Portret / Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.«