Kaj se lahko naučimo iz Corbynovega poraza – pred prihajajočimi ameriškimi volitvami?

Kako je mogoče, da so v Veliki Britaniji zmagali konservativci in kaj je britanska levica naredila narobe, da je izgubila?

Kako je mogoče, da so v Veliki Britaniji zmagali konservativci? Kako je mogoče, da ljudje niso prepoznali, da je vse, kar obljublja Boris Johnson, le spopad z zunanjim sovražnikom, torej Evropo, od katere je imela Velika Britanija vedno in vselej koristi, nadaljevanje nacionalističnega in populističnega zamegljevanja, ki se bo na koncu vedno končalo z odkritim rasizmom in poveličevanjem belega moškega, in le nadaljevanje razprodaje javnih storitev in javnega dobrega? In kako britanski volivci niso prepoznali iskrenosti, s katero nastopa Jeremy Corbyn, ki dejansko govori o delavskih, socialnih in zdravstvenih pravicah, o spoštovanju različnosti, o dostojanstvu prebivalcev Velike Britanije? Preprosto – ker smo leta 2019.

Pri čemer ne gre za to, ali je Corbyn voditelj s karizmo, nikar se dati zapeljati tej popreproščeni logiki. Morda Corbyn res ni zelo karizmatičen, a zagotovo je bolj karizmatičen od Borisa Johnsona. Niti ni Corbyn preveč radikalen: če bi bil radikalen, bi govoril, to kar misli, da namreč Velika Britanija ne sme izstopiti iz Evropske unije, ker je pač to neumnost, ki bo Veliko Britanijo predvsem veliko stala. Kaj je torej britanska levica sploh naredila narobe, da je izgubila to dobljeno bitko? Pač, prvi problem je, da razumen človek težko tekmuje z nekom, ki laže, manipulira, izvaja pritisk na nacijo, jo spravlja v histerijo. Razumen človek pač ne govori istega jezika – in zato s pošastnostjo populizma sploh ne more tekmovati. Kako nevaren je populizem, se ljudje zavedo šele, ko začne sejati trupla. A sodobni populizem ne gre več tako daleč, zato se ga ljudje ne prestrašijo in ne vidijo vzporednic s preteklostjo. Česar jim ne gre očitati, je pa treba to vzeti kot dejstvo, ki ga velja upoštevati.

Corbyn ni preveč radikalen: če bi bil radikalen, bi govoril, to kar misli, da namreč Velika Britanija ne sme izstopiti iz Evropske unije, ker je pač to neumnost, ki bo Veliko Britanijo predvsem veliko stala.

A dejstvo je – Corbyn je bil problem. V letu 2019 njegov program ni nagovoril Britancev. Ni deloval realistično, ljudje so ga čutili kot le še dodatno grožnjo dejanskemu načinu življenja. Saj morda je to zavoženo, a to imajo. In tisto, kar je ponujal Corbyn, naj bi njihovo življenje le še bolj zapletlo. Enak problem ima Sanders v ZDA. Ne nagovarja Američanov letu 2019 in 2020. Ne more zmagati. Ker ne upošteva tega, kako današnje razmere volivci občutijo, ampak se ukvarja z dejanskimi razmerami. In v analizi teh imata prav tako Corbyn kot Sanders – in tudi predlagata prave ukrepe, v pretežni meri, oba sta zelo napredna. Vendar pa se volivci danes odločajo na podlagi tistega, kar občutijo, ne pa na podlagi dejanskih razmer samih. Pač, družbe, podvržene dolgoletnemu populizmu in zavajanju, postanejo podvržene predvsem tem dražljajem, zato jih je treba s tem zavedanjem tudi nagovoriti.