Prvo dejanje razpada Jugoslavije

Že zdaj so vidni obrisi, kako bodo stvari potekale v »zdravljičarskem« obdobju, ki se v prihodnjih dveh letih napoveduje ob različnih obletnicah, povezanih z osamosvojitvijo. Kakšnih velikih presenečenj pač ni pričakovati. V ospredju bo, kot vedno doslej, boj za osamosvojitvene zasluge, ki je hkrati še zmeraj boj za politični vpliv. Ne pa več za politični monopol. No, tudi boj za politični vpliv z menjavo generacij slabi in se s političnega odra seli na splet, poteka pa med veteranskimi organizacijami na eni strani in strankarskimi derivati na drugi. Te druge po inerciji še vedno obilno financira država, politično podporo pa jim dajejo desne stranke in predsednik države, ki pri tem nima težav niti z legitimiranjem ponarejanja zgodovine. Seveda lahko ponovno pričakujemo tudi fragmentarne prikaze zgodovine z obrnjeno piramido: v središču sveta bo Slovenija.

Pa iste ostarele obraze na nacionalki, ki bodo govorili o tem, kdo je kaj prvi predlagal ali rekel v parkiranem avtomobilu pred skupščino, pa ali je bila prej Nova revija ali punk … In isti mitološki zaključek o slovenski državi kot vrhuncu zgodovine. Jugoslovanska in svetovna resničnost, ki sta dejansko determinirali osamosvojitev, ne pa ta ali oni sestanek v Poljčah ali kje drugje, bosta le za kuliso. Jugoslavija bo spet nekakšen nedemokratični monolit sovražne države z JLA na čelu, ki je želel uničiti demokratične Slovence. Ne pa kompleksna večnacionalna država, ki smo jo soustvarili skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi in v katero smo verjeli. In je bila, kot se izkazuje, po mednacionalnih težavah, razvojnih razlikah in možnosti obstanka zelo podobna današnji Evropski uniji.

Še danes v pomembnem delu evropskega zgodovinopisja in mednarodne diplomacije vlada prepričanje, da bi Slovenci na kongresu morali vztrajati in za svoje reforme pridobiti druge.

Prva obletnica v dolgi seriji, ki nas čaka, je obletnica 14. izrednega kongresa ZKJ. Ta je potekal od 20. do 22. januarja 1990 v Centru Sava v Beogradu, njegova posledica pa je bil razpad ZKJ. Povod za to je bil odhod najprej slovenske in nato hrvaške delegacije. Vzroki so precej globlji. Za razumevanje pomena razpada Jugoslavije je treba vsaj nekaj vedeti o realnosti tedanjega časa in ustroju jugoslovanske države ter načinu njenega delovanja. Pa tudi o vlogi, ki jo je imela v mednarodnih odnosih. Še danes v pomembnem delu evropskega zgodovinopisja in mednarodne diplomacije vlada prepričanje, da bi Slovenci na kongresu morali vztrajati in za svoje reforme pridobiti druge. Da bi bilo treba najprej demokratizirati jugoslovansko partijo, to pa bi potem odprlo demokratizacijske procese v družbi, kot se je dogajalo v Sovjetski zvezi. Slovenska ZKS je to v resnici poskusila in si močno prizadevala za reforme. Njeni predstavniki so se v zveznih partijskih organih vztrajno upirali sklicu izrednega kongresa in zahtevali preoblikovanje ZKJ v zvezo samostojnih organizacij ter s tem opustitev t. i. demokratičnega centralizma (možnost svobodne razprave, dokler sklepi niso sprejeti, potem pa strogo upoštevanje odločitev višjih organov, torej na koncu zveznih). Zato je bil kongres izredni samo po imenu, saj je potekal isto leto, kot bi redni, le nekaj mesecev prej. Za kongres je ZKS, tedaj tako rekoč že socialdemokratska stranka z evropskim programom, pripravila predlog demokratičnih reform za celotno Jugoslavijo. Ta je zadeval zagotovitev človekovih pravic, večstrankarstvo, odpravo verbalnega delikta in ustavitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu ob spoštovanju jugoslovanske ustave, neposredne volitve ter reformo federacije in ZKJ kot zveze samostojnih subjektov. Vsi njeni predlogi so bili zavrnjeni v izrazito sovražnem ozračju. Če bi tedaj kdo predlagal, naj Slovenci dobijo kavo, bi verjetno večina v dvorani dvignila rdeče kartone. Kljub temu ali prav zaradi tega pa je bilo za presojo in odločitev, kdaj in kako oditi, potrebnih precej zrelosti in poznavanja jugoslovanskih razmer. Glede tega v slovenski delegaciji ni bilo enotnosti. »Mladokomunisti« so na kongres gledali izrazito taktično, v skrbi za kariero so se hoteli čim prej otresti jugoslovanstva. Stari, izkušeni komunist Vinko Hafner še iz predvojne in vojne generacije, znan po tem, da je na eni od vročih sej CK ZKJ z dvignjenim prstom svaril Miloševića pred posledicami njegovih dejanj, je bil do odhoda skeptičen, a je vanj privolil. Verjetno je imel pred očmi, kakšne posledice bo to imelo za nekdaj revolucionarno partijo, ki je v nemogočih vojnih razmerah obnovila Jugoslavijo in uresničila njeno komunistično federativno vizijo. Sonja Lokar je ob odhodu jokala, slika z njenim solznim obrazom je preplavila jugoslovanski tisk. Kučan in Ribičič sta vztrajala, da je treba izbrati pravi trenutek, da bi bilo v Jugoslaviji in svetu opazno, za kaj se Slovenci zavzemajo. Kučan priča takole: »Ponoči smo imeli sestanek celotne slovenske delegacije in tam je prevladalo stališče, da moramo skrbno izbrati trenutek odhoda, ker mora biti naša odločitev za odhod razumljiva ne samo za nas, ampak tudi za slovensko, pa tudi jugoslovansko in mednarodno javnost.

’Mladokomunisti’, Pahor, Balažic in drugi, so kar naprej nestrpno pritiskali: gremo, gremo, kaj nam bodo pa doma rekli? Vztrajal sem, da bomo to storili, ko bo tako odločil šef delegacije Ciril Ribičič. Treba je vztrajati do konca, če hočeš, da sploh opazijo, za kaj se zavzemaš in kaj so tiste razlike v stališčih, zaradi katerih ni mogoča identifikacija z njimi. In Ćiro [Ciril Ribičič, op. p.] je to dobro razumel in odlično izpeljal. Pogosto sem ostajal nerazumljen, ko sem vztrajal, da moraš pri tako radikalnih odločitvah biti argumentiran in dosleden. Tudi kasneje v razpravah o zakonu o plebiscitu [mišljeno je vztrajanje pri mnenju, da bo plebiscit uspešen, če bo za neodvisnost glasovala večina vseh volivcev in ne zgolj večina volilnih udeležencev, op. p.]. Nervoza, neučakanost in neargumentiranost pri tako velikih odločitvah nimajo kaj iskati. Tudi naglica ne. Treba se je boriti, če hočeš, da sploh zaznajo tvoja stališča. Treba je vztrajati, imeti tudi taktiko. Če popustiš že pri prvem soočenju in se izmikaš spopadu, itak mislijo, da si cunja, da so argumenti nerelevantni in tudi da nisi pripravljen nositi odgovornosti do konca« (Milan Kučan. Prvi predsednik, str. 159).

Slovenska delegacija je sicer računala tudi z možnostjo, da bi ji s policijo ali vojsko preprečili odhod, ali da se bodo pred hotelom zbrali »mitingaši« in ji odhod preprečili. To se ni zgodilo. Silvo Komar, ki je bil odgovoren za varnost delegacije, se je z jugoslovanskim notranjim ministrom Petrom Gračaninom dogovoril, da ji odhoda ne bodo preprečevali in jo bo policija zavarovala. Gračanin je bil sicer Miloševićev človek, a bil je tudi stari partizanski general in je držal besedo. Milošević je Slovence obtoževal, da so vse načrtovali in celo vnaprej odpovedali sobe v hotelu. Njegov goreči črnogorski privrženec Momir Bulatović, ki je skupaj z Đukanovićem prišel na oblast v protibirokratski revoluciji in je vodil eno od zasedanj, je trdil, da ga je Kučan z listkom spodbujal, naj čim bolj skrajša razpravo in da predloge dokumentov na glasovanje, kar naj bi bila zanka oz. spletkarjenje, saj karkoli bi že naredil, ne bi spremenilo načrtovane odločitve Slovencev, da gredo. Med kongresom je ves čas zasedalo predsedstvo CK ZKJ, kjer so na Kučana močno pritiskali, naj Slovenci umaknejo dopolnila k osnovnemu dokumentu, torej tako rekoč privolijo v srbsko-miloševičevski koncept centralizirane ZKJ. Kučan se je zaradi izkušenj brez težav upiral pritiskom, sestanki so bili brez učinka. Zavrnitev vsakega slovenskega dopolnila je večina v dvorani sprejela z bučnim ploskanjem. Večina je ploskala tudi, ko je delegacija odhajala. Kaj to pomeni, ji je v zavest prišlo šele v naslednjih dneh. Delegacija je iz Centra Sava odšla v hotel Intercontinental, tam je sklicala tiskovno konferenco in novinarjem pojasnila svojo odločitev ter nato v senci kongresne zmede mirno odpotovala iz Beograda.

Vendar je to samo del zgodbe. Tisto, kar je bilo pomembno v nadaljevanju, je bilo, da Slovenci niso ostali osamljeni. Prekinjeni kongres je zapustila še hrvaška delegacija. Ta je bila zaradi hrvaško-srbske nacionalne sestave v veliko težjem položaju. V kontekstu slovensko-hrvaških odnosov in dogovarjanja o zavezništvu v federaciji (kasneje tudi o skupnem osamosvajanju) je bilo to eno redkih res pomembnih hrvaških dejanj. Če bi Hrvati ostali, bi se uresničil Miloševićev predlog, da kongres po odhodu Slovencev ugotovi novi kvorum in nadaljuje delo, kot da se ni nič zgodilo. Slovenska ZK bi bila preprosto »odcepljena«, ta percepcija pa bi se v Jugoslaviji in v mednarodnih interpretacijah prenesla na vso Slovenijo. Seveda to ne pomeni, da bi Jugoslavija brez Slovenije in pri tedanjih mednacionalnih konfliktih, ki so bili na robu vojne, dolgoročno lahko obstala. Bi bil pa razvoj dogodkov za Slovenijo precej bolj negotov in bistveno težji. Za mednarodno skupnost, še posebej za velesile, na prvem mestu za ZDA, je bila Jugoslavija pač pomembnejša kot to, da v Sloveniji potekajo demokratizacijski procesi in so tam nastale neke nacionalistične stranke, ki za vsako ceno hočejo samostojnost. Vprašanje je, kdaj (če sploh) bi pri takem razpletu kongresa v nadaljnjih procesih prevladalo mnenje, da je Jugoslavija razpadla, in ne mnenje, da se je Slovenija odcepila. Z vsemi posledicami, ki jih to prinaša v mednarodne odnose. Velike sile pač igrajo na karto »stabilokracij«. Na Balkanu in v sosednjih regijah še posebej. Tu se ni kaj sprenevedati, saj tudi tedanja Evropska skupnost in sedanja EU nista bistveno drugačni.

Z razpadom ZKJ vsejugoslovanske stranke ni bilo več, usodo države so na eni strani v roke vzele nacionalne stranke, na drugi politično šibki predsednik vlade Ante Marković in na tretji JLA.

Kakšno vlogo je torej v procesu razpadanja države imel 14. kongres? Po »Kardeljevi« ustavi iz leta 1974 je v Jugoslaviji nastala nekakšna (pol)konfederalna ureditev, v kateri so bile republike tako rekoč samostojne države, obe avtonomni pokrajini pa sta imeli vmesni status. Deloma sta bili v pristojnosti Srbije, deloma federacije, kjer sta imeli tudi neposredne predstavnike. V zvezni pristojnosti so bili enoten ekonomski trg (ki pa konec osemdesetih let že ni več deloval, Srbija je poleg tega izvajala gospodarsko vojno proti Sloveniji); enotna valuta; fiskalna politika; zunanja politika in obramba. Vse drugo naj bi bilo stvar dogovarjanja. Seveda taka ureditev v večnacionalni državi ni mogla delovati brez varovalnih mehanizmov. Ti so bili trije: Josip Broz - Tito (vrhovni vojaški poveljnik, dosmrtni predsednik države in predsednik ZKJ); enotna ZKJ kot edina dovoljena stranka, odgovorna za državo; in JLA.

S smrtjo Josipa Broza - Tita leta 1980 je prvi varovalni mehanizem odpadel. V resnici je bil že tedaj močno načet tudi drugi, enotna ZKJ. Ta je delovala po sistemu republiških partijskih oligarhij, ki so gospodarile na svojem, in samo Titova avtoriteta jih je lahko držala skupaj. Z demokratizacijskimi procesi v Sloveniji pa je nastal konflikt v razumevanju vloge republiških ZK in njihovih voditeljev. Voditelji drugih republiških ZK, zvezni funkcionarji in še posebej vrh JLA niso mogli razumeti, da Milan Kučan v Sloveniji nima absolutne oblasti, niti je noče imeti. V njihovi percepciji in v skladu z vzpostavljeno ureditvijo sta bila Kučan in ZKS odgovorna za vse, kar se dogaja v republiki. Od tod tudi prepričanje, da je nastajajoča opozicija zgolj orodje v rokah ZKS, prek katerega hoče ta uresničiti svoj cilj, to je odcepitev Slovenije. In da Kučan in ZKS stojita tudi za napadi na JLA. Zato je bila zamenjava republiškega vodstva glavni cilj armade in ta cilj je bil tudi v ozadju procesa JBTZ.

Glavna organa ZKJ sta bila predsedstvo in CK ZKJ, njune odločitve pa so bile potem speljane skozi megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo. ZKJ je po vojni preživela več reorganizacij, v bistvu so prinesle postopno demokratizacijo, a je načelo t. i. demokratičnega centralizma ostalo. Predsedstvo CK ZKJ je imelo 23 članov, po tri iz republik, po dva iz pokrajin in enega iz organizacije ZKJ v JLA. V kriznih razmerah je imelo pravico sprejemati tudi odločitve, ki so bile v pristojnosti CK ZKJ. Predsednik je bil izvoljen za leto dni, sekretar predsedstva za dve leti, menjave so potekale po nacionalnem ključu, pri čemer predsednik in sekretar nista smela biti iz iste republike. Predsedstvo je imelo še izvršne sekretarje, ki so bili izvoljeni izmed članov CK, mandat je bil štirileten, pristojni so bili za posamezna področja, bili podrejeni predsedstvu in sodelovali na sejah, če je bilo treba zaradi tematike ali je predsednik presodil, da je treba. Ob Titovi smrti je imela ZKJ 2.117.083 članov, to je bilo 9,5 odstotka prebivalstva. Prva tri leta po njej je število članov še naraslo, v drugi polovici osemdesetih let pa je začelo upadati, še posebej občutno v Sloveniji. Prehod na kolektivno vodstvo v državnem in partijskem predsedstvu ob Titovi smrti kljub splošni negotovosti v državi in pričakovanju, kaj bo, ni prinesel večjih pretresov.

Vsi glavni jugoslovanski spori so po logiki ureditve potekali v vrhu ZKJ, razprava pa se je od tam prenesla na druge organe, navadno na predsedstvo SFRJ. V letih 1988 in 1989 je bila večina sej P CK ZKJ in CK ZKJ namenjena reformi ZKJ, reformi federacije, vprašanjem demokracije, socializma trga, lastnine in samoupravljanja, predvsem pa Kosovu, Sloveniji in JLA (še največ v kontekstu slovenskih napadov nanjo). V zadnji fazi pa izrednemu kongresu in kongresnim dokumentom. V procesu nacionalnih prerazporejanj je bil srbski blok v ZKJ številčno močnejši, a pri marsikateri temi heterogen, pa tudi sicer so nastajale različne »nenačelne« koalicije. Posebno vlogo je imela organizacija komunistov v JLA, ki je zastopala trdo federalistično mnenje in rigidno obliko socializma. JLA je tudi sicer delovala kot sedma republika. V zadnjem obdobju obstoja ZKJ se je uveljavila praksa neposrednega televizijskega prenašanja sej CK ZKJ, ki so se pogosto zavlekle pozno v noč.

Z ustavnimi spremembami leta 1988 je oslabel koncept »siamskih dvojčkov« partijskega in državnega predsedstva. Predsednik predsedstva CK ZKJ ni bil več po funkciji član predsedstva SFRJ. Manj kot ustavne spremembe so sicer na to vplivali notranji spori v ZK, ki so predsedstvu CK ZKJ odvzeli tako rekoč vsakršno avtoriteto. Na strani državnega predsedstva, v katerem je velik vpliv ohranila JLA, sta se Janez Drnovšek in Stipe Mesić od partije distancirala, vmesni predsednik predsedstva SFRJ Borisav Jović pa je uresničeval srbske interese. Tudi predsednik vlade Ante Marković je imel do ZK zadržan odnos, čeprav je občasno nastopal na sejah predsedstva in CK ZKJ in pričakoval podporo za svoje reforme.

V letih 1988 in 1989 se je predsedstvo CK ZKJ v sporu med Slovenijo in JLA enako kot zvezno predsedstvo postavilo na stran armade.

Posledica zmanjševanja avtoritete partijskih organov je bila, da so se odločitve postopoma prenašale v institucije sistema. Zvezna vlada je pridobivala moč, precej manj pa zvezna skupščina, ki je bila predvsem prostor vročih mednacionalnih razprav brez sklepov. Nova pravila političnega obnašanja so se oblikovala sproti. Nacionalni in drugi interesi so se pogosto skušali uresničevati z izigravanjem (»nadmudrivanjem«) in t. i. »pravnimi smicalicami«. Na izvršni ravni tudi ni zanemarljivo, da je v zapleteni jugoslovanski pravni ureditvi veljala precejšnja zmeda, poleg javne zakonodaje pa je od leta 1980 obstajala tudi tajna. Posledica blokade ureditve in slabljenja politične moči predstavniških in partijskih organov, od katerih niso več prihajala jasna navodila, je bila tudi povečana moč birokratskega aparata, ki je zagotavljal, da je država sploh delovala.

ZKJ je po Titovi smrti imela le še tri kongrese. Vsi trije so bili v znamenju neuspešnega iskanja izhoda iz gospodarske in družbene krize. Na začetku so podprli »Izhodišča dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije«, ki so v nespremenjenem in nerazumljivem samoupravnem izrazju vztrajala pri veljavnem gospodarskem modelu in niso prinašala bistvenih sprememb. Enako je bilo s politično ureditvijo socialističnega samoupravljanja, ki so ga imeli za unikatno ureditev neposredne politične demokracije z vodilno vlogo delavskega razreda. S krepitvijo krize je jezik postal konkretnejši, sprejemljivejše so postale tudi gospodarske zakonitosti. Glede ureditve pa je ZKJ ostala rigidna do konca, to se je z zavračanjem slovenskih predlogov izrazilo tudi na 14. kongresu.

Ključne spremembe v vodstvu ZKJ so se zgodile zaradi notranjega političnega spopada dveh frakcij v ZK Srbije leta 1987, v katerem je Ivana Stambolića premagal Slobodan Milošević, ki si je potem s t. i. protibirokratsko revolucijo podredil še organizacije ZK na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori. V letih 1988 in 1989 se je predsedstvo CK ZKJ v sporu med Slovenijo in JLA enako kot zvezno predsedstvo postavilo na stran armade.

A so tudi v predsedstvu CK ZKJ ob napadih na Slovenijo vedno bolj prihajale do izraza razlike. Ivica Račan, ki so mu v času afere JBTZ naložili pripravo poročila o Sloveniji, je junija 1988 poročal ugodno, Stipe Šuvar (prav tako Hrvat) pa je skoraj sočasno govoril o »maspoku« v Sloveniji in o tem, da Slovenci JLA doživljajo kot okupatorja, Jugoslavijo pa kot breme in kot izkoriščevalca, ter da obstaja fobija pred »južnjaki«. Admiral Petar Šimić je še dodatno trdil, da so žalitve vojakov v Sloveniji hujše kot na Kosovu in da jih je tudi več. Milošević je zahteval konkretne ukrepe v Sloveniji in ne samo sprejemanje presoj, zaradi česar ga je tedanji predsednik predsedstva CK ZKJ Vojvodinec Boško Krunić vprašal, ali predlaga, da v Sloveniji uvedejo prisilno upravo. Podobna zgodba se je ponovila še enkrat v času sprejetja dopolnil k slovenski ustavi septembra 1989. Po tem se je ZKJ ukvarjala predvsem s sabo in kongresnimi dokumenti.

»Prekinitev« kongresa zaradi odhoda slovenske in hrvaške delegacije se je izkazala za dokončno. V Srbiji so razlagali, da so separatistični Slovenci naleteli na odpor večine jugoslovanskih komunistov in da je enotna ZKJ ključni dejavnik enotne SFRJ, zato se bo kongres v taki ali drugačni obliki nadaljeval.

Za mednarodno skupnost, še posebej za velesile, na prvem mestu za ZDA, je bila Jugoslavija pač pomembnejša kot to, da v Sloveniji potekajo demokratizacijski procesi.

Načeloma so bili za nadaljevanje kongresa tudi makedonski in bosanski komunisti. A pod dogovorjenimi pogoji in brez izključevanja, kar pa bi seveda pomenilo vrnitev Slovencev in Hrvatov.

Z razpadom ZKJ vsejugoslovanske stranke ni bilo več, usodo države so na eni strani v roke vzele nacionalne stranke, na drugi politično šibki predsednik vlade Ante Marković (ki je sicer v zadnji fazi neuspešno poskušal z vsejugoslovansko stranko) in na tretji JLA. Ta si je sprva (do maja 1990) prizadevala za nadaljevanje kongresa. Sledil je poskus, da bi propadlo ZKJ nadomestila naslednica: ZKJ – Gibanje za Jugoslavijo. Za njeno ustanovitvijo je stala Miloševićeva soproga Mirjana Marković, jedro nove stranke pa je bila celotna organizacija ZKJ v JLA. Na začetku junija je postalo jasno, da Milošević ne računa več na to možnost (to je tudi pomenilo, da v ospredje postavlja velikosrbski koncept pred centraliziranim jugoslovanskim). ZK Srbije in SZDL Srbije sta se namreč tedaj združili v Socialistično stranko Srbije, to pa je pomenilo tudi konec ZKJ – Gibanja za Jugoslavijo.

Tako je JLA, sedaj brez strankarske opore, ostala edini preostali predvideni varovalni mehanizem socialistične Jugoslavije. V rokah je imela fizično silo, da drži Jugoslavijo skupaj, in tudi tiho podporo velikih sil za to. Ni pa imela političnega programa. Niti ljudi, ki bi ga uresničili (razen pogojno Markovića, ki mu je tudi tehnično pomagala vzpostaviti televizijo Yutel). Nazadnje je odpadel še ta varovalni mehanizem. Pokopala ga je opredelitev vodstva JLA za Miloševića. Po neuspešni intervenciji v Sloveniji, s katero naj bi ohranili dotedanjo federacijo, in posledičnem množičnem osipu vojakov nesrbske narodnosti pa so se njeni ostanki lotili vojaške podpore uresničevanja koncepta velike Srbije.