljo prihodnosti izvrstnega Hyperduba, ki z večino ostalih varovancev sicer nagovarja izbranejše občinstvo.