Živeti na višini

Razgled in privzdignjenost nad okolico od nekdaj sodita med najbolj zaželene značilnosti človeških bivališč. Razlog je predvsem psihološki, taka lega je nekdaj pomenila večjo varnost, saj je dober razgled po okolici omogočal, da je človek prej zaznal morebitno nevarnost, privzdignjeni položaj, na primer na lokalni vzpetini, pa je sovražniku otežil dostop. Ker je prostora na vrhu zaradi naravnih danosti malo, so na vrhovih gričev ali hribov bivališča najpogosteje gradili vladarji in drugi pomembneži. Ker so bili s tem fizično ločeni od »navadnih ljudi«, so stavbe s privzdignjeno lego pridobile pridih elitnosti. Zato je zanimivo, da je v večnadstropnih stavbah, ki so jih od nekdaj gradili predvsem v mestih, do nedavna veljala povsem nasprotna logika. Najimenitnejša stanovanja so bila tradicionalno urejena v prvem nadstropju, imenovanem piano nobile, kjer je navadno prebivala družina, ki je imela stavbo v lasti. V pritličju so bili servisni prostori, lahko tudi trgovine ali lokali, v nadstropjih so prebivali najemniki, v najvišjih etažah ali na podstrešju pa služinčad. Razlog za tako razporeditev je preprost: stavbe niso imele dvigal, zato je bilo v višja nadstropja treba iti peš, to pa z višino postane vedno bolj naporno. Poleg tega so bila podstrešja pozimi premrzla, poleti pa prevroča, saj jih od zunanjosti niso ločili masivni zidovi, temveč le tanka plast kritine brez izolacije. Bila so tudi temna, ker navadnih oken ni bilo mogoče vgraditi, tako da so jih osvetljevala le majhna okenca v frčadah. Urejanje primernih bivalnih prostorov so dodatno zapletli lesena konstrukcija ostrešja in nizki nagnjeni stropi. Zato so podstrešja najpogosteje ostala neizkoriščena in so rabila kvečjemu za odlaganje stare šare ali sušenje perila.

Stanovanjska stiska in sla po čim večjem dobičku, večna sopotnika mest, sta graditelje od nekdaj vodili k ustvarjalnemu iskanju rešitev za povečanje izrabe zemljišč. Kot ena od možnosti za to se je ponujala izraba podstrešja za uporabni prostor stavbe. Pomembna inovacija, ki jo je v 16. stoletju v Franciji populariziral arhitekt François Mansart, je po njem poimenovana »mansardna streha« – strma strešina, ki se v zgornjem delu prelomi v manjši naklon, s čimer v podstrešni etaži pridobimo precej uporabne površine s primerno višino. Mansardne strehe so ena od najopaznejših značilnosti arhitekturnega sloga, v katerem so v 19. stoletju, v času Napoleona III., rekonstruirali središče Pariza, in še danes definira podobo francoske prestolnice. Kljub temu pa mansardna stanovanja zaradi odsotnosti dvigal še dolgo niso postala zaželena bivališča, tam so stanovali najmanj premožni najemniki, na primer študenti in umetniki, zato imajo še danes boemski čar. Pri nas mansardnih streh tradicionalno nismo uporabljali, jih pa opazimo na nekaterih meščanskih stavbah. V Ljubljani so najbolj prisotne v Zupančičevi jami, kjer so s historicističnimi arhitekturnimi prvinami želeli humanizirati videz četrti, ki so jo sicer gradili s prefabriciranimi betonskimi elementi.

V Sloveniji je definicija mansarde širša kot v Franciji in navadno pomeni uporabno etažo neposredno pod nagnjeno streho, tudi če ima strešina običajen naklon. Gre pravzaprav za podstrehe oziroma podstrešna stanovanja, ki jih je mogoče danes povsem spodobno izolirati in osvetliti s strešnimi okni, s čimer lahko nastanejo zanimiva stanovanja z lepim razgledom. Kadar gre za predelavo neizkoriščenega podstrešja v starejši stavbi, so poseben izziv še vedno konstrukcijski elementi ostrešja, ki prebadajo prostor (škarje, lege, sohe z ročicami …). A spreten arhitekt bo znal tudi v takem prostoru urediti primerno bivalno okolje, ki je lahko ambientalno celo še zanimivejše in precej bolj posebno kot navadno stanovanje. Je pa treba upoštevati, da morajo biti posamezni prostori tlorisno nekoliko večji, sicer lahko zaradi nagnjenih stropov v njih dobimo občutek utesnjenosti – podstreham najbolj ustreza odprta tlorisna zasnova oziroma loft.

Preurejanje neizkoriščenih podstrešij je v Ljubljani postalo zanimivo v sedemdesetih letih, saj je takrat primanjkovalo stanovanj, predvsem za mlade (velikopotezna gradnja stanovanjskih sosesk je tedaj šele pridobivala zalet). To dejavnost je aktivno spodbujala in promovirala skupina angažiranih študentov Fakultete za arhitekturo, znana kot Soba 25; ti so v podstrehah prepoznali velik neizkoriščen prostorski potencial. Takrat je bilo v središču mesta še vedno na voljo precej praznih podstreh, poleg tega jih ni bilo treba od nikogar odkupiti, ker so bile večstanovanjske stavbe v družbeni lasti – treba je bilo le dobiti soglasje hišnega sveta. Tako si je stanovanjsko vprašanje rešilo kar nekaj mladih iz tiste generacije. Med njimi je bilo veliko arhitektov, ki so sami našli primerna podstrešja, sami sprojektirali stanovanja ter sami organizirali in financirali gradnjo.

Odkar je tehnologija omogočila gradnjo ravnih streh, so podstrehe in mansarde v večstanovanjskih stavbah redke. Pojavila pa se je sorodna vrsta stanovanj: penthouse, ki ga v slovenščino prevajamo kot terasno stanovanje. Ta vrsta stanovanj je v ZDA postala priljubljena na začetku 20. stoletja in se je od tam razširila po vsem svetu. V angleščini je izraz izvirno pomenil utilitarne lope, rastlinjake in podobne začasne objekte, ki so jih postavljali na ravnih strehah večjih stavb. Zaradi urbanističnih predpisov so morali biti zamaknjeni od ulične linije, da se z ulice niso videli. Uporabljalo jih je predvsem služno osebje. Ker so ti ljudje tam preživeli precej časa, so začeli strehe urejati, jih ozelenjevati in podobno, tako da so se včasih na njih razvila prava mala bivališča, katerih prebivalci so uživali lepe razglede na okolico in bili odmaknjeni od mestnega vrveža na ulicah spodaj. Čarobnost stanovanj na višini, v miru, z dobrimi razgledi in možnostjo zunanjega bivanja na terasi – preostalem delu ravne strehe – so hitro prepoznali premožnejši prebivalci in nepremičninski agenti. V gornjih nadstropjih večstanovanjskih stavb so tako začela nastajati največja, najdražja in najbolj luksuzna stanovanja z velikimi terasami, včasih celo z bazeni, zimskimi vrtovi in podobnim. V nepremičninskem trženju danes za penthouse označijo vsako luksuzno stanovanje v najvišjem nadstropju stavbe, tudi če ni zamaknjeno z ulične linije in nima omembe vrednih teras. Penthouse včasih zgradijo šele pozneje, na primer pri prenovi osnovne stavbe. V New Yorku nastajajo na primer pri rekonstrukcijah starejših poslovnih stavb z začetka 20. stoletja, saj stopničasti nebotičniki tiste dobe v ožjih višjih nadstropjih ne morejo več zadostiti standardom sodobnih pisarn. Tako so na primer v stanovanja predelali gornja nadstropja Woolworth Buildinga, ki jih na vrhu zaključuje večnadstropni penthouse v sami konici te znamenite neogotske stavbe.

Drugačen pogled na terasne etaže so imeli arhitekti v obdobju modernizma. Prav tako so prepoznali potencial dobrega razgleda ter miru in svežega zraka, a so si ga namesto kot prostor za elito zamišljali kot skupno rekreacijsko površino za vse stanovalce oziroma kot nadomestilo za izgubljeno odprto površino, ki jo je stavba zasedla na terenu. Le Corbusier, osrednja figura modernizma, je gradnjo strešnih vrtov postavil za eno od petih vodilnih načel moderne arhitekture. Na strešnih terasah serije stanovanjskih blokov Unite d’Habitation je zato načrtoval tekaške steze in vrtce. V enakem duhu je arhitekt Edo Mihevc zasnoval stavbo Kozolec v Ljubljani. V treh volumnih na njeni strehi je predvidel prostore za druženje in vrtec, ki je tam deloval do osemdesetih let, poleg tega pa še umetniške ateljeje in nekaj stanovanjc, namenjenih gospodinjskim pomočnicam. Kot je bilo tedaj še v navadi, je bila tam tudi skupna pralnica perila. V enem od ateljejev ima prostore arhitekturni biro Multiplan. Njegova ustanovitelja, arhitekta Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah, sta prostore uredila v duhu pravega penthousa, z izjemnimi pogledi na Ljubljano.

V večini stanovanjskih blokov iz povojnega obdobja v Sloveniji tako bogatega programa v terasnih etažah ni bilo, nad glavno stavbno maso večinoma štrlijo le strojnice dvigal. Strešne terase so bile namenjene za sušenje perila, tam so se včasih igrali otroci, nekateri prebivalci so se na terasah tudi sončili. Za druge oblike druženja, na primer piknike, pa je bilo navadno na voljo premalo infrastrukture, kot so sanitarije in kuhinja (pripravljeno hrano in posodo je pač nerodno nositi iz nižjih etaž). Na Zahodu so opremljeni prostori za druženje stanovalcev v večstanovanjskih stavbah pogosti in priljubljeni in se najpogosteje urejajo prav v terasnih etažah. Včasih k skupnim prostorom sodi celo bazen, to je posebej priljubljeno v Latinski Ameriki, pa tudi v Španiji.

Na take prave skupne prostore na terasah v Sloveniji še čakamo, so pa vedno bolj priljubljena terasna stanovanja. Nasploh velja načelo, da se v stavbi, v kateri so predvidena stanovanja različnih velikosti, največja stanovanja umestijo v najvišja nadstropja. Odkar je v razmahu gradnja nadstandardnih stanovanj, se vedno pogosteje gradijo tudi čisto pravi luksuzni penthousi. Bistveno teže izvedljive so danes predelave podstreh v stanovanja, saj jih je treba odkupiti od vseh drugih etažnih lastnikov v stavbi (pod pogojem, da je etažna lastnina sploh urejena) ter obenem pridobiti njihovo soglasje za predelavo. Najpogosteje se to zgodi, če lastniki ravno zbirajo denar za kakšno večjo naložbo (izolacija fasade, vgradnja dvigala in podobno). Neizkoriščeni potencial ostajajo omenjene strojnice dvigal in drugi prostori na vrhu blokov iz povojnega obdobja, kjer lahko v prihodnosti nastane še nekaj imenitnih terasnih stanovanj, pa tudi, upamo, kakšen »klub stanovalcev« s strešnim vrtom za prebivalce stanovanj s slabšim razgledom.