Intervju / Dr. Lilijana Šprah: »Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja«

Lilijana Šprah je diplomirana psihologinja in doktorica znanosti na področju medicinskih ved. Je predstojnica Družbenomedicinskega inštituta, raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vodja in izvajalka programa OMRA, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti z motnjami razpoloženja ter jih obvladati. Lilijana Šprah veliko svoje akademske in raziskovalne pozornosti namenja širjenju pismenosti o duševnem zdravju, ki jo prepoznava kot najpomembnejšo promocijsko-preventivno dejavnost pri odpravljanju stigmatizacije duševnih motenj, saj v tej vidi enega od temeljnih vzrokov, zakaj ljudje v duševnih stiskah ne poiščejo pravočasno strokovne pomoči. V njeni pisarni na ZRC SAZU smo pokramljali o skrb zbujajočem stanju zdravstva na področju duševnih motenj, o družbenem kontekstu duševnih stisk, o družbeni stigmi, ki spremlja duševne bolezni, o psihoterapevtskih zadregah, o izgorelosti, anksioznosti in seveda depresiji.

Kaj so temeljni izzivi, s katerimi se v Sloveniji spoprijemamo na področju duševnega zdravja? 

Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja. Lotevali smo se ga izrazito enostransko, kot da gre zgolj za medicinsko težavo, a duševne motnje odražajo večplasten problem: poleg medicinskih so izjemno pomembni tudi drugi vidiki: poklicna orientacija, različni slogi vključevanja v socialno okolje, medosebni odnosi, osebne lastnosti, splošno družbeno ozračje, kulturni in družbeni kontekst. Ko seštejete vse te dejavnike, vidite, da izjemno močno vplivajo na duševno zdravje. V času zdravljenja je treba upoštevati vse te dejavnike, da se lahko nekdo ponovno vključi. Sicer prihaja do situacije, ko osebe po bolnišničnem zdravljenju pristanejo kot ribe na suhem. Želijo najti psihoterapevta, a ni dostopen. Želijo se vključiti v program nevladne organizacije, ki omogoča integracijo v družbo, a te so dostopne zgolj v mestnih okoljih: na periferiji in na podeželju jih ni. Kaj narediti z osebami, ki živijo v oddaljenih krajih in niso mobilne? Bolnišnična oskrba dobro deluje, a je hkrati izjemno draga. Umanjkali so nam storitve in programi na primarni ravni in v skupnosti ter dostop do nekaterih strokovnjakov: psihiatrov, pedopsihiatrov in redkih ptic – kliničnih psihologov. Čakalne dobe na psihoterapevtske storitve štejemo v mesecih, celo v letih, če jih želite dobiti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kaj vam pomaga psihoterapija čez eno leto, če jo potrebujete zdaj? Lahko si umislite samoplačniškega psihoterapevta, a to je zgolj za ljudi z globokimi žepi. Raven duševnih motenj narašča, povečujejo se tudi pri otrocih, pri mladostnikih in pri starejših, hitrega dostopa do ustrezne obravnave pa ni.