Preživetje človeštva v 21. stoletju

Zaradi hitrega znanstvenega in tehnološkega napredka v zadnjih stoletjih se je človeška družba znašla v položaju, kjer so največje nevarnosti našega časa drugačne kategorije od nevarnosti preteklih dob: te nevarnosti lahko dobesedno pokončajo človeštvo ali pa popolnoma spremenijo organizirane civilizacije, kot jih poznamo. Zato so odločitve, ki jih bo človeška družba sprejela v 21. stoletju, pomembnejše, kot so bile kadarkoli v zgodovini. O največjih nevarnostih našega časa je bilo seveda napisano že veliko. Izhodišče pričujočega članka je delo izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija 21 nasvetov za 21. stoletje (Mladinska knjiga, 2019).

Harari izpostavlja tri velike krize, ki grozijo človeštvu v 21. stoletju: jedrsko vojno, ekološko krizo in nevarnosti, ki jih prinaša tehnološki napredek. Z možnostjo jedrske vojne se svet srečuje že od uspešne izvedbe projekta Manhattan, ko je človeška družba izumila orožje, ki lahko dobesedno izbriše vrsto homo sapiens. Dobra stran tako velike grožnje je dejstvo, da se spopadu med jedrskimi silami načeloma želijo izogniti ne samo brutalni diktatorji, ampak celo zagrizeni ameriški patrioti. To pa ne pomeni, da je človeštvo rešeno: podrobni pogled zgodovine od druge svetovne vojne pokaže niz primerov, kjer smo se popolni katastrofi izognili le za las, do njih pa je večinoma prišlo zaradi neumnih napak, tehničnih spodrsljajev ali pa slabe komunikacije med svetovnimi voditelji.

Od konca hladne vojne se je število jedrskega orožja zmanjšalo zaradi mednarodnih sporazumov, kar je javnost pomirilo, ampak do jedrske apokalipse lahko vedno pride zaradi enega samega incidenta. Nekateri opozarjajo, da je eden od problemov prav to, da možnost jedrske vojne ni dovolj prisotna v splošni zavesti. Verjetnost jedrske vojne se da zmanjšati s pozitivnimi ukrepi, kot so: podpora nadaljnjim pogodbam o zmanjšanju jedrskega arsenala; deklaracije, da države ne bodo atomske bombe uporabile proaktivno; predlogi, da mora izstrelitev jedrskega orožja potrditi čim več ljudi; gibanja, ki se zavzemajo za prepoved jedrskega orožja; manjšanje napetosti med jedrskimi silami. Nič od tega ne bo fundamentalno spremenilo situacije, a ker je nevarnost tako velika, bi moralo biti vse to prioriteta politikov – in biti pomembnejše kot interesi posameznih držav.

Druga velika kriza našega časa je ekološka kriza. Nekateri govorijo o novi geološki dobi, antropocenu (katerega začetek približno sovpada z začetkom jedrske dobe), saj človeško delovanje prvič v zgodovini ključno vpliva na stanje Zemlje. Največja ekološka nevarnost, trenutno najbolj »aktualna« kriza, je seveda globalno segrevanje. Svetovna javnost je s posledicami podnebnih sprememb seznanjena že več desetletij, v katerih pa se glede zmanjšanja emisij ni zgodilo nič – nasprotno, emisije so se večale. Zdaj smo v stanju, ko se je treba znebiti emisij v nekaj pičlih desetletjih, če se želimo izogniti katastrofi, kar je nedvomno največji politični izziv tega trenutka.

Tretja velika grožnja so prihodnje tehnološke nevarnosti. Ta problem je precej drugačen od drugih dveh, ker je težko napovedati hitrost in rezultate prihodnjega tehnološkega napredka. Poleg tega pa bodo napredki v tehnologiji nedvomno prinesli ogromno koristi in torej veliko spodbud, da se razvijajo naprej, zaradi česar ni jasno, kako je smotrno nadaljevati. V tem smislu je ta kriza težja kot drugi dve, kjer je potrebna »le« politična akcija, pravi Harari.

O hollywoodskih distopijah, kjer superinteligentni programi dobijo zavest in skušajo pokončati človeštvo, večina strokovnjakov ostaja skeptična (ni pa jih mogoče popolnoma odpisati). Obstaja pa veliko kratkoročnih in bolj realističnih posledic napredka tehnologije. Eden je vse hitrejša avtomatizacija vse bolj sofisticiranih delovnih mest, kar bo pomenilo, da bo vse več ljudi moralo stalno menjati zaposlitev. V preteklosti se je delovna sila lahko hitro prilagodila, saj so se odprle nove službe, ki niso zahtevale veliko znanja, v prihodnosti pa bodo (verjetno) nove službe zahtevale vse več znanja, kar bo naredilo preskoke med sektorji toliko težje. Potem je tukaj nevarnost nove tehnologije v rokah totalitarnih režimov, kar se je že začelo dogajati Kitajcem in Palestincem. Digitalno diktatorstvo, ki ima na voljo zgodovino brskanja po Googlu, preference s Facebooka, kamere na vsakem računalniku, prepoznavanje obrazov in verjetno še precej več podatkov in novih, vse bolj sofisticiranih načinov pridobivanja informacij, se bo Orwellu lahko smejalo zaradi banalnosti njegove domišljije. Napredek tehnologije bo prav tako lahko še povečal neenakosti med ljudmi, ki imajo dostop do tehnologije, in tistimi, ki ga nimajo; ali še več: z razvojem biotehnologije, ki lahko manipulira gene (odstranitev dednih bolezni, izboljšanje izbranih sposobnosti itd.), bo morda prvič v zgodovini neenakost pridobila biološko podlago. Ali pa bo odkrita nova smrtonosna tehnologija, za katero bi bilo treba manj znanja kot za sestavo in izstrelitev jedrske bombe. In še veliko drugih možnosti.

Uspešno soočenje z največjimi krizami našega časa ima vsaj dve veliki ideološki oviri: nacionalizem in neoliberalizem.

Opisane krize so globalne nevarnosti, ki zahtevajo globalno kooperacijo in globalne rešitve. Ni dovolj, če se vlada ene države odloči za ukinitev jedrskega orožja, za zmanjšanje emisij ali za regulacijo tehnoloških nevarnosti – brez globalnega sodelovanja bodo tudi najbolj racionalne države še vedno izpostavljene nevarnosti jedrske apokalipse, dvigajoče se morske gladine ali negativnih tehnoloških posledic s strani drugih držav. Še več: takšne države bodo pogosto v slabšem položaju, saj bodo lahko v vojaški, gospodarski in tehnološki prednosti.

Zaradi tega je dvig nacionalizma v zadnjih letih – Trump, brexit, desničarski val po celi Evropi –eden od najbolj regresivnih procesov našega časa. Nedavni dogodki nam jasno kažejo, kako brezglavi nacionalizem ovira napredek: Trumpu je z mentaliteto ’Amerika pred vsemi’ v nekaj pičlih letih uspelo ZDA umakniti iz jedrskega pakta z Iranom, prekiniti pakt INF z Rusijo (enega ključnih dogovorov med Gorbačovom in Reaganom ob koncu hladne vojne) in odstopiti od pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. Res mu je uspelo veliko. Mimogrede: pod vodstvom Hillary Clinton, kljub vsem njenim pomanjkljivostim, se najverjetneje ne bi zgodilo nič od tega.

Leta 2017 je 122 držav podpisalo pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Med njimi ni bilo Slovenije, saj naj bi bila pogodba preveč »radikalna«. To je tista mentaliteta, s katero je zagotovljen status quo.

Globalna razsežnost eksistenčnih kriz pa seveda ne pomeni, da moramo odpraviti nacionalne strukture – pomeni pa, da je treba razširiti obzorja: ob obstoječih nacionalnih interesih se mora razviti vse močnejša transnacionalna identiteta. Politična gibanja, programi strank in specifični predlogi morajo imeti vse močnejšo globalno dimenzijo. Nedavni primeri takšne mentalitete vključujejo proteste mladih za ukrepanje glede podnebnih sprememb, ali pa tiste predloge glede globalnega segrevanja, ki niso omejeni le na lokalno raven, ampak vključujejo tudi mednarodno pomoč za tranzicijo k zelenemu gospodarstvu.

Prav tako pa sta problematični neoliberalna ideologija in nebrzdana moč multinacionalnih korporacij. Za uspešno spoprijemanje s krizami bo namreč potrebna močna regulacija države in mednarodnih institucij, saj jih vsekakor ne bo magično rešil prosti trg.

Ta problem je najočitnejši pri ekološki krizi: logika kratkoročnih dobičkov je v neposrednem protislovju z logiko dolgoročne vizije in načrtovanja, ki je potrebna, če želimo planet rešiti pred uničujočim segrevanjem. Približno 70 odstotkov globalnih emisij je proizvod zgolj stotih podjetij, ki se sama od sebe pač ne nameravajo odreči dobičkom. Nasprotno: del zasebnega sektorja, za katerega globalno segrevanje pomeni izgubo dobičkov, je investiral ogromno denarja v kampanjo dezinformacij glede znanosti o podnebnih spremembah. Agresivna regulacija podjetij, ki se ne zanimajo za emisije, bo nujno potrebna, če se želimo spoprijeti z globalnim segrevanjem.

Podobno je pri drugih dveh krizah. Vojaško-industrijski kompleks pač ni miroljubna entiteta in interesi vojaške industrije vse od druge svetovne vojne močno vplivajo na zunanjo politiko največjih svetovnih sil, posebej ZDA. Tudi pri regulaciji potencialnih negativnih posledic se ne bomo mogli zanašati na zasebnike, ki bodo uživali dobičke novih tehnologij. Poleg tega bodo nestabilnost delovnih mest in drugi pretresi zahtevali močno socialno državo, če se želimo izogniti vse slabšim življenjskim razmeram delavskega razreda.

Kaj lahko glede največjih kriz storimo v Sloveniji?

Leta 2017 je 122 držav podpisalo pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Med njimi ni bilo Slovenije z Mirom Cerarjem na čelu, saj naj bi bila pogodba preveč »radikalna in nerealistična«. To je seveda točno tista mentaliteta, s katero je večno zagotovljen status quo. Slovenija je imela priložnost, da bi s podpisom poslala močno sporočilo mednarodni javnosti in se postavila po robu moči ZDA. Cerarjevim argumentom se je uprla zgolj Levica.

Najočitneje pa lahko slovenski politiki vplivajo na grožnjo podnebnih sprememb. Ni dovolj, da imajo stranke v svojih programih le abstraktne predloge za prihodnost, ampak morajo odločno in jasno govoriti o tranziciji k zelenemu gospodarstvu in torej globalno segrevanje obravnavati kot enega od osrednjih problemov trenutne politike. Poleg tega je pomembno, da takšni programi vsebujejo zaščito in nove zaposlitvene možnosti delavcem, za katere bo drugače tranzicija lahko pomenila katastrofo.

Dejstvo, da moramo zavračati politiko, ki je obsesivno zapičena v lokalne (včasih prastare) prepire in ni sposobna pogledati izven nacionalnih meja – in promovirati politiko, ki razume nujnost transnacionalne dimenzije, pa je samoumevno.

Živimo torej v zelo nenavadni dobi v svetovni zgodovini. Človeška družba se bo morala odločiti, ali se bo civilizacija, kot jo poznamo, nadaljevala po 21. stoletju. V primeru globalnega segrevanja se bo morala odločiti v naslednjih desetletjih. To je slaba novica. Dobra novica je, da še nič ni določeno: ali se bomo spoprijeli z največjimi krizami našega časa ali ne, ostaja – za zdaj – v naših rokah.

Knjiga:
21 nasvetov za 21. stoletje
Avtor: Yuval Noah Harari
Založba: Mladinska knjiga, 2019, 32,99 €