Prihodnost prihodnosti

Francis Fukuyama je leta 1992, kmalu po padcu Berlinskega zidu in zlomu Sovjetske zveze, objavil knjigo Konec zgodovine in zadnji človek, v kateri je oznanil, da je zmagala liberalna demokracija in da je zmaga liberalne demokracije dokončna. Zgodovine je konec – liberalna demokracija je njen zadnji stadij, njena zadnja stopnja, njen ideal. Liberalna demokracija je boljša od vseh alternativ. Svet bo zdaj do konca svojih dni živel v liberalni demokraciji, »končni obliki človeškega vladanja«.

Fukuyama bi lahko svojo knjigo – sicer globalni bestseller – naslovil tudi: Liberalna demokracija, sama. V smislu: na svetovnem odru je ostala le še liberalna demokracija – vse druge oblike vladanja so padle, propadle, odpadle.

Slabih 30 let kasneje vidimo, da se to ni zgodilo. Liberalna demokracija izgublja vpliv, moč, trg. Oder si vse bolj deli z avtokratskimi, celo totalitarnimi oblikami vladanja – od Madžarske do Filipinov, od Turčije do Brazilije. Še celo za ameriškega predsednika – Trumpa, se razume – je liberalna demokracija le motnja.

Toda Fukuyama je verjel v zveličavnost in naravno dobroto liberalne demokracije: liberalne demokracije druga drugi ne bodo napovedovale vojn! Druga druge ne bodo napadale in klale! Liberalne demokracije morda res ne, kapitalizmi pač – prav pred dvema letoma smo praznovali stoletnico konca prve svetovne vojne, brutalne, destruktivne vojne kapitalizmov. Kapitalizmi in komunizmi so se vojskovali le tu in tam (Koreja, Vietnam), komunizmi še redkeje, v glavnem so se vojskovali kapitalizmi. Kaj drugega pa je bila druga svetovna vojna?

Kdo pravi, da tuji delavci tudi pri nas niso le nevidni poddržavljani? Mar se »odprava« socialne države že ne dogaja?

Zato se lahko povsem upravičeno vprašamo: kaj bo s kapitalizmom? Branko Milanović, sloviti ameriški ekonomist srbskega rodu in nekdanji ekonomist Svetovne banke, doslej znan predvsem po knjigi Globalna neenakost (Global Inequality, 2016), je svojo novo knjigo, globalni bestseller, naslovil Capitalism, Alone. Po naše: Kapitalizem, sam. Na svetovnem odru je ostal le še kapitalizem. Vsi drugi družbenoekonomski sistemi so padli, propadli, odpadli. »Kapitalizem ni le dominantni, temveč edini družbenoekonomski sistem na svetu.« Vsi ljudje tega sveta so bolj ko ne prevzeli ista ekonomska načela, vsi slavijo jezik profita, vsi hočejo bogateti, denar je postal edino merilo uspeha, pohlep je postal vrlina, iskanje sreče je postalo iskanje bogastva, družinski odnosi so postali denarni odnosi (družina je po novem osnovna celica kapitalizma), dom se je prelevil v trg (kamor se zlivajo dostavljavci kosil in večerij, čistilni servisi, vrtnarji, inštruktorji za otroke, turisti via Airbnb ipd.), medčloveški odnosi in zasebna sfera, ki so bili tradicionalno zunaj trga, so se komodificirali, delovni odnosi so postali potrošno blago (zaradi fleksibilizacije in prekarizacije odnos z nikomer ne traja, zato so odnosi vse bolj brezosebni, vse manj človeški, vse manj »nice«), prosti čas se je skomercializiral (vsi so taksisti via Uber, ki je nastal prav zato, da bi bolje »izkoristil« prosti čas in avto, ki je bil za lastnike »mrtev kapital«), vse notranje inhibicije in prisile so popustile, vse zločine, od utajevanja davkov in pranja denarja do nezakonitega lobiranja in spolnega nadlegovanja, je mogoče finančno odplačati, vse storitve, ki so jih nekoč zagotavljali prijatelji, družina, sosedje ipd., so na prodaj, ljudje so postali podjetja, »mali centri kapitalistične proizvodnje«, direktorji svojega jaza (objekti svojega lastnega maksimiranja in optimiranja), vse se je tako komodificiralo, da si ljudje tega, da bi lahko kaj bilo zunaj ali pa onstran komodifikacije, sploh ne znajo več predstavljati, vsi uporabljajo iste preživetvene strategije, nihče noče zaostajati, vse – prosti čas, čustva, družinski odnosi ipd. – ima svojo »ceno«.

Vsi so prevzeli kapitalizem. In tega v zgodovini še ni bilo, pravi Milanović. »Dominacija kapitalizma se zdi absolutna.« Kapitalizem si je oder vedno delil še s kom, recimo s komunizmom, zdaj pa je brez tekmeca. »Pred stotimi leti bi to veljalo za nekaj skoraj utopičnega.« Kapitalizem je zmagal, ker je »naraven«, ker »perfektno zrcali naš notranji jaz«, ker je »uspešnejši od tekmecev«, ker »spodbuja hitrejši gospodarski razvoj«, ker je »prodrl globoko v človeško življenje«.

Je kapitalizem amoralen? Absolutno. Bolj ko je bogastvo utopično, bolj so osebni odnosi distopični, toda »svojega materialnega življenja ne moremo izboljšati, če ne sprostimo najneprijetnejših potez svoje narave«. Kapitalizem pa počne natanko to – ljudi sproti odvezuje »moralne« krivde, saj jim govori: Hej, ne žrite se, počnete le tisto, kar počnejo vsi drugi! In če hočete preživeti, morate početi to, kar počnejo vsi drugi! Vsaka alternativa bi bila za vas pogubna! Alternative ni!

Na Kitajskem je kapitalizem organiziran tako, da zasebni, kapitalistični interesi ne morejo nikoli prevladati – ne morejo biti nad interesi države in partije.

Kapitalizem je tako transformiral človeško naravo, »da bi drug drugemu še vedno prodajali storitve, pa četudi bi kapitalistična tovarniška proizvodnja izginila«. Še huje: »Da bi živeli v kapitalizmu, sploh ne potrebujemo več tovarn s kapitalističnim načinom proizvodnje, saj smo sami postali kapitalistični centri.« Da si je kapitalizem podredil vse pore človeškega življenja, opozarja tudi Paul Mason v knjigi Postkapitalizem (Postcapitalism, 2016), toda Milanović v nasprotju z njim pravi, da komodifikacija vseh por človeškega življenja samim ljudem ni vsiljena, ampak jo »voljno« in »svobodno« sprejemajo, saj jih je »dolga socializacija v kapitalizmu« prelevila v »kapitalistične računske stroje«. Prav res, zdi se, kot da si kapitalizem zaslužijo.

Spopad kapitalizmov

Vprašanje je le, ali ima tak kapitalizem prihodnost. Ali nam – ljudem, človeštvu – zagotavlja prihodnost? Ali nas lahko nekoč v prihodnosti, magari bližnji, spet pripelje do vojn, kakršni sta bili prva in druga? Namreč: »Povsem nemogoče je trditi, da je sistem, ki lahko pripelje do svetovnih vojn, vrhunec človeškega obstoja, ki ga definira težnja po blaginji in svobodi.«

A dobro vemo, kaj se zgodi, ko zmaga en sistem ali pa ena religija: zelo hitro pride do razkola. Ja, do shizme. Poleg ortodoksov se nenadoma pojavijo heretiki. Tako se je poleg liberalnega kapitalizma pojavil politični kapitalizem, za katerega so značilne učinkovita birokracija, avtonomija države, odsotnost vladavine prava in endemična korupcija – in zdaj tekmujeta. Na polno. Prvega vodi Amerika, drugega Kitajska. Najdete ga še v Vietnamu, Maleziji, Laosu, Singapurju, Alžiriji, Tanzaniji, Angoli, Bocvani, Etiopiji in Ruandi. Slovenija ima, pravi Milanović, liberalni kapitalizem, ne pa političnega, kot bi morda kdo mislil.

Na Kitajskem je kapitalizem organiziran tako, da zasebni, kapitalistični interesi ne morejo nikoli prevladati – ne morejo biti nad interesi države in partije. Kot bi rekel Immanuel Wallerstein: če kdo misli, da lahko postane kapitalist brez pomoči države, se moti!

In tu je ironija: kapitalizem ni zmagal ob pomoči liberalne demokracije, temveč ob pomoči neliberalnosti, antidemokracije, partijske diktature, komunistične partije. V kitajskih zasebnih podjetjih delujejo partijske celice, ki skrbijo za učinkovitost, storilnost, podjetnost in konkurenčnost. Kapitalizem potrebuje dobre menedžerje, dobre priganjalce – in komunistična partija je očitno menedžer, ki ga je kapitalizem čakal. Politični kapitalizem zlahka nadomesti liberalnega – in z lahkoto zadovoljuje iste potrebe kot liberalni.

Dolgo so nas prepričevali, da je kapitalizem dober in sploh najboljši, ker predpostavlja demokracijo. Brez kapitalizma ni demokracije – brez demokracije ni kapitalizma. Toda zdaj se je na odprti sceni izkazalo, da kapitalizem ne potrebuje demokracije, še najmanj liberalne. Za okras ima lahko kvečjemu »iliberalno« demokracijo.

Kitajska skuša svoj politični kapitalizem izvažati – v Afriki ji to že lepo uspeva. V Daytonu tudi (oglejte si le Netflixov doku American Factory!). In v Gorenju prav tako. Kitajska se prekleto dobro zaveda, da bi lahko politični kapitalizem na številnih koncih sveta naletel na plodna tla, pravi Milanović – kitajski kapitalizem privlači politične elite, saj jim daje veliko avtonomijo (in ne izgublja časa z demokracijo), in prav tako ljudske množice, saj obljublja in pogosto tudi prinaša hitro, stalno in visoko gospodarsko rast, izboljšanje življenjske ravni, učinkovito menedžiranje gospodarstva, družbe in pravice (s smrtno kaznijo, strelskimi vodi in prevzgojnimi taborišči vred) ter ne prehudo neenakost. Okej, prinaša tudi endemično korupcijo, ki pa v resnici ni problem, pravi Milanović, saj deluje »redistributivno« – vsem omogoča, da imajo kaj od tega kapitalizma. Ljudem olajša življenje. Kdor ne pomaga prijateljem ali sorodnikom, tvega, da ga bodo izobčili. Ne, politični kapitalizem, ki mora stalno – empirično, darvinistično – dokazovati svojo superiornost in ki načeloma le spretno izkorišča to, da imajo ljudje raje varnost kot svobodo, hierarhijo kot svobodo in višji prihodek kot človekove pravice, ne teži k »čistosti«.

Liberalni kapitalizem po drugi strani obljublja »čistost«, demokracijo in vladavino prava, toda obenem ga žre in ubija vse očitnejša motnja: večno samoperpetuiranje elit in vse večji prepad med elitami in preostalim svetom, potemtakem vse hujša – ekonomska, socialna, dohodkovna – neenakost. Kar ogroža ne samo njegovo privlačnost, ampak tudi njegovo preživetje.

Milanović ne skriva: neenakost in elite so problem. Kako nastajajo elite in neenakost? Skočimo za hip v preteklost. Nekoč, v času klasičnega kapitalizma, so kapitalisti služili le s kapitalom, delavci pa le z delom. Delavci do kapitala niso mogli, kapitalisti pa niso imeli nobene želje, da bi delali.

Danes, v času liberalnega kapitalizma, se je to spremenilo: ljudje, ki imajo veliko kapitala, bogato služijo tudi z delom – to so bajno plačani menedžerji, bankirji, spletni dizajnerji, zdravniki in drugi elitni profiji. Poleg tega, da bogatijo z delom, bogatijo tudi s finančnim premoženjem. Neenakost v družbi se s tem poglablja.

Milanović se sprašuje: kako to, da se je komunizem v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi ter na Kitajskem preobrazil v kapitalizem? Mar ni to nekaj totalno absurdnega?

Število tistih, ki bogatijo z delom in s kapitalom, se vztrajno povečuje, Milanović, ki ta fenomen imenuje homoploutia (homo = isto; ploutia = bogastvo), pa pravi, da je tem ljudem s političnega vidika izredno težko naložiti visoke davke, a ne le zato, ker ni mogoče točno vedeti, koliko zaslužijo z delom in koliko s kapitalom, temveč tudi zato, ker se ustvarja vtis, da si to bogastvo zaslužijo.

Vendar to še ni vse. Ker je liberalni kapitalizem tako rekoč odpravil obdavčitev dediščine in brezplačen visokošolski študij, je še dodatno spodbudil in podžgal koncentriranje bogastva v rokah elit, saj ljudem ne zagotavlja enakih možnosti (le »enakost pred zakonom«, ki pa je dokaj abstraktna). Otroci bogatih imajo precej večje in boljše možnosti od otrok revnih. Imajo boljšo izobrazbo, od staršev dobijo višji socialni kapital in druge »bogataške« privilegije, po starših poberejo večjo dediščino. Če dediščina ni obdavčena in če visokošolski študij ni brezplačen, pride do »medgeneracijskega prenašanja privilegijev« – in do poglabljanja neenakosti.

Prihodnost neenakosti

Milanović najde še en – precej ekscentričen – »liberalni« razlog za poglabljanje neenakosti: »homogamijo«. Kaj? »Preferenčno parjenje.« Kaj? To, da se bogati poročajo z bogatimi. Torej to, da se »premiumski« ljudje poročajo z ljudmi, ki imajo enako izobrazbo, enak status in enako raven prihodkov. Zdaj, v liberalnem kapitalizmu, je tega precej več kot nekoč, v klasičnem – ali pa socialdemokratskem – kapitalizmu. Vzemite le Ameriko v zadnjih 40 letih: kar tretjino povečanja neenakosti je mogoče pripisati »preferenčnemu parjenju«. V deželah OECD nekaj manj, a kljub temu. Bogati se vohajo, lepijo se drug na drugega, drug brez drugega ne morejo. In bolj ko se parijo, bolj se poglablja neenakost.

Finančno bogastvo – s prihodki od kapitala vred – se koncentrira izključno v rokah najbogatejših, in to izraziteje kot nekoč. Najbogatejši bogatijo z lastniškimi in finančnimi instrumenti – sistem je naštelan tako, da lahko bogatijo. V rokah najbogatejših se zato koncentrirajo vse vrste bogastva. Srednji razred po drugi strani premore le nepremičnine, na katere ima zelo majhen donos in zelo velike kreditne obremenitve, tako da mu lahko vse »bogastvo« čez noč sprhni. Bogati zlahka in sistematično premagujejo srednji razred in revne – njihov donos na imetje je pač bistveno višji. To, da bogastvo, pridobljeno tako, ni progresivno obdavčeno, da imajo bogati več premoženja, ki ima dolgoročno višje donose kot premoženje nižjih razredov, da imajo bogati lažji dostop do privilegiranih, visokodonosnih investicij, da so kapitalski prihodki obdavčeni po precej nižji stopnji kot obresti od varčevalnih računov – vse to še dodatno prispeva k poglabljanju neenakosti.

Še toliko bolj, ker so pogajalska izhodišča delavcev – tistih, ki ne bogatijo ne z delom ne s finančnim premoženjem – vse slabša, saj sindikati izgubljajo vpliv in moč, pa tudi delovna sila se zaradi prekarizacije, razpršitve in globalizacije – outsourcinga, masivne ekspanzije globalnega bazena delovne sile – vse bolj decentralizira, tako da interaktivnih stikov med sodobnimi delavci tako rekoč ni več. Ker tako razpršene delovne sile ni več mogoče učinkovito organizirati in sindikalizirati, so posledice očitne in strašne: prihodek se ne prerazporeja več navzdol, temveč navzgor. Zakaj bi prihodek prerazporejali navzdol, če pa tisti tam »spodaj« – delavci, prekarci – nimajo več nobene pogajalske moči? Bolj ko se prihodek prerazporeja navzgor, globlja sta prepad in neenakost.

Nekoč – od druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let – so ekonomske in dohodkovne neenakosti blažili z močnimi sindikati, množičnim izobraževanjem, visokimi davki in velikimi socialnimi transferji, a to je bilo 20. stoletje, pravi Milanović; ekonomskih in dohodkovnih neenakosti 21. stoletja pa ni več mogoče blažiti z orodji 20. stoletja. Vemo, zakaj: sindikati niso več tako močni (itd.), davkov na kapital in visoke plače ni mogoče občutno zvišati, ker bodo, kot pravijo, kapital in visokokvalificirani profiji zbežali drugam, v jurisdikcije z nižjim obdavčenjem, socialna država je pod vse hujšim stresom (brez višjih davkov ni višjih socialnih transferjev), sile, ki povečujejo neenakost, so bistveno močnejše od socialne države (neoliberalci so neenakost itak vedno razglašali za nekaj dobrega, saj ljudi motivira, jih dela storilnejše in učinkovitejše, jih sili, da se zanašajo nase ipd.), bogati – in dobro situirani – si ustvarjajo vzporedne zasebne zdravstvene, izobraževalne in pokojninske sisteme, kar vodi v »sistem družbenega separatizma«, »nepripravljenost za plačevanje višjih davkov«, »erozijo davčne baze« in »vse težje vzdrževanje ekstenzivne socialne države«.

Toda povsem jasno je, da je treba lastništvo kapitala dekoncentrirati – da je torej treba zreducirati koncentracijo kapitala in zmanjšati neenakost. Kako? Milanović ima nekaj zamisli. Prvič, poskrbeti je treba, da bo lastništvo privlačnejše za male in srednje delničarje kot pa za velike, drugič, delavcem je treba omogočiti dostop do delnic podjetij, v katerih delajo, tretjič, vsem je treba zagotoviti enake možnosti, kar seveda pomeni, da je treba vsem zagotoviti dostop do kakovostnega izobraževanja ( javno šolstvo je treba izboljšati, vanj masivno vlagati itd.), četrtič, odpraviti je treba davčne oaze in prostrano bančno-pravno infrastrukturo, ki omogoča globalno korupcijo in pranje denarja (pri tem je treba iz hlač stresti tudi think tanke, univerze, politike, nevladne organizacije in umetniške galerije, ki sprejemajo velikodušne »donacije« bogatašev, s čimer pranje denarja in samoperpetuiranje elit legitimirajo z »moralnega« vidika), in petič, uvesti je treba davek na dedovanje, s čimer bi elitam preprečili samoperpetuiranje.

Jasno, elitam samoperpetuiranja ne omogoča le odsotnost davka na dedovanje (ali pa nizek davek na dedovanje), temveč predvsem politika. Elite se ne bi mogle samoperpetuirati, elite sploh ne bi mogle ostajati elite, če ne bi imele močnega političnega nadzora. »V demokraciji bi moralo biti to načeloma nemogoče,« pravi Milanović, toda »bogati imajo disproporcialen vpliv na politiko«.

Kar pomeni, da je sodobni kapitalizem ustvarjen po podobi elit. Recimo: verjetneje je, da bo ameriški kongres razpravljal in glasoval o rečeh, ki so v interesu bogatih, kot pa o rečeh, ki so pomembne za srednji razred ali revne. Interesi srednjega razreda in revnih so upoštevani le, če se po naključju ujemajo z interesi bogatih. Ergo: če se interesi srednjega razreda in revnih ne ujemajo z interesi bogatih (elit), so politično povsem irelevantni.

Bogati, ki vladajo z ekonomsko močjo (vladajoči razred neke države ima pač večino finančnega kapitala), si nenehno kupujejo ekonomske politike, ki jim zagotavljajo, da ostajajo bogati in na vrhu – nizka obdavčitev visokih prihodkov, večji davčni odpisi, visoki kapitalski donosi zaradi nižjih obdavčitev v korporativnem sektorju, manj regulacij. To so njihovi interesi, toda svoje interese vedno in vztrajno prikazujejo kot skupne interese – kot splošne interese, kot interese vse družbe, kot interese vseh ljudi.

Politični kapitalizem je rešitelj elit, ki bogatijo v liberalnem kapitalizmu. Če bi se liberalni in politični kapitalizem združila in zlila, bi dobili nov sistem – plutokracijo.

Ja, bogati vladajo tudi z ideološko močjo. In ja, veliko investirajo v ideologijo, ki jim zagotavlja politični nadzor in dolgoročno prevlado. Zato tudi veliko investirajo v svoje otroke. Hočem reči: sami diktirajo in pišejo zakone o dedovanju, prenašanju bogastva in privilegijev iz roda v rod. Na življenje imajo amoralen pogled, pravi Milanović – zaželeno je le to, kar vzdržuje in krepi njihov položaj. Le to, kar jih ohranja na oblasti.

Ime česa je komunizem?

Lahko ta kapitalizem velja za najvišjo stopnjo v razvoju človeštva? Spomnimo se časov, ko je za najvišjo stopnjo v razvoju človeštva – za »konec zgodovine« – veljal komunizem, ki pa je potem nenadoma izginil. Milanović se sprašuje: kako to, da se je komunizem v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi ter na Kitajskem preobrazil v kapitalizem? Kako je lahko superiornejša družbenoekonomska formacija nazadovala v inferiornejšo? Kako to, da so komunistične dežele postale spet kapitalistične? Mar ni »padec« iz komunizma v kapitalizem nekaj totalno absurdnega?

Vsekakor, a to ne pomeni, da komunizem ni imel svetovnozgodovinske vloge. Au contraire, imel jo je: »Zaostalim in koloniziranim družbam je omogočil, da so odpravile fevdalizem, znova pridobile gospodarsko in politično neodvisnost ter zgradile prvobitni kapitalizem.« Manj razvitim deželam, ki so s centralnim planiranjem bolj profitirale, kot pa bi s prostim trgom, je omogočil zrušitev zemljiških gospodov in podobnih fevdalnih magnatov, socialno in nacionalno revolucijo, odpravo tujega kolonialnega jarma, modernizacijo in prehod iz fevdalizma v kapitalizem. Komunizem je te dežele pripravil na kapitalizem. Zato je bil tudi uspešen v revnih kmetijskih družbah (Kitajska, Vietnam), v katerih je odigral vlogo, kakršno je na Zahodu odigrala buržoazija, neuspešen pa je bil v razvitih industrijskih družbah (Vzhodna Nemčija, Češkoslovaška), ki so se v razmerah množične proizvodnje še nekako znašle, v razmerah tehnološke revolucije – v osemdesetih – pa ne več. Če bi ga uvedli v zahodni Evropi, bi bil še neuspešnejši kot v vzhodni Evropi, pravi Milanović, ki si lažje predstavlja konec sveta kot pa konec kapitalizma.

Če vprašate Milanovića, potem kapitalizma ne more ogroziti prav nič – ne množice »odvečnega« prebivalstva, ki se kopičijo v getih in favelah (in bi se lahko vnele), ne nove robotske tehnologije, ki naj bi odpravile kopico delovnih mest in povzročile strašno brezposelnost, ne končnost planeta in naravnih virov, ki ne prenesejo brezmejne rasti, in ne globalna jedrska vojna (»masivni holokavst«), ki bi opustošila svet in pobila večino prebivalstva, saj bi tehnologija (od proizvodnje avta do gensko spremenjene hrane), ki jo je globalizacija kapitalizma raznosila po vsem svetu, preživela. Kapitalizem, itak nor na vojne in na koncept zmagovalcev in poražencev, bi »povzročil uničenje in hkrati rešil civilizacijo«. Človeštvo bi bilo iztrebljeno, kapitalizem pa bi preživel.

Pa vendar si predstavljamo nekaj, kar bi ogrozilo in precej razdejalo kapitalizem – komunizem! Kaj bi se zgodilo, če bi se v seriji držav pojavil komunizem? Vemo, kaj se je zgodilo po drugi svetovni vojni: ker je kapitalizem dobil velikega tekmeca, komunizem, so morale elite zahodnega liberalnega kapitalizma ljudem dati velikodušno socialno državo, delavcem pa razkošne pravice. In seveda: morale so razprostreti demokracijo. Sicer bi lahko začeli zahodnjaki koketirati s komunizmom. Tega pa elite niso hotele. Ko ni bilo več komunizma, so lahko liberalne elite odpovedale socialno državo, delavske pravice in demokracijo. Brez komunizma v liberalnem kapitalizmu ne bi bilo demokracije, delavskih pravic in socialne države. Če ne bi bilo komunizma, potem elite, ki vodijo liberalni kapitalizem, ne bi čutile prav nobene potrebe po demokraciji, delavskih pravicah in socialni državi.

A ironično: Milanoviću se zdi, da kapitalizem ogroža prav socialna država. Zakaj? Ker naj bi bila na dolgi rok vse manj združljiva z vse hujšo globalizacijo, ki prinaša prost pretok delovne sile in vse več migrantov. Jasno, domačini migrantom ne privoščijo ugodnosti svoje socialne države. Od tod nacionalizem, ksenofobija, rasizem – od tod ostro, panično, histerično zavračanje migrantov in migracij. In tu je problem: zavračanje migrantov ogroža prost pretok delovne sile, ki je motor globalizacije in kapitalizma. Zavračanje migrantov ogroža kapitalizem.

Ergo: s socialno državo bo treba nekaj ukreniti. Kaj? Milanović vidi nekaj možnosti. Recimo: vse ljudi naj bi spremenili v kapitaliste (vsi bodo delničarji, lastniki finančnega premoženja ipd.), pa tako velike socialne države ne bi več potrebovali. Kar zveni precej utopično. Ker je prepričan, da je mogoče vse – tudi človekove pravice – voditi kot biznis, se mu zdi bolj »realistično« tole: tuji delavci – migranti – naj bodo »pri nas« le začasno (recimo za pet let), brez dostopa do »naše« socialne države in brez možnosti pridobitve državljanstva in pravic, ki jih imajo domačini, kar naj bi sprostilo in umirilo zahodnjaški odnos do migrantov, migracij in prostega pretoka delovne sile. Če migranti ne bi imeli dostopa do socialne države (državljanstva, pravic ipd.), bi jih domačini lažje sprejeli, averzija bi izginila, kar pomeni, da migranti in migracije ne bi povzročali nacionalistične histerije. Pretok delovne sile bi bil prost, kapitalizem pa rešen.

Fevdalizem 2.0

A kdo pravi, da se to že ne dogaja? V Dubaju, Katarju in Singapurju? Kdo pravi, da tuji delavci tudi pri nas niso le nevidni poddržavljani? In kdo pravi, da so Milanovićeve fantazije o koncu socialne države le fantazije? Mar se »odprava« socialne države že ne dogaja? Mar ni politika tega »ekonomizma« že posvojila? Poanta sploh ni v tem, da bi bilo treba socialno državo odpraviti, ker si je kapitalizem ne more več privoščiti, temveč v tem, da socialno državo odpravljajo, ker je kapitalizem ne potrebuje – ker torej lahko živi brez nje. Tako kot lahko živi brez demokracije. Postal je premočan. Še celo Milanović se ga po malem boji.

Knjigo Kapitalizem, sam je treba prebrati. Milanović namreč je kapitalizem. Ko ga berete, vidite, kako razmišlja kapitalizem, kako kapitalizem vidi sebe in kako vidi preostali svet, kaj pripravlja, o čem špekulira, o čem fantazira in o čem sanja. A te sanje utegnejo biti tudi moraste. Recimo: kaj če se liberalni in politični kapitalizem nekoč v prihodnosti zbližata in poročita? Kaj če se liberalni kapitalizem, ki vse bolj teži h koncentriranju prihodkov, kapitala in bogastva in poglabljanju neenakosti, zaljubi v političnega? To je povsem mogoče. Elitam, ki bogatijo v liberalnem kapitalizmu, namreč vse bolj ustreza politični kapitalizem, ki jim zagotavlja, da bodo ostale elite. Politični kapitalizem jim jamči avtonomijo, politično in ekonomsko moč, permanentno vladanje, večno koncentriranje bogastva, večno prerazporejanje navzgor, večno samoperpetuiranje, večno ločenost od preostalega sveta.

Milanoviću se zdi, da kapitalizem ogroža prav socialna država. Zakaj? Ker naj bi bila na dolgi rok vse manj združljiva z vse hujšo globalizacijo.

Politični kapitalizem je rešitelj elit, ki bogatijo v liberalnem kapitalizmu. Če bi se liberalni in politični kapitalizem združila in zlila, bi dobili nov sistem – plutokracijo. Komunizem nas je morda peljal v kapitalizem, toda kapitalizem nas pelje v diktaturo, plutokracijo – v fevdalizem 2.0.

Kapitalizem je večen. To so nekoč rekli tudi za fevdalizem. In glej, no – res je večen. Vprašanje je le, kdo nas bo rešil pred tem fevdalizmom – kapitalizem ali komunizem. Pa tudi: ali lahko kapitalizem preživi padec neoliberalizma? In seveda: le kdo si ne želi videti tiste odpovedane prihodnosti – prihodnosti, za katero nas je prikrajšal neoliberalizem?

Zakaj pa mislite, da milijoni Američanov slavijo socialista, Bernieja Sandersa?