2020

Donald Trump epizodno – res hipno – nastopi v komediji Sam doma 2 (1992). Malemu, izgubljenemu Macaulayju Culkinu, ki ga vpraša, kje je avla, odvrne: »Do konca hodnika, potem pa levo.« Ni kaj, avtobiografska vloga – Trump vedno rad pomaga.

Toda kanadska mreža CBC je film ob koncu lanskega leta zavrtela brez tega prizora – izrezala ga je. Ne iz zlobe, temveč iz potrebe – narediti je bilo treba prostor za oglase. To navadno storijo, ko film prikažejo na televiziji – malce ga premontirajo, porežejo, priredijo. Nič novega. V tem primeru tudi nič usodnega. S tem ko so izrezali Trumpa, niso povzročili kakšne posebne škode, toda Trumpovi feni – njegovi verniki, njegovi sledniki – so ponoreli. Kaj so videli v tem, si lahko mislite: če ne atentata, pa vsaj dokaz, da je Trump res žrtev montiranega procesa, masivne zarote in lova na čarovnice.

A v tem dejanju kanadske televizije je bilo vendarle nekaj poetične pravice: Trump je tako obscen in tako pornografski, da bi ga bilo treba iz filmov (in serij), v katerih se pojavi, izrezati. Poleg tega pa – Trump in dobra dejanja? Trump, ki vedno rad pomaga? Nehajte. Laž! Newyorško sodišče je nedavno odločilo, da mora Trump nepridobitnim organizacijam izplačati dva milijona dolarjev, ker je sredstva, ki jih je pred leti zbrala njegova dobrodelna organizacija (Donald J. Trump Foundation), uporabljal za zasebne namene – za izgubljene sodne bitke in predvolilne kampanje, celo za nakup čelade nekega ameriškega nogometaša in dveh svojih portretov! Sodišče ga je torej razkrinkalo kot pohlepnega, požrešnega, nečloveškega bleferja, ki krade revnim, bolnim in invalidnim (in tudi vojnim veteranom, herojem, ki so se žrtvovali za domovino), kar seveda pomeni, da se ni strinjalo z njegovo vlogo v filmu Sam doma 2.

Ko pa so antitrumpovci izvedeli, kaj se je zgodilo, so verjetno spontano vzdihnili: Oh, kako lepo bi bilo, če bi lahko Trumpa kar takole izrezali! Prav res, kako lepo bi bilo, če bi ga lahko kar takole izrezali iz Bele hiše, iz Amerike, iz politike! Ironija je kakopak v tem, da je Trumpa nemogoče izrezati, ali bolje rečeno – Trump je naredil že toliko škode, Ameriko je že tako predelal in spremenil in okužil, vanjo se je že tako zažrl, da ga je nemogoče izrezati. Nemogoče ga je izrezati, ker je nemogoče izrezati to, kar je naredil z Ameriko.

Na začetku decembra je neka ženska v Iowi z avtom namerno zbila 14-letnico. Ja, ciljala jo je. Zakaj? Rekla je, da zato, ker je mislila, da je »Mehičanka«. Pred tem je namerno zbila tudi nekega 12-letnika. Zakaj? Ker je bil temnopolt. Vidite – to je Trump naredil z Ameriko! Obljubljal je, da bo Ameriko naredil spet veliko – in to je zdaj ta »spet velika Amerika«, v kateri lahko z avtom za šport zbijaš Mehičanke in črnce. To je ta »spet velika Amerika«, v kateri rasisti spet veljajo za »zelo fejst ljudi« (»very fine people«). Trumpovi volivci in volivke so prevzeli Trumpovo retoriko. In ta retorika jih je tako dobro sprogramirala, da so videti kot člani sekte. Trump je njihov Charles Manson.

Zadnji dobri mož

Michael Moore, avtor številnih vplivnih dokumentarcev (Roger in jaz, Bovling za Columbine, Fahrenheit 11/9 ipd.), ki je leta 2016, ko so bili vsi – s sondažami vred – prepričani, da bo Trump predsedniške volitve gladko izgubil, svaril, da bo volitve dobil, pravi, da bi ga bilo vendarle mogoče izrezati. Ali natančneje: v intervjuju za Democracy Now! je nedavno pojasnil, kaj bi se moralo zgoditi, da bi impeachment proti Trumpu uspel.

Kot veste, je prva faza impeachmenta že mimo – 18. decembra je Trumpa predstavniški dom kongresa, v katerem imajo večino demokrati, obtožil. Zaradi zlorabe oblasti in zaradi oviranja preiskave. Najprej je zlorabil oblast (ukrajinskemu predsedniku je v zameno za preiskavo Hunterja Bidna, sina svojega političnega tekmeca Joeja Bidna, ponujal orožje v znesku 400 milijonov dolarjev), potem pa je skušal to prikriti (članom svoje administracije je prepovedal in preprečil pričanje pred kongresnim odborom, blokiral je izročitev dokumentov Bele hiše). Zdaj se impeachment – šele tretji v ameriški zgodovini – seli v senat, kjer bodo Trumpu sodili. A tu se stvari zapletejo: v senatu imajo večino republikanci. Še huje: za Trumpovo obsodbo in odpoklic mora glasovati najmanj 67 senatorjev, kar pomeni, da bi se moralo 20 republikanskih senatorjev obrniti proti Trumpu. In to je nemogoče, pravijo.

Trump je Ameriko že tako predelal in spremenil in okužil, vanjo se je že tako zažrl, da ga je nemogoče izrezati.

Moore ima o tem ločeno mnenje. Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma, obtožnice še vedno ni poslala v senat – in tega, vsaj tako pravi, ne bo storila, dokler republikanci ne privolijo v zahtevo demokratov, da v senatu zaslišijo nekaj prič (tu so demokrati na pravi poti, saj 72 odstotkov Američanov meni, naj zaslišijo priče), jasno, Trumpovih ljudi, recimo Johna Boltona, nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost, ki bi ga gotovo vprašali, ali so Trumpovi ljudje poleg Trumpovega telefonskega pogovora z ukrajinskim predsednikom Zelenskim v tajni elektronski obliki – na posebnem, skrivnem strežniku – shranili še kak Trumpov (telefonski) pogovor. Bolton bi pričal pod prisego, zato ne bi lagal – če bi lagal, bi krivo prisegel, kriva prisega pa se kaznuje z zaporno kaznijo, te pa si Bolton, gospod v letih, ne more privoščiti. »Ja,« bi odgovoril, »na tisti zaščiteni strežnik smo spravljali tudi druge reči.«

Tako bi sodni poziv dobil tajni strežnik. »Američani bi izvedeli, kaj vse je še na tem strežniku.« Grozne, strašne reči, v primerjavi s katerimi bi Ukrajina izgledala majhna in nepomembna. Kaj vse je še na tem strežniku, pa bi slišali tudi senatorji – republikanski senatorji. »Da bi se znebili Trumpa, potrebujemo le 20 republikanskih senatorjev.« Le 20? Mar ni to nemogoče? Noro nemogoče? Že, pravi Moore, toda živimo v dobi, v kateri so se dogajale še bolj nore in še bolj nemogoče reči. »Nihče ni nikoli pričakoval, da bo Nelson Mandela prišel iz ječe, kaj šele, da bi postal predsednik Južne Afrike. Nikoli nisem mislil, da bo kdaj padel Berlinski zid. Poroke gejev, poroke istospolno usmerjenih oseb? Po letu 2004, ko je 14 držav v ustavo zapisalo, da je zločin, če se ljubiš z osebo istega spola? Ne. Videli smo reči, za katere smo bili prepričani, da jih ne bomo nikoli videli – da bo za ameriškega predsednika izvoljen črnec.«

Ergo: če so se zgodile te »čudežne« reči, se lahko tudi 20 republikanskih senatorjev »čudežno« obrne proti Trumpu. »In če bomo slišali, kaj je na strežniku, bo izgubil 20 republikanskih senatorjev.« Kako? Takole: deset jih bo na smrt prestrašenih, saj bodo prepričani, da bodo zaradi teh »šokantnih« razkritij na kongresnih volitvah leta 2020, 2022 ali 2024 izgubili senatorski stol, zato ne bodo hoteli potoniti s Trumpom, deset pa jih je iskrenih vernikov, pravih kristjanov (ali mormonov), ki jim bodo vsa ta »šokantna« razkritja še enkrat potrdila, da je Trump nemoralen, umazan, odvraten, ogaben, gnusen, da je torej čisto nasprotje vsega, v kar verujejo, zato se preprosto ne bodo mogli več zadrževati in bodo prikimali evangeličanski reviji Christianity Today, ki ne pušča več nobenega dvoma: Dovolj je! To je proti naši veri! Proti naši vesti! Proti naši morali! Tega ne moremo več podpirati! Trumpa se je treba znebiti! Trump Should Be Removed from Office, je komentar naslovil Mark Galli, glavni urednik te revije.

Se to lahko zgodi? Morda. Ali tako razmišljajo tudi demokrati? Je to tudi njihova špekulacija? Zakaj pa ne. Toda povsem jasno je, kaj je »skrivni« podton te špekulacije: da nekateri republikanski senatorji komaj čakajo, da Trump izgine, da si to skrivaj želijo in da potrebujejo le dober, tehten razlog, da mu rečejo – jebi se! Republikanskim senatorjem je treba dati le možnost »častnega« distanciranja od Trumpa. Ali bolje rečeno: demokrati, ki si Trumpa več kot zaslužijo (podprli so puč v Venezueli pa v Boliviji, podprli so Trumpov orjaški obrambni proračun, z vesoljsko vojsko vred ipd.), verjamejo, da morajo le ustvariti razmere, v katerih se bodo lahko republikanski senatorji odpovedali Trumpu, ne da bi bili pri tem videti izdajalci ali izrodki. Nekdanji senator Jeff Flake celo pravi, da bi 35 republikanskih senatorjev glasovalo proti Trumpu, če bi lahko glasovali tajno.

Zato niti ne preseneča, da skušajo demokrati Trumpa na vsak način spraviti ob živce. Že ko so napovedali, da bodo začeli preiskavo možnosti za sprožitev impeachmenta, je izgubljal živce. Še bolj pa jih je izgubljal, ko so sprožili impeachment in ko Nancy Pelosi potem obtožnice s tistima dvema členoma ni in ni hotela poslati v senat. Trump je računal, da bo senat hitro presodil in odločil, da ni kriv. Zdaj pa ni nič z zmago in »popolno razbremenitvijo krivde«. Toda Trump grize – živčno, divje, besno, neotesano. In Pelosijeva ga kuri in tensta in cvre in žge: ne dam ti ... ne dam ti ... ne dam ti! In to, da se z njim »poigrava« ženska, ga še toliko bolj spravlja ob živce. Demokrati očitno delajo vse, da bi – tako kot polkovnik Nathan R. Jessep (Jack Nicholson) v Zadnjih dobrih možeh – izgubil živce in samonadzor, eksplodiral in vse priznal: Ja, z Rusi sem se dogovarjal! Ja, ukrajinskemu predsedniku sem v zameno za »uslugo« ponujal 400 milijonov dolarjev! In ja, zlorabil sem oblast in oviral preiskavo! You’re God damn right I did!

Da Trump izgublja živce, kažejo tviti, v katerih žali, psuje in ponižuje Nancy Pelosi (»nora«, njeno »kalifornijsko okrožje je naglo postalo najhujše, kar zadeva kriminal in brezdomnost«), in dolgo, nadrealistično, zblojeno, razstrojeno »zgodovinsko« pismo, ki ga je poslal Nancy Pelosi: očital ji je, da jo muči »sindrom Trumpove blaznosti«, impeachment je razglasil za zlorabo oblasti in puč, lagal, da v ameriški zgodovini še ni bilo impeachmenta, in blodil, da so imele »čarovnice« na salemskih sojenjih več pravic kot on. Ko je vse opsoval, je Američane – logično! – pozval k enotnosti in vzajemnemu spoštovanju, h »kulturi«, ki »ponazarja Jezusove nauke«.

Nevaren duševni bolnik

Bandy X. Lee, profesorica psihiatrije z Univerze Yale, predsednica Svetovne organizacije za duševno zdravje in urednica knjige Nevarni primer Donalda Trumpa: 27 psihiatrov in strokovnjakov za duševno zdravje ocenjuje predsednika, že ves čas svari, da je Trump mentalno opravilno nesposoben in da s svojo motenostjo, blodnjavostjo, psihotičnostjo in paranoidnostjo kuži Ameriko. Razlog več, da je demokratom predlagala, naj ob impeachmentu kot priče zaslišijo tudi psihiatre in druge strokovnjake za duševno zdravje. Ko je analizirala Trumpovo pismo Nancy Pelosi, je opozorila, da se Trump v njem sploh ne pogovarja z Nancy Pelosi, temveč s svojo volilno bazo, in da »vse svoje nesprejemljive motive in misli projicira v Nancy Pelosi«. Obenem je tudi razkrila, kako se preprosto in elegantno znebiti Trumpa: Trump in Nancy Pelosi sta sodelavca, zato ga lahko Nancy Pelosi kot sodelavka prijavi in izpostavi neprostovoljni evalvaciji. »Vsak lahko pokliče 911 in prijavi tega, ki se mu zdi nevaren ... Če ta proces sproži sodelavka ali sodelavec, potem lahko sodišče odredi presojo duševnega zdravja, preden se ta oseba vrne na delo.« To, da Nancy Pelosi obtožnice noče poslati v senat, pomeni, da senatu ne pusti, da bi oprostil Trumpa, in da Trumpu ne pusti, da bi zmagal – in to ga spravlja ob živce, na rob eksplozivne neprištevnosti. To ga dela še nevarnejšega, pravi Bandy X. Lee. Natanko to pa hočejo demokrati: spraviti ga do točke, ko se preprosto ne bo mogel več zadrževati.

Tu pa je catch-22: demokrati ga skušajo pripraviti do tega, da se ne bo mogel več zadrževati – če pa hočejo, da se ne bo več zadrževal, mu morajo pustiti, da ga senat oprosti, da ga torej razbremeni. Z eno besedo: če hočejo, da se ne bo več zadrževal, mu morajo le pustiti, da zmaga. O, svoboda – končno! Šele potem se zares ne bo mogel več zadrževati, šele potem se mu bo zares zmešalo, šele potem bo začel zares blazneti in lagati in tvitati, šele potem bodo vsi jezovi in nasipi popustili, šele potem bodo vse meje padle, šele potem ga ne bo nič več vezalo ali brzdalo, šele potem bo lahko zlorabljal oblast in oviral preiskave, ugrabljal otroke in tržil svoje nepremičnine, šele potem bo lahko zares uničeval demokracijo in svoboščine, šele potem bo imel občutek, da lahko počne, kar hoče, da je Amerika njegova, da se lahko z Rusi – ali pa Kitajci, Turki, Brazilci, Singapurci, Egipčani, Indijci, Filipinci ali Poljaki – dogovori še za ene volitve, da se lahko s predsedniško funkcijo brezmejno okorišča in da lahko Peto avenijo prelevi v klavnico.

Ne pozabite, kaj je storil, ko je posebni preiskovalec Robert Mueller končal preiskavo o ruskem vpletanju v ameriške predsedniške volitve: najprej je oznanil, da ga Muellerjevo poročilo totalno in absolutno razbremenjuje krivde, takoj zatem pa je poklical ukrajinskega predsednika in mu skrivaj ponudil mafijsko kupčijo – orožje dobite, toda le pod pogojem, da v Ukrajini začnete preiskavo sina mojega glavnega političnega tekmeca!

Trumpovi volivci in volivke so prevzeli njegovo retoriko. In ta retorika jih je tako dobro sprogramirala, da so videti kot člani sekte.

Ja, šele tedaj, ko bi senat Trumpa oprostil, bi ta dokončno postal ameriški avatar Viktorja Orbána, ki ga itak ne more prehvaliti. »Malce kontroverzen je, kot jaz, a to je v redu.« Kar je tako, kot bi rekel: medije, migrante, muslimane, demokracijo, opozicijo in vse progresivne projekte je pobil, ker se preprosto ni več mogel zadrževati! Tako kot se ne morejo zadrževati Modi, Bolsonaro, Putin, Kim, bin Salman in Duterte, Trumpovi ljubljenci.

Potrebujete me na tistem zidu!

A tu je problem: mar ni Trump človek, ki se že itak ne more zadrževati? Mar ni že ves čas, od dneva 1, na točki, ko se preprosto ne more več zadrževati? Mar ni človek, ki vedno – z vsakim tvitom, z vsako izjavo, z vsako potezo – vse priznava, čisto vse, totalno in absolutno vse, tudi svojo motenost? Mar ni človek, od katerega njegovi feni – verniki, sledniki – pričakujejo, da se ne bo zadrževal? Mar ni človek, od katerega njegovi feni dobesedno terjajo, da se ne zadržuje? Mar ni pred skoraj natanko štirimi leti rekel, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa zaradi tega ne bi izgubil niti enega samega volivca? In mar ni v zadnjih štirih letih na Peti aveniji pobil že na tisoče ljudi, pa ni zaradi tega izgubil niti enega samega volivca?

Točno, Donald Trump, ki ga v očeh njegovih volivcev legitimira in glorificira prav to, kar naj bi ga v očeh demokratov pokopalo (naj izgubi živce!), je predsednik, ki je že davno dosegel in presegel polkovnika Nathana R. Jessepa. Trump je predsednik, ki vpije: Hočete me na tistem zidu! Potrebujete me na tistem zidu!! In tragedija je v tem, da ga republikanci – ameriška desnica – res hočejo in potrebujejo na tistem zidu. Trump resda dela kraval in cirkus, resda je ošaben in pokvarjen, brezobziren in brezdušen, patološki in obscen (ženi legendarnega pokojnega demokratskega kongresnika Johna Dinglla, ki je rekla, da mož zdaj gleda od zgoraj, iz nebes, je odvrnil, da morda gleda od spodaj – iz pekla), resda se okorišča s predsedniško funkcijo, resda zlorablja oblast in ovira preiskave, vse odnose resda razume kot transakcije (kot quid pro quo), za sabo resda pušča afere in škandale, toda Ameriko obrača na desno. Zvezna sodišča je zapolnil in napolnil s konservativnimi sodniki, na vrhovno sodišče je imenoval dva konservativna sodnika, bogatim in kapitalu – in sebi! – je krepko znižal davke, dereguliral je trg in zakonodajo, omejil je abortus, razširil je versko svobodo, zaprl je mejo in brutalno obračunal z migranti, legitimiral je rasizem in normaliziral desničarske teorije zarote (podnebne spremembe ne obstajajo, belce hočejo zamenjati z nebelci, cepivo povzroča avtizem, vetrne turbine povzročajo raka, množični poboji v ameriških šolah so le fabrikacije ipd.).

Evangeličani – vse od pripadnikov južne baptistične konvencije do binkoštnega gibanja – so navdušeni. Ne vsi, ne tisti, ki urejajo revijo Christianity Today in ki se bojijo, da bo Trump s svojo »globoko nemoralnostjo« – s svojo »moralno hendikepiranostjo«, s svojo »moralno izgubljenostjo in zmedenostjo« – pokopal Ameriko in da bodo sami s podpiranjem Trumpa diskreditirali krščanstvo, navsezadnje, Biblija se niti približno ne strinja s Trumpovim in evangeličanskim odnosom do migrantov in beguncev (»kdo nam bo še kdaj verjel, kdo nas bo še kdaj jemal resno?«), toda 75 odstotkov jih – pod taktirko svojih voditeljev, Franklina Grahama, Ralpha Reeda, Tonyja Perkinsa itd. – prikima vsaki Trumpovi še tako nori potezi. Še malo, pa bo začel razbijati socialno in zdravstveno zavarovanje, pravice skupnosti LGBTQ, nebelske volivce. Še malo, pa bo populizem, avtokracijo, nacionalizem, fundamentalizem in oligarhijo prelevil v popolni vihar. In belski evangeličani so masiven, mogočen volilni blok, ki ga je leta 2016 izvolil in ki ga noče izgubiti – prvi predvolilni shod v novem letu bo imel 9. januarja v Toledu (Ohio), kjer bo gotovo kričal, da je treba Ameriko ohraniti »spet veliko«, toda takoj po novem letu, 3. januarja, je že pohitel in na veliki prireditvi v Miamiju (Florida) ustanovil koalicijo »Evangeličani za Trumpa«. Za vsak primer.

Nekdanji senator Jeff Flake celo pravi, da bi 35 republikanskih senatorjev glasovalo proti Trumpu, če bi lahko glasovali tajno.

Da republikanci komaj čakajo, da se ga znebijo, je torej tako malo verjetno, kot je malo verjetno, da republikanski senatorji – s tistimi vernimi, iskreno krščanskimi, evangeličanskimi, moralnimi vred – komaj čakajo, da glasujejo za impeachment. Ne, zlepa se mu ne bodo odpovedali.

Problem je drugje: le kdo bi hotel živeti v državi, v kateri so bogataši in kapital razdavčeni, v kateri so trgi povsem deregulirani, v kateri je abortus omejen ali celo prepovedan, v kateri so meje zaprte in obdane z zidovi, v kateri rasizem velja za nekaj dobrega in v kateri so teorije zarote nekaj normalnega? Nekateri že, toda ne večina. Ne, večina niti zdaleč noče živeti v takšni državi. A kot bi rekel Michael Moore: večina se že strinja z »nami« – zdaj je treba te, ki se strinjajo z »nami«, le še prepričati, da bodo glasovali z »nami«.

Priročnik za zmagovanje

Zato si lahko živo predstavljate, kako bo izgledalo leto 2020 – leto ameriških predsedniških volitev. Na eni strani bodo antitrumpovci, ki bodo protestirali in upali, da jih bo Amerika doživljala kot gibanje Okupirajmo Wall Street in bodo odnesli Trumpa (tako kot so množični protesti odnesli iraškega, španskega ali islandskega premiera), na drugi strani pa bodo trumpovci (republikanci, desničarji), ki se bodo na Trumpovih shodih utapljali v zamegljeni percepciji sveta, dezinformacijah, fake news, konspirologiji, kognitivni disonanci in vse agresivnejših »sobah odmevov« ter drug drugega prepričevali, da skušajo demokrati pučistično ukrasti zmago na volitvah in da s Trumpom ravnajo slabše kot Poncij Pilat z Jezusom Kristusom, zato bodo mahali z bibličnimi citati (»Oče, odpusti jim, saj ne vedó, kaj delajo« ipd.), ki naj bi potrjevali, da govorijo resnico. Obenem bodo tudi poudarjali, da je vsak napad na Trumpa v resnici napad nanje, Trumpove volivce, Trumpovo ljudstvo. Trump in ljudstvo – Führer in Volk – sta eno. Prav res. Hitler je leta 1934 na sloviti shod nacistične stranke v Nürnbergu priletel od zgoraj – z letalom. Trump, ljudski človek, se je leta 2015 na svoj prvi predvolilni shod v atriju Trumpovega stolpa na Peti aveniji prav tako pripeljal od zgoraj – na zlatih tekočih stopnicah. Takoj zatem je Mehičane razglasil za kriminalce, morilce in posiljevalce – in fašizacija Amerike se je začela. Z državljansko vojno vred. Dr. Strangelove je pristal.

Trumpov predvolilni štab je tik pred božičem lansiral spletno stran snowflakevictory.com, ki je Trumpove volivce oborožila z napotki za spopad in obračun z »liberalnimi sorodniki, prijatelji in pametnjakoviči«, s katerimi naj bi se neizogibno družili med božičnimi prazniki – z njimi naj bi se kakopak tudi prerekali o politiki. »Družinske počitnice. Veliko ljubezni. Veliko smeha. In veliko neizbežnih pogovorov z družinskim liberalcem, ki kar noče verjeti, kako velika je Amerika v času mandata predsednika Trumpa.« Spletna stran, opremljena z videi, patriotsko glasbo in vokalom Trumpove snahe Lare, zato trumpovce uči, kako utišati družinske liberalce in jih prepričati, da »ima Amerika najboljše in najmočnejše gospodarske rezultate v zadnjih 50 letih«, da je treba »ustavljati nezakonito priseljevanje in zgraditi Zid«, da »druge države končno za Nato plačujejo toliko, kot morajo«, da »Trump izboljšuje naše trgovinske sporazume«, da ima »Trump boljše rešitve za zdravstvo kot demokrati«, da »se Trumpova volilna baza vse bolj širi, saj mu podpora med ženskami, Latinskimi Američani in črnci raste«, da so »Trumpove davčne razbremenitve podžgale ekonomijo«, da v telefonskem pogovoru z ukrajinskim predsednikom »ni bilo quid pro quoja« in da so »demokrati značajsko obsedeni z impeachmentom«, da »velika država pomeni socializem« in da »Trump dokazuje, da imaš lahko močno gospodarstvo in obenem tudi čisto okolje«. Še toliko bolj, ker izpusti toplogrednih plinov nimajo nobenega vpliva na okolje, kaj šele na podnebje. »Dejstva so dejstva.« »Zmagajte v razpravah z liberalnimi sorodniki,« poziva ta spletna stran, ki naj bi trumpovcem, kot pravi tiskovni predstavnik Trumpove kampanje Kayleigh McEnany, omogočala »zmagovanje, zmagovanje, zmagovanje in še enkrat zmagovanje«.

Sporočilo te spletne strani in Trumpove kampanje je na dlani: pripravite se na vojno! Fronta bo povsod – tudi v družini in med prijatelji! In seveda: fronta bo odprta 24 ur na dan in 7 dni na teden – tudi za božič! To bo vojna, permanentna vojna, državljanska vojna, ki bo razbila družine in prijateljstva. Brez milosti. Pa tudi brez sredine. Polarizacija jo je zgazila, povozila in odpihnila. Sredina je mrtva.

Revolt javnosti

Martin Gurri, nekdanji Cijin analitik, je pred nekaj leti objavil knjigo Revolt javnosti (The Revolt of the Public), v kateri je opozoril, da so vlade nekoč obvladovale informacije in s tem tudi ljudstvo (to je zaradi omejenega dostopa do informacij zaupalo vladarjem, predsednikom), novi digitalni mediji – internet, družabna omrežja itd. – pa ustvarjajo brezmejno količino protislovnih informacij, ki jih vlade ne obvladujejo več. Pravega vpogleda v dogajanje nimajo več. Ali bolje rečeno: vlade nimajo več pojma, kaj se dogaja.

Kakšne so politične posledice, vidimo: ljudje, ki nimajo več nobenega zaupanja v sistem, oblast in politiko (in parlament, demokracijo, medije, elite ipd.), so v stanju nenehnega, permanentnega, vse kaotičnejšega revolta, drug na drugega le še kričijo (pomislite na forume, tvite ipd.), združuje pa jih ne več kaka skupna ideja (ali svetovni nazor), temveč le še to, čemur nasprotujejo, potemtakem ne to, za kar se zavzemajo ali borijo, temveč le še to, kar »nihilistično« zavračajo in kar jim gre na živce.

Liberalne elite, kamor sodi tudi vodstvo demokratske stranke, nimajo nič proti Trumpovi nečlovečnosti, moti jih le brutalna, vulgarna, barbarska Trumpova retorika, ki jo spremlja.

Drži, prav ta informacijski cunami vse bolj divje polarizira ljudi, destabilizira družbo in ustvarja možnosti za razrast trumpov, toda ta informacijski cunami ima še neko drugo funkcijo – permanentni revolt spreminja v kolektivno negiranje obstoječega, statusa quo, sistema. Ljudje imajo dovolj tega statusa quo, tega sistema, tega »obstoječega«.

Kar seveda pomeni, da smo prišli do točke, ko so vsi proti sistemu.

Mar ni vse to – ves ta splet ekonomskih, finančnih, socialnih, podnebnih, tehnoloških in identitetnih kriz, šokov, turbulenc, napetosti, katastrof, revoltov in disrupcij – velika priložnost za levico? Recimo – za Bernieja Sandersa, ki je bolj izvoljiv kot kadarkoli. Ironija je le v tem, da bi lažje premagal Trumpa kot pa vodstvo demokratske stranke in medije, ki mu služijo.

In da ne bo kakega nesporazuma: liberalne elite, kamor sodi tudi vodstvo demokratske stranke, nimajo nič proti Trumpovi nečlovečnosti, pravi Anis Shivani (Salon), moti jih le brutalna, umazana, vulgarna, barbarska Trumpova retorika, ki jo spremlja. Ljubijo represijo, nasilje, kriminalizacijo migrantov – samo brez tako transparentne retorike. Kakšne silne politične imaginacije itak nimajo – o tem, kaj je onstran te nečlovečnosti, nimajo pojma. O tem, kaj bi jo lahko zamenjalo, prav tako ne.