Zakaj je papež Pij XII. molčal ob nacističnih zločinih

V ponedeljek, natanko na 81. obletnico izvolitve Pija XII., je Vatikan odprl arhiv o tem medvojnem papežu. Odprtje arhiva osem let pred dovoljenim rokom – od smrti papežev mora sicer miniti 70 let – je naročil papež Frančišek zaradi nasprotujočih si ocen vloge Pija XII. med vojno, seveda v prepričanju, da je bilo njegovo papeževanje brezmadežno.

Zgodovinarje – vstop v arhiv dovolijo le tistim s to izobrazbo in ki raziskovalno delajo na fakultetah ali v raziskovalnih ustanovah, ne pa tudi samooklicanim zgodovinarjem – zanima predvsem: zakaj je Pij XII. ob nacističnem iztrebljanju Judov molčal? Jim je res naskrivaj pomagal? Je bil na strani Hitlerja ali z njim celo sodeloval? Je vedel in celo pomagal po vojni pri pobegih nacističnih zločincev po tako imenovani podganji poti v Južno Ameriko?

Tisoči nacističnih zločincev so po vojni pobegnili pred roko pravice in pri tem jim je pomagala katoliška cerkev. Najpogosteje so bežali po podganji poti, kakor so jo poimenovale ameriške tajne službe. Pravzaprav ni šlo le za eno pot. Najpogosteje so bežali iz Innsbrucka prek Alp do Merana ali Bolzana na Južnem Tirolskem, zatem so se ustavili v Rimu, nekateri za več let, kjer so dobili ponarejene dokumente, neredko ubitih Judov, se napotili do Genove, od koder so odpluli najpogosteje v Argentino in Brazilijo. Vmes so se skrivali v samostanih na Južnem Tirolskem. Pri skrivanju in begu jim je bil v veliko pomoč v Rimu živeči avstrijski škof Alois Hudal, ki je vzpostavil mrežo z drugimi duhovniki in redovniki. Po podganji poti so pobegnili: Josef Mengele, sadistični zdravnik iz Auschwitza, Adolf Eichmann, eden od najbolj odgovornih za holokavst, Klaus Barbie, znan kot mesar iz Lyona, nekdanji vodja gestapa v tem mestu, Erich Priebke, SS-ovski poveljnik, Franz Stangl, poveljnik koncentracijskih taborišč Sobibór in Treblinka, ki je izpilil množično ubijanje, potem pa je leta, pod svojim pravim imenom, delal v Volkswagnovi tovarni avtomobilov v bližini Sao Paula. V Avstrijo, na Koroško, se je takoj po koncu vojne umaknil tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki pa od tam ni odpotoval v Argentino, ampak v ZDA. Pij XII. ni sprejel njegovega ponujenega odstopa kot ljubljanskega škofa, zavrnil pa je tudi njegov obisk, za katerega je Rožman zaprosil.

Koliko je o vsem tem vedel Pij XII.? Italijan Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli je bil izvoljen za papeža 2. marca leta 1939, na predvečer druge svetovne vojne. Umrl je leta 1958. Je dajal neposredna navodila? Je bil samoiniciativen ali se je uskladil s Cio, ker je bilo koristno v Južno Ameriko pošiljati zanesljive ljudi, da se ne bi, tako kot na Kubi, povsem razpasli komunisti?

Nacizem manjše zlo kot komunizem

Za Pija XII. je bil komunizem najhujše zlo. Enako za številne druge duhovnike in cerkvene dostojanstvenike. Tudi za ljubljanskega škofa Rožmana. Ker so se tudi nacisti borili proti komunistom, so jim cerkveni možje spregledali tako velike grehe, kot so zločini nad ljudmi. A to ne pomeni, da je bil Pij XII. naklonjen nacizmu. Zanj je bil manjše zlo od komunizma. Nekaj tega je mogoče videti v arhivu njegovega predhodnika Pija XI., ko je bil Pacelli papeški nuncij v Nemčiji in pozneje vatikanski državni tajnik, to je vodja diplomacije. Takrat je skupaj s Pijem XI. popravljal besedilo okrožnice S pekočo skrbjo, objavljeno leta 1937. Okrožnico je pravzaprav napisal münchenski kardinal Michael von Faulhaber, v njej pa je obsodba heretičnega kulta vodje, ki nastaja v Nemčiji. Münchenski kardinal je tu napisal »velika skrb«, papež in tajnik pa sta to spremenila v »pekočo skrb«. Ko je bil dve leti zatem Pacelli izvoljen za papeža, so časopisi v nacistični Nemčiji pisali, da od njega ni pričakovati »nič dobrega« in da se bo še bolj vmešaval v politiko. Tako so ga ocenili zato, ker je kot nuncij v Nemčiji korektno obveščal svoje nadrejene o dogajanju v času prvih znamenj nacizma, ker je že takrat spoznal nevarnost, ki jo nacizem prinaša katolikom v Nemčiji. Že leta 1923 je napisal, da je nacizem »antikatoliško gibanje«. Kompromise s Hitlerjem je začel sklepati, ko je postal papež, pri čemer je menil, da je nevtralnost pametnejša pot od zavzemanja za katerokoli stran.

Toda dejstvo je, da je Pij XII. med vojno, in tudi po njej, hladno molčal. On je namreč, tudi še kot državni tajnik, pomagal svojemu predhodniku pisati slavno okrožnico Božji odrešenik (Divini redemptoris), ki je izšla le malo za okrožnico o pekoči skrbi, v njej pa je ostrejša obsodba komunizma kot nacizma. Vernikom prepoveduje vsakršno sodelovanje z »brezbožnimi komunisti«.

Za Pija XII. je bil komunizem najhujše zlo. Enako za številne druge duhovnike in cerkvene dostojanstvenike. Tudi za ljubljanskega škofa Rožmana.

Pij XII. se do smrti ni nehal bati komunizma. Leta 1950 je zagrozil vsem katolikom – simpatizerjem in članom komunistične partije – z izključitvijo iz cerkve. Zato bodo zanimivi tudi dokumenti o dejavnostih Pija XII. v času hladne vojne. Morda pa bo tudi kaj več znanega o trivialnih rečeh, recimo o sestri Pascalini, to je Josefini Lehnert, ki jo je Pacelli spoznal kot nuncij v Nemčiji in ki mu je takrat in pozneje v Rimu gospodinjila ter bila njegova vplivna tajnica. Govorilo se je o njuni tesni čustveni povezanosti.

Rehabilitacija Rožmana

Pij XII. se bo težko znebil madeža tudi zaradi svojih dvojnih meril. Ko je leta 1939 Sovjetska zveza napadla Finsko, je Pij XII. ostro protestiral, ko pa so nacisti vkorakali na Nizozemsko, se ni odzval in je zgolj protokolarno kraljevski družini poslal nekaj besed tolažbe. Ko pa so nizozemski škofi protestirali proti množičnim deportacijam Judov v taborišča smrti, jih Pij XII. ni podprl. Bil je tiho. Prav tako ni glasno nasprotoval deportaciji iz judovskega geta v Rimu v Auschwitz leta 1943. Kolikor je znano, se je oglasil le ob množičnih deportacijah slovaških  Judov spomladi 1942, ki so se začele pod oblastjo katoliškega duhovnika Jozefa Tisa, predsednika kolaborantske Slovaške in vojnega zločinca. Takrat so bile deportacije začasno ustavljene. Žal so se kmalu nadaljevale in slovaški Judi so bili dobesedno iztrebljeni. Če bi Pij XII. obsodil nacistične zločine in dal v skladu s tem duhovščini in škofom jasna navodila, bi bilo njihovo ravnanje drugačno. Tako pa so podobno kot njihov poglavar mižali pred grozotami, nekateri so pri njih celo sodelovali. Tudi škof Gregorij Rožman ni bil izjema. Stavek iz okrožnice Divini Redemptoris, da je »komunizem nekaj bistveno slabega« in da »zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture«, je v pismu ljubljanskim duhovnikom iz leta 1943 preciziral: »Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V Osvobodilni fronti imajo komunisti, kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej podpira Osvobodilno fronto, podpira komunizem …« Po vojni je bil v odsotnosti zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premoženja. Prizadevanja za obnovo procesa proti Rožmanu oziroma njegovo sodno rehabilitacijo so se začela 1995 na pobudo predsednika Nove slovenske zaveze Antona Drobniča, takratnega generalnega državnega tožilca. Zahteve za obnovo postopka so štirje različni sodni senati zavrnili, leta 2007, ko je bila generalna državna tožilka

Barbara Brezigar, je vrhovno sodišče sodbo Rožmanu iz leta 1946 razveljavilo zaradi procesnih napak (med drugim zaradi sojenja v obtoženčevi odsotnosti, brez vročenega vabila na sojenje in vročene obtožnice) in zadevo vrnilo na okrožno sodišče, to pa je leta 2009 postopek ustavilo. Rožman od takrat velja za nedolžnega.

Morda bo v vatikanskem arhivu najti tudi odgovor na vprašanje, zakaj papež po vojni ni hotel sprejeti Rožmana, ko mu je ta želel pojasniti svoj položaj med vojno.

Zakaj je bil papež do Rožmana tako zadržan, je težko reči, gotovo pa mu ni bilo v prid, da je zapustil svoje vernike. Zgodovinar dr. Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino meni: »V tem pogledu se Rožman močno razlikuje od zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je ne glede na vse počakal nove oblastnike.« Ima pa Rožman zasluge za to, da je Pij XII. med vojno sprejel ustaškega poglavarja Anteja Pavelića, s čimer sta oba pokazala, da podpirata ustaše. Nad tem srečanjem so bili v zavezniških krogih ogorčeni, po mnenju Britancev se še ni zgodilo, da bi tako pomemben verski voditelj z vsemi častmi sprejel mednarodno znanega morilca. Po besedah dr. Godeše se je Vatikan opravičeval, da papež ne more odkloniti pogovora s katoliškim državnikom. Skliceval se je namreč na zagotovila posrednika Rožmana o katolištvu Pavelića in Neodvisne države Hrvaške!

Pij XII. se bo težko znebil madeža zaradi svojih dvojnih meril. Ko je leta 1939 Sovjetska zveza napadla Finsko, je ostro protestiral, ko so nacisti vkorakali na Nizozemsko, se ni odzval.

V vatikanskem arhivu pa so gotovo tudi dopisi, ki jih je Rožman pošiljal v Vatikan, in ti bodo morda v drugačni luči osvetlili njegovo vlogo. Kakor opisuje Bojan Godeša, je bilo Rožmanovo sodelovanje z italijanskim okupatorjem na začetku razmeroma intenzivno, značilen opazen izraz je bilo tudi izobešanje italijanskih zastav na cerkvenih zvonikih. Godeša spomni, da je dobil Rožman jeseni 1941 tudi italijansko odlikovanje.

V to začetno obdobje po mnenju Godeše sodi tudi ena najspornejših Rožmanovih potez – da se je pridružil pobudi strankarskih prvakov za vzpostavitev slovenske države pod protektoratom sil osi in nato po njenem neuspehu priznal, da je fašistična Italija izvedla aneksijo Ljubljanske pokrajine. »S tem se je, pač v skladu s tedanjim prepričanjem, da bodo sile osi zmagale v vojni in da gre pri aneksiji za dolgoročno rešitev, tudi postavil na stališče priznavanja razkosanja in okupacije Jugoslavije. To stališče (v pravnem pogledu gre za debelacijo Jugoslavije) se je že kmalu pokazalo ne le za zgrešeno, ampak tudi v nasprotju z dolgoročnimi slovenskimi, državnimi pa seveda tudi zavezniškimi interesi. S tem dejanjem so pobudniki sodelovanja z italijanskimi okupacijskimi oblastmi izgubili velik del svoje legitimnosti in so bili močno kompromitirani pred domačo pa tudi mednarodno javnostjo.«

Rožman odklonilen do partizanstva

Druga sporna Rožmanova drža pa je po mnenju dr. Godeše ta, da v bratomornem spopadu ni vzdrževal ekvidistance ali si celo aktivno prizadeval za premirje med sprtima taboroma, temveč je sicer na specifičen način podpiral delovanje nasprotnikov partizanstva, ki pa so, kot je znano, zabredli tudi v kolaboracijo z italijanskim in nato nemškim okupatorjem. »Ravno zaradi bratomornega spopada je bilo žrtev več in ne manj, kar je bilo v nasprotju in protislovju z začetno odklonilno držo škofa do upora proti okupatorju, češ da bo ta zahteval preveč žrtev.« Dr. Godeša pravi, da je Rožman do partizanstva zelo zgodaj zavzel odklonilno stališče in ga tudi na prigovarjanje OF, naj ostane v vojnem metežu vsaj nevtralen, ni opustil do konca vojne. »Tako lahko rečemo, da se je v vseh temeljnih potezah s politično usmeritvijo nasprotnikov OF tudi identificiral, čeprav je zelo redko aktivno vanjo posegel, bil pa je v številnih pogledih zaradi svoje moralne avtoritete simbol te politike.«

Očitek na njegov račun je tudi, da je podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev, ki so sprejeli orožje od okupatorja. Dejstvo je, da se je 1944 udeležil prisege domobrancev Hitlerju, vendar je kmalu po maši, še med trajanjem prisege, stadion zapustil.

Zgodovinar dr. France M. Dolinar meni, da je Rožman vaške straže in domobrance podpiral moralno kot protikomunistične borce, in dodaja: »Obramba lastnega življenja in lastnine pred revolucionarnim nasiljem je legitimna, sporna sta sprejetje orožja od okupatorja in podreditev okupatorjevemu poveljstvu.« Ni pa res, pravi dr. Dolinar, da je spodbujal domobranstvo ali hujskal. »Rožman je obsojal vsako nasilje, ne glede na to, kdo ga je izvajal.«

Oba, Godeša in Dolinar, pravita, da je Rožman posredoval pri okupacijski oblasti za talce, zapornike in internirance ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko prepričanje.

Papež je vse vedel o peklu

Pij XII. je, kakor trdijo nekateri zgodovinarji, skrival Jude v Vatikanu. Govorijo tudi o njegovi materialni pomoči. Toda četudi to drži, je njegov največji greh, da ni javno nasprotoval nacizmu, Hitlerju in holokavstu in jih odkrito obsodil, čeprav je o tem peklu vedel vse. Vatikan vztrajno trdi, da je v danih okoliščinah naredil vse, kar je lahko – uporabljal je tajne kanale in tajno diplomacijo.

Največji greh Pija XII. je, da ni javno nasprotoval nacizmu, Hitlerju in holokavstu in jih odkrito obsodil, čeprav je o tem peklu vedel vse.

Vprašanje je, kaj si od brskanja po vatikanskem arhivu obetajo zgodovinarji iz vsega sveta, ki kažejo izjemno zanimanje. Na dan sprejme po 60 raziskovalcev in je že zaseden do julija letos. Vatikanski tajni arhiv je Frančišek lani preimenoval v Vatikanski apostolski arhiv, s čimer naj bi izgubil negativni prizvok, ki izhaja iz latinske besede secretum, katere prevod je bil ob ustanovitvi arhivov leta 1611 bliže besedama osebni ali zaprti kot tajni. Vatikanski arhiv posebej slovi po gradivu za evropsko zgodovino od 13. do 16. stoletja, pa tudi za novejšo zgodovino. Zaradi ogromnega in dragocenega gradiva, ki zavzema 85 kilometrov polic, je danes eden od najpomembnejših raziskovalnih središč na svetu. Najstarejši spisi so iz 8. stoletja. V njem so shranjena pisma kralja Henrika VIII. za odobritev ločitve od Katarine Aragonske, ki jo je papež zavrnil, zaradi česar je leta 1534 nastala anglikanska cerkev. V njem so zapisi s sojenja Galileju iz leta 1633. V tem arhivu so ohranjeni številni dokazi o vrhunskih človeških dosežkih, pa tudi dokazi o soodgovornosti cerkve za zlo na svetu.

Zgodovinarji, ki bodo prišli zaradi arhiva Pija XII., ne bodo brskali samo po tistih dokumentih, ki se nanašajo na medvojno obdobje. Kakor pravijo v Vatikanu, so pomembni tudi dokumenti glede odnosov Svetega sedeža s totalitarnimi režimi in glede konkordatov z različnimi državami. Bolje bo mogoče razumeti stališče papeža in Svetega sedeža glede nekaterih verskih politik, komunizma in absolutizmov. Vodja arhiva Sergio Pagano pravi, da so med dokumenti tudi takšni, ki dokazujejo, da je cerkev v času papeževanja Pija XII. med holokavstom pomagala na varno številnim Judom.

Pakt o nenapadanju med Vatikanom in Hitlerjem

Ne glede na to, kaj bodo odkrili zgodovinarji – za obdelavo 16 milijonov strani, razdeljenih v 121 tematskih sklopov, bodo potrebovali od tri do pet let –, bo stvar njihove subjektivne interpretacije, zakaj je Pij XII. molčal. Nekateri bodo to dejstvo še naprej obsojali, drugi ga bodo še naprej opravičevali s tem, da bi v nasprotnem primeru lahko izzval oster odziv tretjega rajha in s tem poslabšal položaj Judov in tudi katolikov v vojni Evropi. Mogoče ne bodo odkrili resnice, kakršno iščejo, ker preprosto ni takšnega dokaza, ki bi lahko razpršil vse dvome, tako v negativnem kot pozitivnem pomenu za Pija XII. V objektivnih znanstvenih krogih, torej ne med apologeti katoliške cerkve in ne med njenimi apriornimi kritiki, pa je že pred odprtjem arhiva prevladovalo mnenje, da je med Vatikanom in Hitlerjem veljal pakt o nenapadanju, da je Vatikan naredil napake, s katerimi se bo morala katoliška cerkev soočiti, najbrž tudi s tem, da so zaradi teh napak številni katoliki soodgovorni za nacistične zločine.