Infodemija

Te dni sem na Dunaju in v sosednji četrti je policija zaprla celotno ulico zaradi suma, da se je nekdo na šoli s približno 500 učenci okužil s koronavirusom. Test je bil negativen, a strah in preplah se kljub temu vse hitreje širita po mestu. Nekaj dni pred incidentom so na meji ustavili vlak, ki je iz Italije peljal v Avstrijo. V supermarketih že opažajo večje povpraševanje po izdelkih, kot so testenine in konzerve.

Moja družina živi na Hrvaškem in tam ljudje v Zagrebu, na Reki in v drugih mestih že nosijo maske čez usta in nos. Moj dobri prijatelj Oliver Frljić, direktor hrvaškega gledališča, s katerim sem nedavno sodeloval na Dunaju, me je poklical iz Zagreba in mi povedal, da mu je natakar pico postregel z zaščitnimi rokavicami. No, številne restavracije v Italiji so kar zaprli. V Milanu je vse prazno in navadno živahni bari, postaje podzemne železnice in cerkve so opusteli. Celo snemanje nove Misije nemogoče v Benetkah so začasno prekinili, v Modeni pa so odpovedali gledališko predstavo Antigona režiserke Angele Richter (drama je delo filozofa Slavoja Žižka).

Marsikje po Evropi je opaziti histerično nakupovanje obraznih mask in razkužila za roke. Supermarketi se praznijo. Številne športne prireditve in koncerti so že odpovedani. Vladata panika in strah. Komur se ni nujno treba voziti s podzemno železnico, gre raje peš. Kdor bi res moral na javno prireditev, prej dvakrat premisli – ali si vsaj nadene masko. Če si roke umivate pogosteje kot prej, je tudi to znamenje panike (no, roke si morate umivati, čeprav vam ne grozi koronavirus).

Kot kaže, se infodemija, kakršne še ni bilo, širi veliko hitreje od same epidemije.

Gotovo gre za zgodovinske razmere, primerljive s tistimi v srednjem veku, ko so novice o kugi, črnih kozah in gobavosti potovale mesece, včasih celo leta, preden so prispele v Evropo, in tudi sama bolezen je pogosto potrebovala leta, neredko desetletja.

Druga ključna razlika je, da koronavirus niti malo ne spominja na usodne zgodovinske bolezni, ki so zdesetkale prebivalstvo Evrazije (smrtnost je še vedno razmeroma nizka) – a kljub temu zbuja takšen strah in preplah. Verjetno je najbolj posrečen komentar starejšega Italijana, ki se te dni deli po družabnih omrežjih. Posneli so ga pri izhodu iz trgovine, ko je prizadeto potožil: »Police s testeninami so prazne! Kaj se dogaja?« Njegov odziv si ne zasluži le medalje za črni humor, temveč nas tudi spodbuja k resnemu vnovičnemu premisleku o infodemiji sodobnega časa: »Takšne panike ni bilo niti ob izbruhu druge svetovne vojne.«

Ne povprašuje pa se samo po testeninah, ampak seveda najbolj po obraznih maskah. Če bodo zgodovinarji kdaj v prihodnosti – ob predpostavki, da bo zgodovina po zatonu modernega Homo sapiensa še obstajala – odkrivali »jamske risbe« sodobnega človeštva, utegnejo med ruševinami habitata modernega Homo sapiensa najti tudi zaščitne obrazne maske, morda pravi simbol sodobnega časa.

Čeprav ne poznamo natančnih podatkov o zagotovo astronomskem številu obraznih mask, ki so jih izdelali in prodali v zadnjem času, bodo prihodnji zgodovinarji nemara sklepali, da še nikoli v zgodovini sveta ni toliko ljudi nosilo obraznih mask kot na začetku leta 2020 – če bodo le imeli srečo in odkrili tudi časopisne »ostanke« in zbirke podatkov z družabnih omrežij. Res je na fotografijah iz mest od Beograda do Santiaga in od Sydneyja do Hongkonga, torej z vseh celin sveta, mogoče videti najrazličnejše zaščitne maske, naj jih ljudje uporabljajo kot zaščito pred solzivcem, onesnaženim zrakom ali dimom, nastalim zaradi gozdnih požarov … in danes še kot zaščito pred koronavirusom.

Že nekaj dni pred kitajskim luninim novim letom in pred uradno potrditvijo resnosti izbruha, ki ga je Xi Jinping razglasil za »resen položaj«, je generalni direktor kitajske tovarne mask Reutersu zaupal, da naročniki povprašujejo po 200 milijonih mask na dan, redna proizvodnja pa je 400 tisoč mask na dan. V istem času so v zgolj dveh dnevih, 20. in 21. januarja 2020, po navedbah BBC na portalu Taobao v lasti Alibabe, enega največjih spletnih prodajalcev na svetu, prodali več kot 80 milijonov mask.

Ko sta se virus in – morda še pomembneje – glas o njem začela širiti onkraj kitajskih meja, je v lekarnah v newyorški kitajski četrti zmanjkalo zaščitnih mask. V Hongkongu so razprodali vse maske v mestu, enako velja za Edinburgh. Tajvan je prepovedal izvoz mask, da bi zagotovil zadostno preskrbo domačega prebivalstva, večjo prodajo mask pa so zaznali tudi v Vancouvru in Seattlu. V Avstraliji je lekarnam v Brisbanu zmanjkalo zaščitnih mask zaradi dvojne grožnje – zraka, onesnaženega po gozdnih požarih, in strahu pred koronavirusom.

Pred nekaj dnevi so v Wall Street Journalu zapisali, da mask zmanjkuje v Evropi in Združenih državah Amerike.

Z vidika zgodovinarja v prihodnosti bi obrazne maske lahko šteli za najnazornejši simbol obdobja, v katerem je bil strah glavna živa valuta – izraz je skoval skoraj pozabljeni francoski filozof Pierre Klossowski. Kot vemo, strah navadno vodi v nenehno stanje negotovosti, v katerem je nujno treba ustvariti sovražnike in grešne kozle, da se pojasni zapletenejša resničnost. Najprej so bili žrtve kužnega rasizma Kitajci, zdaj so Italijani.

Hkrati po vsem svetu opazujemo skrito željo po apokalipsi. Vsi štejejo nove primere bolezni, kot da bi šlo za črno smrt. Obrazne maske so bile na Kitajskem in v Avstraliji že nekaj časa najpogostejši modni dodatek, zdaj to postajajo še v Evropi. Niso le resnični simbol 21. stoletja, temveč tudi znak hitrega širjenja sle po zatonu, Lust am Untergang, kot bi to poimenovali Nemci. A koronavirus kljub učinkom na vsakdanje življenje, politiko in gospodarstvo (vsi ne bodo nujno slabi, zmanjšal se je na primer izpust ogljikovega dioksida) ne bo povzročil konca sveta, čeprav si tega marsikdo podzavestno želi.

Nevarnejši od koronavirusa je strah, saj dezinformacije in preganjavica podžigajo ne le širjenje rasizma in biopolitični nadzor, temveč ustvarjajo tudi plodna tla za vse hujši totalitarizem. Taborišča, v katerih zadržujejo begunce, bi zlahka spremenili v karantene. Kapitalizem nadzora se že krepi. Skupine prebivalcev, ki so kakorkoli drugačni ali so druge narodnosti, so že stigmatizirane. In medtem ko smo zaposleni s slo po zatonu in nakupovanjem zaščitnih mask, morda ne opazimo, da za sedanjo infodemijo preži sovražnik, veliko nevarnejši od koronavirusa.