Ljubljana: zate!

V Ljubljani zadnje čase naraščajo kritike in letijo puščice ob ugotovitvah nekaterih, da bi lahko bilo mesto bolje vodeno zaradi več razlogov. Na primer: imamo preveč prometnih zastojev; v mestu je šibka ekološka občutljivost; Ljubljana je glede na celoto Slovenije v preveliki ekspanziji; ni urejenih najemniških stanovanj … in še bi lahko našteval. Kot da želimo ustvariti zmedo in se postopoma utapljamo v barjanskem močvirju, ne da bi dobro vedeli, zakaj ali kaj sploh hočemo, zato idealiziramo: kaj bi moralo biti in ne kaj je realno. V roke vzamem knjigo Ljubljana: zate, ki natančno, dokumentarno, v 17 poglavjih na 281 straneh povzema projekte mestne občine iz obdobja 2007–2017. Ne morem verjeti: kot da hočemo ugasniti motor, ki poganja razvoj našega mesta, ker nismo zadovoljni z že narejenim ali s tem, kar se dela trenutno. Hočemo več, hitreje, čeprav nihče od nas, ki nismo v sistemu mestne občine Ljubljana, ne ve, kakšen napor je potreben za tako hiter razvoj, kakršnega je Ljubljana doživela od leta 2007 do danes. Za vsak problem prižgemo vse alarme in zvrnemo breme ali celo krivdo na občino, še raje kar na njenega župana. Tako kot v zadnjem primeru zemljišč v okolici univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, kjer ministrstvo za zdravje in občina že 12 let nista uredila zemljiških razmerij, nato pa ljubljanskemu županu ministrstvo za zdravje še očita, da »gre vendarle za otroke«, on pa se domnevno gre kapitalista in jih izsiljuje z visokimi cenami. Žal mi je, da moram uporabiti to besedo, vendar je tak odnos resnično sprevržen. Spet vzamem v roke knjigo in berem: »Manj denarja iz državnega proračuna vsako leto, več uresničenih projektov.« Odprem poglavje o vzgoji in izobraževanju, kjer lahko berem o nadstandardu v vrtcih, o pomoči otrokom s posebnimi potrebami, o projektu varna pot v šolo, multikulturnosti, počitniških domovih za otroke … V obdobju 2007– 2017 je samo za investicije s področja vzgoje in izobraževanja Ljubljana namenila 157 mio evrov, zgrajenih je bilo 6 novih enot vrtcev, izvedene prenove v 23 vrtcih in 48 osnovnih šolah, obnovljene telovadnice v 17 šolah, prenovljena igrišča 27 šol in 37 vrtcev, energetsko saniranih skoraj 80 objektov …

Vas na podlagi teh podatkov še vedno ni sram, da župana blatite in mu očitate kapitalistični pohlep pri zemljiščih za Sočo? Bolj se trudi, da bi ustregel vsem področjem, katerih upravljavec je mesto, bolj sproža jedke opazke, obrekovanje in javno blatenje vojske birokratskih sovražnikov in nesposobnežev. In kako župan s sodelavci skrbi za zdravstvo v Ljubljani? Skupna vrednost investicij v prenovo objektov in posodobitev opreme za zdravstvene domove Ljubljana je v obdobju 2007–2017 znašala 32,2 milijona evrov in tik pred zaključkom je prenova Zdravstvenega doma Bežigrad.

Mislim, da si tako nizkih udarcev resnično ne bi smeli dovoliti. Tak način kaže na razpad družbenih odnosov, spodbujanje sovraštva in nerazumevanja ter žalitev župana, človeka, ki je s svojo ekipo motor in gonilo, največkrat pa tudi spiritus agens napredka naše Ljubljane, saj sprejemajo odgovornost za najzahtevnejše odločitve.

Kot da želimo ustvariti zmedo in kot da se postopoma utapljamo v barjanskem močvirju, ne da bi dobro vedeli, zakaj in kaj sploh hočemo.

Veliko črnila je bilo prelitega tudi o kanalizacijskem kanalu, ki teče med Medvodami in Vodicami, mimo vodonosnika Kleče do centralne čistilne naprave. Trasa je bila določena že pred 30 leti in tedaj ni bilo nobenih večjih polemik. Pravilno je čim bolj upoštevati domačo in mednarodno stroko v iskanju najboljše rešitve. Dobro vemo, kdo je projektant in kdo je soglasodajalec, ne moremo pa problema politizirati in ga naprtiti mestni občini. S tem ne naredimo nič. Zadevo je treba ustrezno, še bolj temeljito pojasniti meščankam in meščanom ter jo strokovno rešiti.

Posebno poglavje je področje prometa v ljubljanski regiji. Čas je že, da država postavi železniško infrastrukturo. Železniški promet, ki ni v domeni mesta, je strateško slabo urejen, nekatere rešitve so zelo vprašljive ali pa jih sploh ni. Že tri desetletja se pogovarjamo o evropskem koridorju, medtem pa smo ves tranzitni tovorni promet spravili malo manj kot v center Ljubljane – na ljubljansko obvoznico, ki je primerna zgolj za lokalni, nikakor pa ne za mednarodni osebni ali tovorni promet, saj bi ta moral potekati čim dlje od mesta. Še najbolj narobe pa je, da so že narejene projekcije nadaljnje rasti tranzitnega prometa na tem mednarodnem koridorju, na evropskih koridorjih Barcelona–Kijev in Baltik–Grčija. Sočasno narašča tudi železniški tovorni promet, ki ga prav tako peljemo skozi mestno središče. Še vedno nismo zgradili Tivolskega loka, ki bi vsaj delno razbremenil železniško povezavo in s tem tovorni promet proti Avstriji in Nemčiji. Novih obvoznih cestnih in tirnih povezav (potencialna tirna tovorna pot med Vičem in Šentvidom, trasa proti Brniku za potniški promet) nismo začeli niti načrtovati, kaj šele prave tranzitne avtocestne obvoznice mimo Ljubljane. Za mnoga druga slovenska mesta je država znala urediti tranzitne obvoznice zunaj urbanih območij, na primer v Mariboru, Kranju, Celju in Murski Soboti.

Toliko govorimo o gostoti prometa in dnevnih lokalnih migracijah, pri tem pa imamo resnično neizkoriščen železniški tirni promet. Ne vem, zakaj že desetletja čakamo in bomo domnevno še čakali na dvotirno povezavo med Ljubljano, Domžalami in Kamnikom ali med Ivančno Gorico in Ljubljano, pa tudi na začetek obratovanja železniške povezave s Kočevjem. Šele s temi povezavami z veliko frekvenco voženj, za katere pristojni odločevalec ni mestna občina, se bo začel promet umirjati in zmanjšale se bodo emisije izpustov, kar si želimo vsi. Le upamo lahko, da se bo v prihodnjih letih temu pridružila še spremenjena struktura vozil v korist hibridnih in električnih. Če pa hočemo realizirati cilje na področju prometne politike, potrebujemo resnično tesno sodelovanje med vlado in prestolnico. Seveda bo treba uskladiti realne projekte s terminskimi plani, finančno strukturo in potencialnimi investitorji. Projekt je treba pripraviti jasno in natančno, da bo vsak državljan vedel in razumel, kakšna je strategija nadaljnjega razvoja prometnic, ne samo v mestu, ampak v njegovem širšem zaledju. Povedano z drugimi besedami: glede nakopičenih problemov v zvezi s prometom nikakor ne moremo naložiti bremena mestu, kar je napačno in zgrešeno, kot da ne bi hoteli videti kompleksnih rešitev, prepletenih med vlado, mestom in civilno družbo.

Kot častni občan mesta Ljubljane se moram odzvati tudi na mnenja nekaterih, da se Ljubljana prehitro razvija. Odločno se upiram takšnim pomislekom, saj razvoja na katerem koli področju ni nikoli dovolj. Ljubljana v svojem razvoju uspešno lovi zaostanek za razvojem ostalih razvitih zahodnih evropskih mest. Če pogledamo natančneje, še nismo docela rešili problema greznic, da ne govorimo o reševanju specifičnih vrst odpadkov in zanemarjenih komunalnih deponij. Ne vemo, kam bomo odvažali odpadke v prihodnjih letih, primanjkuje denarja za vzdrževanje in preplastitev cest, zaostajamo na področju znanosti ter z uporabo najnovejših tehnologij in opreme – morali bi torej pospeševati, ne pa zaustavljati razvoja mesta. Tudi sam zagovarjam policentrični razvoj slovenske družbe, vendar na način, da se tudi ostala mesta in kraji pospešeno razvijajo. Odrasel sem na podeželju, zato vsekakor podpiram ambicije ter perspektive ostalih mest in krajev.

Tudi v širši okolici BTC se razširja in obnavlja cestna infrastruktura na podlagi javnega sporazuma med vlado, mestom, družbo DARS, republiško direkcijo za ceste in BTC. Ugotovili smo, da bodo investitorji za nadaljnji razvoj širšega območja vzhodnega dela Ljubljane namenili 300 mio evrov (za naložbe za izgradnjo Ikee, logističnega centra Mercator, posodobitve BTC Cityja, širitve intermodalnega logističnega terminala Ljubljana…) ter s tem zagotovili novih 2000 delovnih mest in vsako leto nekaj deset milijonov prispevkov in dajatev za proračun in socialne blagajne. Torej je vsak razvoj večplasten, ne zgolj enoznačen, pridobili bodo meščani, gospodarstvo, državni proračun, socialne blagajne, potrošniki in zaposleni. To navajam kot primer dobre prakse ter odličnega sodelovanja med vlado, mestno občino in gospodarstvom, ki se ji v zadnjem času izogibamo zaradi meni neznanih razlogov; vem le, da je s tem onemogočena najvišja kakovost sodelovanja, povezovanja in integracije, katere cilj sta visoka dodana vrednost in blaginja za vse državljanke in državljane.

Na začetku leta smo z ljubljansko občino izvedli projekt javno-zasebnega partnerstva Staro ljubljansko letališče in s tem urbanizirali degradirani prostor v spomeniškem varstvu. Žal se nekaj let na javne razpise občine ni javil noben kandidat, zato smo se v družbi BTC odločili, da uredimo in ozelenimo južni del BTC-ja. Zagotavljam, da v tem partnerstvu zasebni partner ne bo zaslužil praktično nič, pridobljena pa bo dodatna kakovost za okolje. Pridobili bodo tudi učenci in obiskovalci muzeja zgodovine ljubljanskega letališča.

Za mnoga druga slovenska mesta je država znala urediti tranzitne obvoznice zunaj urbanih območij, na primer v Mariboru, Kranju, Celju in Murski Soboti.

Vsej ekipi občine, ki je konec leta 2006 začela orati ledino na marsikaterem področju in s tem Ljubljano spremenila v metropolitansko mesto, bi rad sporočil, da sem rad v Ljubljani in da sem ponosen na njen vsestranski razvoj. Vloženega dela v njen razcvet ne moreta izničiti še tako globoko sovraštvo ali nerazumevanje, ki nas ne vodita nikamor naprej in ne razumeta, da nekdo v dobro vseh nas in naših zanamcev hoče več od povprečja, kar si želimo tudi vsi napredni ljudje tega mesta. Kakor večina Ljubljančanov se tudi sam nerad spomnim provincialnega, sivega in opustelega mesta z zapuščenimi fasadami v strogem središču, neurejenim kanalizacijskim sistemom, nevzdrževanimi cestami, z bistveno manj kulturnih programov. V tistih časih ne bi mogel niti sanjati, da bo naša Ljubljana postala nosilka edinstvenega, prestižnega priznanja zelena prestolnica Evrope 2016 – prislužila pa si ga je zato, ker je v najkrajšem času naredila največ sprememb za trajnostni razvoj. Tako je postala prva in edina zelena prestolnica v vsej srednji in jugovzhodni Evropi.

Po velikih dosežkih in spremembah doma, v naši Ljubljani, gledamo na svet z drugačnimi očmi: ko se spreminja mesto, se spreminjamo tudi mi, odraščamo, občutimo izkušnjo napredka, smo bolj samozavestni. Pošteno se mi zdi, da najmanj z izraženim zadovoljstvom in hvaležnostjo nagradimo tiste, ki ustvarjajo zgodbo moderne Ljubljane – ta nastaja zdaj, ob nas in za nas.