Sodnik Jaklič proti človekovim pravicam – 0:1

Najbolj neprijetno za ustavno sodišče je, če mu evropsko sodišče za človekove pravice razveljavi sodbo. To se od časa do časa tudi zgodi. Pričakovano je na ustavnem sodišču precej več veselja, kadar se zgodi nasprotno: ko najvišje sodišče v Evropi potrdi njihovo sodbo kot pravilno. Tudi to se ne zgodi tako redko – zgodilo se je recimo pred dnevi, ko je sodišče v Strasbourgu potrdilo odločitev ustavnega sodišča, da razveljavi kandidatne liste strank, ki ne upoštevajo spolnih kvot. Torej kvot, ki ženskam omogočajo dostop do politike in enakopravnost. Ustavni sodniki glede tega niso bili soglasni, diskriminacija žensk se ni zdela poseben problem predvsem ddr. Klemnu Jakliču.

Jaklič je bil za ustavnega sodnika izvoljen na izrecno željo SDS. Pri tem je, kot običajno, razumevanje za želje stranke pokazal tudi predsednik republike Borut Pahor, formalni predlagatelj kandidatov za ustavne sodnike. Ob Jakličevi izvolitvi smo od predlagateljev poslušali, da gre za čudežnega dečka slovenskega pravnega sveta, človeka s pravim, širokim, modernim, v tujini pridobljenim razumevanjem človekovih pravic, kakršnega domača, zatohla, prejšnjerežimska stroka ni sposobna. Tega niso govorili le njegovi podporniki, pač pa tudi sodnik sam. Tudi javno. Tudi v odklonilnem ločenem mnenju v zgoraj omenjeni zadevi je bilo tako.

In za kaj je šlo? Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami maja lani je državna volilna komisija zavrnila kandidatne liste nekaterih strank v nekaj volilnih enotah zaradi neupoštevanja zakonsko določenih ženskih kvot. To se ni zgodilo prvič. Pred štirimi leti se je zaradi neenakomerne zastopanosti spolov na kandidatni listi to zgodilo stranki TRS, ki jo je vodil Matjaž Hanžek. Napako so priznali. Na ustavno sodišče se niso pritožili, saj niso želeli zavlačevati izvedbe volitev. V aktualnem primeru pa so bile zaradi premajhnega števila žensk razveljavljene nekatere liste Združene desnice in Sloge. Prva, kjer sta glavno vlogo igrala vodja protigejevskega združenja Glas za otroke in družine Aleš Primc in Franc Kangler, je z SDS sklenila nekakšno predvolilno koalicijo. In ta politična stranka nikakor ni želela sprejeti odločitve volilne komisije, zato je vložila pritožbe na vse možne organe, tudi na vrhovno in ustavno sodišče. Ker tam niso uspeli, so se pritožili na evropsko sodišče.

Katera je ob trku dveh pravic – pravice političnih strank, da zbirajo glasove na volitvah, in pravice do enakopravnosti spolov v politiki – pomembnejša?

To je zdaj potrdilo odločitev volilne komisije in sodišč v vseh točkah: spolne kvote in posledice njihovega nespoštovanja v slovenski zakonodaji so jasno določene. Zavrnitev liste tudi nikakor ni nesorazmeren ukrep, saj lahko le stroge sankcije zagotavljajo spoštovanje pomembnih ciljev, med katerimi je gotovo enakopravnost žensk. Ob tem so opozorili, da je enakopravna zastopanost spolov eden glavnih ciljev držav članic Sveta Evrope in potrdili večinsko odločitev ustavnih sodnikov – proti sta tedaj glasovala le Klemen Jaklič in Marko Šorli. Prav Jaklič je v ločenem mnenju izkazal neizmerno željo, da bi kandidatna lista Združene desnice v celoti ostala v veljavi (in da bi stranka lahko na desnici pobrala čim več glasov ter jih potem praktično prenesla na stran SDS). Za to je moral zavzeti stališče, da je ob trku dveh pravic pravica ljudi, da kandidirajo na volitvah, in političnih strank, da zbirajo glasove, pomembnejša od enakopravnosti spolov v politiki.

Sodnik Jaklič je tedaj v ločenem mnenju večini sodnikov prvič pripisal nepoštenost: »Ustavno sodišče, ki bi ravnalo pošteno, bi prvotno napako priznalo, zakonsko določbo ali njeno uporabo v konkretnem primeru spoznalo za protiustavno ter v času njene neveljavnosti določilo način izvršitve svoje odločbe, ki bi predvidel kratek, z načelom sorazmernosti skladen rok za morebitne popravke nepravilnosti v vseh primerih list.« Pozneje je tak besednjak v sodnikovih ločenih mnenjih postal nekaj običajnega. Najrajši pa za kolege ustavne sodnike, kadar jih nagovarja, uporablja besedno zvezo »intelektualna podhranjenost«.

Kadar evropsko sodišče razveljavi odločbo ustavnega sodišča, poda zaušnico večini ustavnih sodnikov, ker niso bili sposobni varovati človekovih pravic. Ko njihovo odločbo potrdi, pa gre zaušnica manjšini. V našem primeru Šorliju in Jakliču, dejansko pa predvsem slednjemu, ki je vztrajno iskal mogoče in nemogoče argumente proti odločitvi »intelektualno podhranjene« večine.