Zavito v besednjak človekovih pravic

Bistvo strukturnih reform je namreč sprememba pogojev za delovanje gospodarstva, ki predvideva normativne in institucionalne prilagoditve za večjo gospodarsko rast. Da bi to dosegli, pa ni dovolj spremeniti delovanja podjetij (o tem se bolj ali manj ne govori), temveč je treba poseči bistveno dlje, v samo jedro delovanja države oziroma v njeno (re)distribucijsko funkcijo. Zato se zahteve glede strukturnih reform nanašajo prej na reformiranje skupnega dobrega kot pa na samo delovanje podjetij. Še več, vlada prepričanje, da ko bomo opravili reformo skupnega dobrega, bo trg že sam po sebi uredil gospodarsko okolje. S skupnim dobrim mislim predvsem na zahteve gospodarskih združenj, ki se tičejo pravic delavk in delavcev (malica, prevoz, dopust, bolniške odsotnosti in drugo), potem pravic, ki izhajajo iz zavarovanj (na primer nadomestila za brezposelnost, starševskega varstva in drugo) in solidarnosti (na primer denarni socialni prejemki). Pomemben del teh strukturnih reform je tudi pokojninski sistem, da bi delali čim dlje in bili čim krajši čas deležni pravic iz pokojninskega zavarovanja. Gospodarska združenja se angažirajo, ko gre za spremembe zdravstvenega sistema in šolstva, v preteklosti so se tudi, ko je bil govor o kulturi. Angažirani so, ko gre za sistemske spremembe državne administracije, zahtevajo vitko državo, čim bolj je suha, bolje je. Strukturne reforme so torej seštevek zmanjševanja pravic, krčenja državne administracije in krčenja (re)distribucijske funkcije države za zagotavljanje javno dostopnega in univerzalnega sistema zdravstva, šolstva, socialnega varstva in kulture. Edini in dokaj nedotaknjen sistem je sodstvo, saj je za odprti trg sprejemljivo, da se mora pravica iztožiti na sodišču, drugače se krivica ni zgodila. In to naj bi zadostovalo za regulacijo družbenih neenakosti, ki jih producira trg. Kaj drugega so vse te zahteve kot ideološke, saj je zanje potreben konsenz, zato tudi toliko angažiranja pri teh vprašanjih.

V ozadju tarnanja o potrebnosti strukturnih reform pa se te v resnici že ves čas dogajajo. Na področju socialnega varstva, ki ga bolj poznam, so se zgodile velike spremembe, reformirali so centre za socialno delo po zgledu podjetniške strukture, nekajkrat se je spremenila zakonodaja o socialnovarstvenih prejemkih in snovalci teh sprememb so povečanje pogojevanja dostopa do pravic in totalen nadzor nad prejemniki denarnih pomoči utemeljevali s slabšalnim, skorajda sovražnim govorom. Krhali so družbeno povezanost s sajenjem dvoma o pravičnosti in poštenosti sistema z govorom o goljufijah in prevarah pri uveljavljanju pravic. Kljub radikalnim spremembam je del politike in gospodarstva še vedno prepričan, da se nič ni spremenilo, da je treba reforme šele začeti. In tako je tudi na preostalih področjih. Že nekajkrat so spremenili dohodninsko lestvico z odpustki za bogatejše, češ da je treba zmanjšati davčne obremenitve visoko izobraženemu tehničnemu kadru, ki bo drugače množično odhajal v tujino. Pa se iste zahteve po znižanju davkov še vedno pojavljajo, čeprav se je zadnje znižanje zgodilo ravnokar. In tako bo tudi gospodarski minister sedaj težil k oblikovanju »tehnične« in »neideološke« vlade, katere namen bo uveljaviti strukturne reforme. S tem najbrž hoče reči, da se ne bodo ukvarjali s partizani in domobranci in da bodo pri miru pustili neonacizem in druga skrajna gibanja, ker to »razdvaja« narod. Že dlje časa sicer vidimo, da se reforme skrivajo za besednjakom napredka. Ko so delali načrte za kleščenje socialnih pravic, so zapisali, da gre za modernizacijo socialne države. Potiskanju na trg dela pod grožnjo izgube denarnih pomoči se reče aktivacija in zniževanju davkov za bogate se reče pravičnost. Doslej se je izkazalo, da je vsaka vlada prej ali slej popustila pod pritiski in na dolgi rok bodo reforme zagotovo vedno drznejše, čisto verjetno pa je, da bodo zavite v besednjak človekovih pravic.