Nemir

za

Barka, barka.

Nemir, debut Andraža Kadunca, izgleda tako, kot bi namige pobiral pri Hopperjevih Golih v sedlu: diler, potovanje, droge, potovanje, veliko glasbe, potovanje, psihedelično opotekanje po ulicah (à la “Mardi Gras”), potovanje in še enkrat potovanje, le da ne z motocikli, temveč z barko, barko in še enkrat barko. Če pa bi skušal Nemir opisati v jeziku slovenske filmske zgodovine, potem bi rekel, da se začne kot Šterkov Ekspres, ekspres (fant sreča dekle), nadaljuje kot Ranflova Mrtva ladja (par obtiči na barki) in konča kot Hladnikov Peščeni grad (trip v troje).

David (Janko Mandić), izgubljeni, rahlo agonični, belmondojevski mladenič, eskapist z izredno močno otroško sliko morja, jadranja in družinske sreče, najprej okrade dilerja, ko pa mu v avto, rdečega kadetta, morda parafrazo rdečega chryslerja iz Kozoletovega sorodnega Remingtona, pade “nekaj divjega”, odbito nizozemsko Dekle (Lucija Tratnik), alias Meisje, utelešenje pasivne agresivnosti in “visceralnosti”, ukradeta še barko, s katero potem potujeta po Jadranskem morju, ki si ga Miloš Srdić, direktor fotografije (tudi Jezero in Zadnja želja), povsem prisvoji, saj ne zamudi nobenega trenutka tik pred zoro in nobenega trenutka takoj po sončnem zahodu, nobene “magične ure”, tako da film, ves tisti nemir, zalije z mehkobo in tišino, ki lahko peljeta le v viharje, skoke smrti in pekel. Na frfotav, begav način – Bonnie in Clydeu se namreč pridruži Erik (Henrik Olsson), fant s premočnim preživetvenim nagonom, “nevaren tip”. Če bi bil Kadunčev film Dead Calm, bi ga igral Billy Zane. Tretji, ki se prilepi na par, je vedno reality check, test vzdržljivosti. Nemir, res gibljivka, je film o novi generaciji, ki noče obtičati, ki se noče ustaliti, ki se noče popredmetiti, ki noče postati lastnina in ki hoče – tako kot Billy in Wyatt v Golih v sedlu – svobodo. Ali pa vsaj nekaj, kar jo bo prisililo v svobodo. Dekle Davidu v nekem trenutku dahne: “Pojdiva nazaj!” “Ne moreva,” odvrne David. “Zakaj ne,” vpraša Dekle. “Ker sva predaleč.” In zdi se, da se film sprašuje natanko to: kako daleč moraš, da ne moreš več nazaj? Kako daleč moraš, da ne moreš več domov?