Milko Šparemblek, najstarejši še delujoči koreograf na svetu ... 

»To je moje zadnje delo, tako pač bo,« je rekel v televizijskem intervjuju za oddajo Svakodnevno leta 2015. Mislil je na Pasijon Johannesa Fausta, baletno predstavo, ki jo je postavil na oder Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Štiri leta kasneje vemo, da to ni bilo njegovo zadnje delo.

Resnici na ljubo še danes ne vemo, katero delo si bo prislužilo ta laskavi naziv, čeprav je pred nekaj dnevi v intervjuju za Dnevnik izjavo skoraj ponovil: »Zdaj ne delam več. Star sem 92, dosti je bilo.« Milko Šparemblek je brez dvoma najstarejši še delujoči koreograf na svetu. Kariera, ki traja že več kot sedem desetletij, ga je privedla tudi do Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki jo bo, kot je obljubil, lastnoročno prejel osmega februarja.

Nagrade Prešernovega sklada so prvič podelili leta 1947– v letu, ko se je Šparemblek začel ukvarjati z baletom. Rodil se je 19 let pred tem, 1. decembra 1928, v Farni vasi pri Prevaljah na Koroškem, mami Ivanki in očetu Francu, ki sta po rodu izhajala iz Cerknice. Ko je štel komaj tri leta, se je družina preselila v zagrebško četrt Kustošija. Danes še vedno živi in dela v Zagrebu ter se ima za Zagrebčana.

Njegova življenjska pot ni bila od začetka povezana s plesom. A kot pravi, se otroci tako in tako z baletom začnejo ukvarjati prezgodaj, bolje bi bilo, če ne bi začeli trenirati pred dvanajstim ali petnajstim letom starosti. Včasih so začenjali že s sedmimi leti: »To ni dobro. Naj se otroci raje igrajo z žogo.« Sam je začel plesati šele pri devetnajstih, pred tem pa se je aktivno ukvarjal z atletiko. Ta mu je pomagala, da si je opomogel od hude nesreče, ki se mu je zgodila pri štirih letih, ko je čezenj zapeljal voz v Rajhenburgu. Invalidnosti ga je z več operacijami rešil mladi nadarjeni zdravnik. Z atletiko si je nato utrdil telo, ki ga vsakodnevno razgibava še danes. »Telo tako kot moj poklic zahteva veliko discipline.« V osnovni in srednji šoli se je trikrat na teden loteval »zelo osamljenega posla«, teka na srednje proge. Danes kraljico športov raje spremlja od daleč, izpred televizijskega sprejemnika, med sezono vsak konec tedna. Na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, smer primerjalna književnost, se je vpisal kmalu po drugi svetovni vojni. Njegova starša sta si želela, da bi postal pravnik ali zdravnik, vendar se je raje odločil za poklic učitelja. Študija ni dokončal, ker ga je že prvo leto pestilo pomanjkanje denarja, zato je zagrabil priložnost in začel služiti s statiranjem v zagrebški Operi, kasneje preimenovani v Hrvaško narodno gledališče. V opernem ansamblu je deloval pod Oskarjem Harmošem in Ano Roje, znanim baletnim in koreografskim parom. Pred zagrebškim sta med vojno vodila splitski balet, v Zagrebu pa sta osnovala še srednjo baletno šolo, ki jo je Milko Šparemblek na njuno pobudo tudi obiskoval. »V ansamblu so namreč potrebovali še kakšnega fanta. Pa sem bil ravno primeren.«

V balet je vstopil po naključju, pravi tudi sam, a brez dvoma ravno pravi čas. Leta 1952 so ga že povišali v solista, po priporočilu Dame Ninette de Valois, britanske učiteljice, koreografinje, plesalke in direktorice, kasneje tudi ene od ustanoviteljic Kraljevskega baleta iz Londona. Na obisk v Zagreb je prišla iščoč mlade talente. »V tistem času so edini drugačni plesalci prihajali iz Jugoslavije. Tu se je plesalo drugače kot v Rusiji, Ameriki ali Franciji.« Kljub temu da se Šparembleku še danes zdi, da so bili takrat nekateri plesalci v ansamblu boljši, so francosko-jugoslovansko plesno štipendijo podelili njemu in še enemu fantu iz Beograda.

V Pariz je odpotoval za osem mesecev in tam ostal trideset let. Šolal se je celo pri sloviti ruski primabalerini Olgi Josifovni Preobrajenski in kasneje pri Sergeju Perettiju, ki je svoj ansambel vodil v okviru Pariške opere in baleta. Kmalu po prihodu v Francijo je začel tudi koreografirati. Njegov prvi koreografski podvig je bil balet L’Échelle leta 1955.

Šparemblek je začel plesati šele pri devetnajstih, pred tem pa se je aktivno ukvarjal z atletiko.

A v petdesetih in šestdesetih ni živel razkošno. Plesalci so skupaj stanovali in jedli v hotelih za en dolar na dan. Štipendija ni pokrila vseh stroškov, ko jo je prenehal dobivati, pa se je moral preživljati sam. Ure baleta, s katerimi je izpopolnjeval svoje znanje, so bile visok strošek, zato je poleti hodil na turneje po Španiji in Italiji, z zaslužkom pa je lahko živel še nadaljnje štiri mesece. Vmes je statiral in plesal v filmih. »Takrat so potrebovali veliko plesalcev, danes ni več tako.« Zanimal se je tudi za sodobni ples, plesal pa je tudi po kabaretih: »Nočno delo je bilo pač bolje plačano.« Šparembleku je usposabljanje v Franciji odprlo vrata po vsem svetu. Pot ga je vodila po Franciji, pa tudi v Bruselj, Lizbono, Atene, Rio de Janeiro, Verono, London. In seveda v New York, kjer je bil osem let direktor Metropolitanske opere in kjer je študiral tudi sodobni ples pri Joséju Limónu in Marthi Graham. Njegova Romeo in Julija sta bila na repertoarju Metropolitanske opere dvajset let.

Iz New Yorka se je preselil v Lizbono, h Gulbenkianu. Sergej Pavlovič Gulbenkian je bil investitor, ki je po drugi svetovni vojni po svetu s tankerji prevažal nafto in pri tem bajno zaslužil. Samo 25 odstotkov denarja iz svoje fundacije je vlagal nazaj v posel, preostali delež pa je namenil kulturi in umetnosti. Poleg baleta je podpiral (in še danes podpira) projekte na področjih aeronavtike, mikrobiologije, postavil je svoj orkester ter danes razvpiti muzej moderne in klasične umetnosti. Šparemblek je nato deloval še v Atenah, od koder ga je režiser Kosta Spaić privedel nazaj v Zagreb, kjer je zaradi svoje žene, plesne koreografinje, pedagoginje in njegove občasne asistentke Spomenke Šparemblek tudi ostal. Ni mu bilo lahko. Ko je Kosta Spaić odšel iz Zagreba, je namreč prišel na tako imenovano črno listo SFRJ in potem še na indeks nove Hrvaške. »Balet smo postavili na sodobne temelje, a problem je bil, da ni bilo nikakršnih pravil. Leta 1993 sem prav zato dal odpoved.« V tem obdobju je veliko delal tudi v Ljubljani. V osemdesetih je na oder postavil Weberna, Pulcinelo Igorja Stravinskega, Zgodbo o vojaku, Mahlerjeve Pesmi ljubezni in smrti, če jih naštejemo le nekaj. V Ljubljani je naredil skupno štirinajst koreografij, nekaj tudi za poletni festival. Leta 1977 so bili to na primer plesi na temo Bachovega Magnificata in Webern duet. Zadnja koreografija v Ljubljani je nastala leta 2018, ob njegovi devetdesetletnici in ob stoti obletnici ljubljanskega baleta, ko je na oder postavil Pastoralno simfonijo na Beethovnovo glasbo, kar je v Ljubljani za istega delodajalca storil že 1986, ampak je delo tokrat koreografsko osvežil.

Kljub svojim bogatim življenjskim izkušnjam ni nikoli obiskoval šole za koreografa. »Šola za koreografa ne obstaja, obstaja študij za učitelje koreografije, a to s koreografijo nima nobene resne povezave.« A plesni koreografi so tisti, ki so izoblikovali klasično glasbo dvajsetega stoletja in jo ustvarjajo še danes, pravi. Ob postavljanju koreografij se Šparemblek ni povsem odpovedal plesanju baleta. Kljub temu da »plesalec po dvaindvajsetih letih in pol oddela za štirideset let delovne dobe«, je sam še pri petdesetih občasno nastopal. Po navadi baletniki nehajo nastopati do petintridesetega leta starosti. A on je še naprej plesal, za ansamble Janine Charrat, Mauricea Béjarta, Milorada Miškovića, Ludmile Čerine in še bi lahko naštevali.

Ni se zapiral v svet klasičnega plesa. Hkrati s sodobnim plesom se je učil tudi ljudskih plesov. Pred petimi leti je bil sodnik svetovnega plesnega tekmovanja DanceStar, ki se je odvilo v Zagrebu. Ideološko gledano se ima za »čistega levičarja«, kar pa ne pomeni, da je zavrnil druge, če so k njemu prišli z naročilom za delo. V začetku devetdesetih ga je tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman povabil, da naredi koreografijo za menjavo straže na zagrebškem Trgu svetega Marka, kjer je tedaj stal urad predsednika države. Tuđman in Vladimir Šeks sta ga prosila, da naj naredi nekaj v slogu kitajskih in ruskih vojaških koreografij, a mu ni bilo do tega. Nazadnje so mu dovolili, da gibe prilagodi po svoje, iz česar je izšla medijska afera o »Tuđmanovih baletnikih«, ko so mu kritiki očitali (pre)mehke baletne gibe, ki so jih vojaki od tedaj dalje morali izvajati.

V začetku devetdesetih ga je tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman povabil, da naredi koreografijo za menjavo straže na zagrebškem Trgu svetega Marka.

»Njegov slogovni izraz je tako samosvoj, da ga ne more opredeliti nobena plesnoteoretična ali plesnozgodovinska oznaka,« so zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo. Baletni koreograf je postal ena od zadnjih odločitev trenutnega upravnega odbora Prešernovih nagrad, ki je z letošnjim letom končal štiriletni mandat. Leta 1987 je Milko Šparemblek sicer že prejel nagrado Prešernovega sklada, za koreografijo, režijo in dramaturgijo uprizoritve Baletni triptih. Ampak kot pravi prizemljeni gospod, ki ne skopari s komplimenti za svoje sodelavce, »nagrade pridejo in grejo«. »Povejo ti, da si naredil nekaj dobrega in da te zaradi tega ne bodo pozabili.« V svojem življenju je prejel sicer ogromno nagrad. Dve nagradi mesta Zagreb, nagrado Vladimirja Nazorja za življenjsko delo, red Danice hrvaške, pet nagrad na ljubljanskem Baletnem bienalu, nagradi kanadskih in portugalskih gledaliških kritikov itd. »Prvo nagrado za življenjsko delo sem dobil že pred dvajsetimi leti.« A kot pravi, nagrada ti ne da nikoli takega zadovoljstva kot trenutek, ko se konča generalka, ko je delo koreografa končano.

Všeč mu je, da je lahko srečen že zaradi izbire poklica, ki si ga je izbral sam. »Mnogo ljudi ne izbere svojega poklica.« Je strasten kadilec. Kajenje, pravi, ga ni kaj dosti oviralo pri plesni kondiciji.

Za STA je povedal, da ga moti, da še zmeraj živijo mačistični predsodki glede plesalcev in homoseksualnosti, čeprav »gre za nekaj naravnega, kar je zaslediti v vsakem poklicu«. Predsodki in negativni stereotipi nas vendar spravljajo v slabo razpoloženje. »Premalo uživamo v lepoti, ki je okoli nas.« Pa naj bo lepota estetska, čutna ali le lepota trenutka, kot je bila odločitev skupine kolegov, da si med kanadsko turnejo Čudežnega mandarina po nekem kosilu skupinsko prebodejo levo uho. Na kar ga še danes spominja uhan.