Omejevanje pravice do splava je zgolj pot do prepovedi splava

Na Slovaškem se je obetal sprejem ene najbolj strogih zakonodaj glede splava v sicer do ženskih pravic dokaj razumevajoči Evropi. Zakon je predvideval, da bi morale ženske pred splavom opraviti ultrazvok. Da bi dobile dovoljenje za prekinitev nosečnosti, bi si morale ogledati ultrazvočne posnetke zarodka in v primerih, ko bi bilo to izvedljivo, poslušati tudi utrip srca »nerojenega otroka«. Poleg tega bi morale pridobiti soglasje očeta.

To bi pomenilo dvig zakonodaje, ki omejuje splav, na novo raven. Ali pa padec na novo najnižjo raven, kakor hočete.

Evropske države, ki pod (skrajno) desnimi vladami stremijo k prepovedi splava, se tega lotevajo na različne načine, bolj ali manj inovativne, saj je krovna evropska zakonodaja naklonjena pravici ženske, da svobodno odloča o svojem telesu. Najpogostejše so uzakonitve obveznih pogovorov žensk, ki želijo splaviti, z različnimi »moralnimi« komisijami ali duhovnikom.

Uzakonitev obveznih pogovorov z moralnimi »avtoritetami« pred splavom so pred časom predlagali tudi v NSi, a politična večina v Sloveniji tega ni podprla.

Enako se je zdaj zgodilo na Slovaškem glede prisilnih ogledov ultrazvočnih slik zarodkov. Zakon, ki je prepovedoval tudi »oglaševanje splava« in predpisal globe za kršitelje (v zakonodajni postopek ga je vložila Slovaška nacionalna stranka), na koncu vseeno ni bil sprejet.

Glede na slovaška politična razmerja so predlagani zakon mnogi razumeli kot resno grožnjo osnovnemu civilizacijskemu napredku. Tak korak nazaj glede v dolgih stoletjih težko izborjenih osnovnih pravic žensk bi namreč prinesel sporočilo drugim (desnim) evropskim vladam, naj sledijo vzoru. Proti uzakonitvi sta se med drugimi zavzemali nevladni organizaciji Amnesty International in Human Rights Watch, ki sta v tem duhu apelirali na poslance. Združeni narodi pa so slovaško politiko opozorili, da je pri njih že dovolj ovir za ženske, ki želijo splaviti, zato nikakor ne potrebujejo novih.

Slovaške politične stranke oziroma njihovi poslanci so sporočilo vsaj večinoma razumeli: od 150 poslancev slovaškega parlamenta jih je za zakon glasovalo le ali bolje kar 59 poslancev. Za potrditev spornega zakona bi bilo potrebnih 76 glasov. 40 poslancev se je vzdržalo, proti zakonu jih je bilo le 24. Za novo zakonodajo, ki bi jo dejansko lahko enačili s prepovedjo splava, je torej glasovalo precejšnje število poslancev, skoraj 40 odstotkov.

Čeprav so številni zagovorniki pravic žensk glasovanje videli kot pomembno zmago, pa vse ni tako enostavno. Kakor proces pridobivanja je lahko tudi proces krčenja pravic dolgotrajen. Vztrajnost se v teh primerih pogosto obrestuje. Pravice niso nikoli dokončno izborjene, ne glede na to, čigave so. Za pravice oziroma ohranjanje pridobljenih pravic se je še vedno treba boriti iz dneva v dan. Seveda tudi dandanes, v Evropi.