Koronaplanet

Prijazna bralka me je spomnila, da sem leta 2011 svojo recenzijo Kužne nevarnosti, Soderberghovega filma o apokaliptičnem izbruhu pandemičnega virusa, ki potuje s hitrostjo dotika, s hitrostjo diha, s hitrostjo poljuba, niti ne francoskega, ampak tistega povsem vljudnostnega, prijateljskega, na lice, ali pa starševskega, na čelo ( ja, poguben je lahko že celo tisti kissing air), končal takole: »Preblizu smo si – preveč rinemo drug v drugega – preveč se dotikamo drug drugega – in preveč se dotikamo površin – kozarcev, kljuk, tipk na liftih, kreditnih kartic, denarja. Oh, in sedežev v kinu. Vsaka površina je le množica ljudi, ki so se je dotaknili – kondenz človeške patologije. Epidemiologi, doktorji Svetovne zdravstvene organizacije, Center za nadzor nad boleznimi in blogerji se prelevijo v detektive, lovce na ‘ničelnega pacienta’, iskalce tega, pri katerem se je vse skupaj začelo, toda proti sebi nimajo le virusa in paranoje, ki kar tekmujeta v hitrosti širjenja, ampak tudi politiko, ki taktizira, birokracijo, ki je prepočasna, farmacevtsko industrijo, ki skuša apokalipso čim bolje unovčiti, medije, ki komaj čakajo na kaos in podobne histerične senzacije, vojsko, ki komaj čaka, da svet spremeni v koncentracijsko taborišče, in sklade hedge, ki dobijo priložnost za šopirjenje in špekuliranje.

Kužna nevarnost je klinična slika družbe, ki si lažje predstavlja konec sveta kot pa konec kapitalizma in v kateri lahko red vzpostavi le represija, kitajska verzija kapitalizma. Družba v Kužni nevarnosti je kaotična, zblojena, neurejena – red pozna le pandemični virus. In kapitalizem hlepi po natanko takem redu – po redu virusa, ki mu je globalizacija omogočila, da je tako svoboden in tako prost kot trg. Bolj ko gledate kapitalizem, bolj vidite ‘ničelnega pacienta’.«

Vsekakor: vse naše katastrofe se najprej zgodijo v filmih. Najprej v fikciji, šele potem v realnosti. Najprej se zgodijo v obliki farse, potem pa se ponovijo v obliki tragedije. Koronavirus, pri katerem je smrtnost precej nižja kot pri sarsu in bližnjevzhodnem respiratornem sindromu (kot da to kaj pomeni; navsezadnje je bila pri španski gripi smrtnost približno takšna kot pri koronavirusu, pa je pobila 100 milijonov ljudi), je bušnil iz kitajskega kapitalizma – in ogrozil družbe širom sveta, tudi slovensko. Dobavne verige so se strgale, ljudje ostajajo doma, trgi se talijo, ekonomija se upočasnjuje, denar izpareva kot med prejšnjo krizo, Kitajska beleži prvo četrtletno skrčenje po kulturni revoluciji, ekonomisti – tudi Nouriel Roubini, alias »Dr. Doom« (Doktor Pogube), ki pravi, da so »razmere veliko slabše, kot če bi v Evropo prišel dodaten milijon beguncev« – svarijo pred globalno recesijo, hujšo od zadnje (ne bo je povzročilo zmanjšanje povpraševanja, temveč motnje v dobavi, »ponudbeni šok«, ki bo ustavil proizvodnjo, zmanjšal trošenje in povečal inflacijo, pravi Kenneth Rogoff s Harvarda), pred ameriškim – Trumpovim – finančnim balonom, ki bi ga lahko razpočil prav koronavirus, in pred krizo, ki je ne bi mogli rešiti niti kvantitativna sproščanja in drugi posegi centralnih bank.

Vse te zahodne družbe si domišljajo, da so nekaj posebnega, da so torej nad kitajskim kapitalizmom, toda prav koronavirus je pokazal, kako zelo so odvisne od kitajskega kapitalizma – kako zelo so prežete s kitajskim modelom kapitalizma, kako zelo so del njega (Revoz večino avtomobilskih delov dobi s Kitajske, ameriški Walmart okrog 80 odstotkov vsega, kar prodaja, uvozi s Kitajske, iPhona ni brez Kitajske), kako so vraščene vanj in kako je kitajski model kapitalizma vraščen vanje. Ko so zahodne družbe svoja delovna mesta množično preselile na Kitajsko, so ustvarile idealne pogoje za krize in viruse – ker je Kitajska zaradi cenene, poslušne, disciplinirane in nesindikalizirane delovne sile postala »tovarna sveta« (ali pa »znojilnica sveta«, če smo že ravno pri tem), se življenje dobesedno ustavi, ko Kitajska kihne. Svet ne more več proizvajati in ustvarjati, dobave ni več, tovarne se ustavijo. Najšokantnejši stavek iz Spieglovega članka, objavljenega v prejšnji številki Mladine, se glasi: »Ljudje še ne občutijo, da ima Kitajska težave, ker zdaj pristajajo ladje, ki so izplule pred izbruhom.« Potem pa niso več izplule.

Tu je mogoče videti totalno zgrešenost neoliberalne filozofije, ki je sodobni kapitalizem utemeljila na izkoriščanju cenene in brezpravne delovne sile in »ugodnih« poslovnih okoljih brez regulacij in sindikatov in ki je svoj vrhunec – znamenje svoje uspešnosti in upravičenosti, dokaz, da ima prav, svoj certitudo salutis – našla v kitajskem modelu kapitalizma.

Elite so nakopičile enormne količine kapitala, ki ga niso imele kam investirati. Zdaj se bo vse obrnilo – podjetja hirajo, kreditov ne morejo odplačevati, vse bo naprodaj.

Neoliberalna filozofija, ki je v zadnjih desetletjih prežela vse zahodne oblasti, je omogočila razcvet kitajskega modela kapitalizma, s čimer pa je omogočila tudi razcvet virusov in kriz. Posledice te filozofije so strašne. A kitajski model kapitalizma je tako kot neoliberalizem all-inclusive: posledice virusa, ki je planil iz kitajskega kapitalizma, odpravljamo po kitajsko, no, s kitajskim modelom – z represijo, karantenami, zastraševanjem, discipliniranjem, kaznovanjem, potemtakem z imitiranjem železne partijske roke. Ni več potovanj. Niti pogrebov in porok ni več. Kar seveda pomeni, da je iz zahodnih oblasti skočil kitajski model organiziranja in »urejanja« družbe. Hiter in učinkovit odziv na krizo omogoča le kitajski model avtoritarnosti! Narediti je treba red. Ljudem se predpisuje strah. Koronavirus je treba čim bolje izkoristiti. Svet je treba narediti varen za nove in nove avanture neoliberalizma. Hej, kitajska Komunistična partija je že objavila knjigo Bitka proti epidemiji, ki popisuje, kako je Kitajska pod junaškim in modrim vodstvom predsednika Xi Jinpinga in Komunistične partije – ter po zaslugi superiornosti kitajskega sistema – premagala koronavirus.

Klicanje apokalipse

Rick Santelli, borzni trgovalec, analitik finančnih trgov in neoliberalni komentator na TV-mreži CNBC, pred leti eden izmed sprožilcev populističnega, patriotskega, etnonacionalističnega gibanja Tea Party, je zato predlagal, da bi vse ljudi naenkrat okužili s koronavirusom. »Za vse bi bilo bolje, če bi z njim okužili vse. In potem bi bilo v enem mesecu vsega konec.« Naenkrat bi umrlo na milijone ljudi (v Ameriki bi jih umrlo 11 milijonov; lahko si mislite, koliko bi jih pomrlo po svetu), zgodil bi se, kot so rekli, »darwinistični genocid«, toda Santelli pravi, da bi naenkrat umrlo toliko ljudi, kot bi jih umrlo na dolgi rok, in da je bolje, da umrejo naenkrat, takoj, hic et nunc, ne pa da ekonomijo še mesece in leta majejo, pustošijo in uničujejo.

Ergo: vse je treba narediti, da bodo finančni trgi in borza preživeli. Vse je treba narediti, da bo kapitalizem – oz. njegov najvišji, steroidni stadij, neoliberalizem – preživel. Sveta bo v nekem smislu konec (udaril je apokaliptični virus, na milijone mrtvih), toda kapitalizem bo preživel. To je neoliberalna logika, ki je zgradila kitajski model kapitalizma – ni važno, koliko ljudi umre, važno je, da preživi kapitalizem! Lahko umre na milijone ljudi, samo borza mora preživeti! Kdor misli umreti, naj čim prej umre, da ne bo več oviral kapitalizma! In če naj parafraziram Adama Kotska (New Republic): kdor bo umrl takoj, bo umrl za kapitalizem! »Nevidna roka trga hoče, da umrete« – tako je naslovil svoj tekst. Neoliberalizem pač temelji na predpostavki, da si vsi ljudje ne zaslužijo življenja. Da so nekateri pogrešljivi. Tu se je le še enkrat potrdilo, kako sadistična in nečloveška je neoliberalna logika, ki nas je pripeljala do točke, ko smo v vsakem trenutku pripravljeni žrtvovati polovico človeštva. Tisto, ki so ji dostojanstvo že vzeli, tako da ji ni težko odreči še življenja. Le roke si umiješ, pa je vse okej.

Finančne elite, sponzorke inštitutov, think tankov in organizacij, ki tkejo in razširjajo neoliberalne politike, so vse bolj panične. Sveta ne obvladujejo več: podnebne spremembe so vse grozljivejše, ekosistem razpada, temperature rastejo, vročinski vali so vse neznosnejši, Amazonija, Avstralija in Kalifornija gorijo, hurikani, suše in potresi so vse hujši, Bližnji vzhod umira, stari red se krha, kolapsi globalnih prehransko-oskrbovalnih verig ter izgredi, povezani s temi kolapsi, so neizbežni.

Koronavirus bo, pravijo, pospešil uvajanje dela od doma. Le da od doma ne bodo mogli delati ravno tisti, ki so najslabše plačani.

To »verigo« poznate: podnebne spremembe so povzročile katastrofalno sušo, ki je razdejala Sirijo, ki je pognala sektaške napetosti, ki so sprožile državljansko vojno, ki je destabilizirala Bližnji vzhod, ki je generiral begunce, ki so na Zahodu ustvarili paniko, ki je razmontirala demokracijo, zamajala Evropsko unijo, prebudila skrajno desnico ter naplavila avtokrate, trumpe, fašizacijo družbe, zidove in brexit. Globalna politika je vse bolj kaotična, histerična. Jem Bendell, nekdanji svetovalec Združenih narodov in zagovornik »globokega prilagajanja« posledicam podnebne krize (»Podnebne spremembe vam bodo spremenile življenje«), pravi: katastrofa je »verjetna«, izumrtje je »možno«. Ne, svet ni več varen za kapitalizem in elite. Pojavljajo se virusi, ki jih še nismo videli in ki so hitrejši od neoliberalne »inovativnosti«.

Marc Lipsitch, epidemiolog s Harvarda, je najprej ocenil, da se bo s koronavirusom v enem letu okužilo od 40 do 70 odstotkov odraslega prebivalstva tega sveta. »Kaj če bo v kakem večjem mestu 10.000 bolnikov nenadoma potrebovalo hospitalizacijo? Toliko postelj ne leži kar naokrog,« pravi Ron Klain, ki je leta 2014 vodil ameriški odziv na epidemijo ebole. Si predstavljate, da bi koronavirus udaril zatočišče za brezdomce ali begunsko taborišče? Si predstavljate, da ne bi imeli semaforja, ki sproti beleži vse okužbe s koronavirusom in vse smrtne žrtve? In si predstavljate, da bi imeli semafor, ki bi sproti beležil vse okužbe s sezonsko gripo in vse smrtne žrtve. Ga bodo uvedli naslednje leto? Bodo tudi proti sezonski gripi uvedli takšne ukrepe, kot so jih pri koronavirusu – s karantenami vred? Zakaj so življenja teh, ki jih okuži sezonska gripa, manj vredna od življenj tistih, ki jih okuži koronavirus? Če je ta virus tako hud, kakšen bo šele naslednji? Smo zdaj končno le uvideli omejenost tega načina življenja in končnost tega planeta, ki ju ob podnebnih spremembah nismo hoteli uvideti? Kako bomo mentalno sprocesirali to, da smo »največji« in »čudežni« in »nenadjebljivi«, a da nas potem pokoplje en sam samcat virus? S teorijami zarote? S fake news? Z antidemokracijo? V Wellsovi Vojni svetov zavojevalske aliene na koncu uničijo najmanjše stvari na svetu – bakterije. Mi smo ti alieni!

Ja, potrebna je kolektivna akcija, ja, defetizem ne pride v poštev, in ja, čas je za transformativne ideje, toda neoliberalne elite so skrivaj prepričane, da bi lahko viralna apokalipsa »očistila« svet ter odpravila vse tisto, kar jim vzbuja nelagodje – vse tisto, kar ogroža neoliberalni red, disproporcialno bogatenje in brezmejno rast.

A prekleto dobro vemo, da populistične rešitve ne bodo več zadostovale. Recimo: samo ta virus odpravimo, pa bo spet vse v redu! Ne, ta logika ne drži več vode.

Pobesneli Max

»To ni Pobesneli Max,« je rekel neki avstralski policaj, ko je gledal, kako ljudje praznijo trgovine. Ne, au contraire: to, kar se dogaja, je

Pobesneli Max! Razglašanje izrednih razmer, distopična karantenizacija celih dežel in pokrajin, ki izgledajo kot ground zero, opustela mesta, odpovedovanje družabnih prireditev, tekme pred praznimi tribunami, presihanje in dezertifikacija življenja, prepovedi (približevanja, rokovanja ipd.), ustvarjanje vojne atmosfere, grožnje s silo, razmah nadzora, obvezno samodiagnosticiranje Kitajcev s pomočjo Alibabove aplikacije (le tisti, ki jim pokaže zeleno kodo, se lahko prosto gibljejo), vsiljevanje logike plemenske skupnosti, stigmatizacija in dehumanizacija »kužnih«, divjanje preživetvenega nagona. O protestih in demonstracijah ni ne duha ne sluha. En sam samcat virus nas je spremenil v Pobesnelega Maxa – ali pa v Svetovno vojno Z – ali pa v Walking Dead – ali pa v Otroke človeštva – ali pa v Elizij – ali pa v Leta in leta – oh, kar sami dopišite svoj najljubši distopični film ali serijo. Magari svojo najljubšo sliko, recimo Brueglovo Zmagoslavje smrti.

Kot da smo padli v laboratorij, v katerem nas terorizira skrivnostno biološko orožje. Toda Pobesnelega Maxa ne povzroča koronavirus, temveč sociopatsko srce neoliberalizma. Ne pozabite: neoliberalci že desetletja – res v slogu patentiranega sociopata – učijo, da družba ne obstaja, da obstajajo le sebični posamezniki (bolj ko so sebični, tem bolje za vse! za dobiček! donos! rast!), da skupno dobro ne obstaja, da je neenakost nekaj dobrega, da so revni in brezposelni sami krivi, da so revni in brezposelni, da s tem, ko jim pomagamo, delamo krivico bogatim (strah pred revnimi in migranti – oh, in »zombiji«, če hočete – je tako hud kot strah pred virusi), da so davki zlo, da je demokracija le motnja, da je treba delavce gnati in izžeti do zadnje kaplje znoja (in krvi), da morajo vsi živeti in umreti za brezmejno rast, da je narava le potrošno blago, da si morajo ljudje zdravje plačevati, saj v nasprotnem primeru – če je zdravstvo javno, univerzalno, vsem dostopno – hočejo preveč zdravja, in da imajo delničarji prednost pred delavci.

In natanko te neoliberalne zapovedi so pandemični virus, ki ustvarja puščavo in apokaliptično občutje sveta. Ne, koronavirus ni spaka narave, temveč toksični plod neoliberalne primitivnosti. Zapoved, da imajo delničarji prednost pred delavci (in potrošniki, dobavitelji, planetom), pa je itak prišla pod lupo prav zdaj, v času koronavirusa, ko se je vse skupaj zvedlo na dilemo: naj delavci hodijo na delo in tvegajo okužbo ali naj ostanejo doma? Naj delavce zaščitijo ali pa naj jih silijo v ustvarjanje dobičkov? Naj jo skupi delavec ali kapital? Naj imajo prednost delavci ali delničarji?

Kar se dogaja, bi lahko pripeljalo do zahtev po spremembi kapitalizma, po opustitvi neoliberalnih politik, a zgodilo se bo ravno nasprotno.

Koronavirus bo, pravijo, pospešil uvajanje dela od doma, toda ta »dobri« stranski učinek koronavirusa je tipično dvoumen: od doma ne bodo mogli delati ravno tisti, ki so najslabše plačani, potemtakem tisti, ki si tovrstne »fleksibilnosti« in samoizolacije – življenja v hotelu, eksotične osame, rajskega otočka ali ograjene soseske – ne bodo mogli privoščiti, ki si ne bodo mogli privoščiti, da bi ostali doma, in ki bodo s stopnjevanjem podnebnih sprememb, delovnih stresov in erozije delavskih pravic ter z daljšanjem produkcijskih verig vse bolj izpostavljeni invazivnim virusom in boleznim – in ki bodo morali preživeti v neoliberalnem svetu, v katerem bolezen in bolniška veljata za nekaj nemoralnega.

Neoliberalci – korpokratski »možgani« sodobnega kapitalizma, menedžerji globalizacije, strežaji prostega trga, ki imajo do narave, okolja in podnebnih sprememb tako neznanstven odnos kot Donald Trump – terjajo deregulacijo, privatizacijo, javno-finančno varčevanje, klestenje socialnih programov in demontažo javnega zdravstvenega sistema, ki da je popolno zlo, toda ko gledamo krizo, ki jo je povzročil koronavirus, lahko dahnemo le: hvala bogu, da imamo socialno državo in javni – univerzalni, socializirani – zdravstveni sistem, ki temeljita na predpostavki, da si življenje zaslužijo vsi ljudje! Hvala bogu, da zdravstvo še ni prepuščeno le trgu! Hvala bogu, da neoliberalcem še ni uspelo izvršiti končne rešitve družbenega vprašanja! Da jim še ni uspelo potrgati vseh socialnih mrež! Da jim še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred konci sveta!

Neoliberalne politike ustvarjajo trpljenje, krize in viruse, obenem pa trgajo, klestijo in uničujejo javne zdravstvene sisteme in socialne mreže, ki nas ščitijo pred trpljenjem, krizami in izbruhi virusov. Ali bolje rečeno: neoliberalne politike, itak zaviralke razvoja in proizvodnje zdravil, za katera v času nastanka ni potrebe oz. »trga«, ustvarjajo svet, ki je povsem nepripravljen na krize, katastrofe in viruse. V času, ko potrebujemo masivne investicije v javne zdravstvene sisteme, ki nas lahko zaščitijo pred pandemičnimi virusi, neoliberalci lobirajo za čim masivnejšo privatizacijo zdravstva. Če kaj, potem izbruh koronavirusa svari, naj nikar ne padamo več na neoliberalni iluzionizem – in naj svoje varnosti nikar ne prepuščamo trgu in privatnim »podjetniškim« interesom, temveč demokraciji.

Raj v peklu

Gotovo ste že slišali, kako dobra bo v resnici katastrofa, ki jo je povzročil koronavirus: delovna mesta se bodo s Kitajske vrnila »domov«, na Zahod, zahodna podjetja, ki so se preselila na Kitajsko, se bodo repatriirala, podjetja se bodo diverzificirala, da ne bodo več tako odvisna od Kitajske, nacionalne države si bodo povrnile »suverenost«, povečala se bo uporabna vrednost dronov in avtonomnih vozil, »telezdravje« bo zdaj bolj smiselno, digitalne valute in e-volitve bodo sprejemljivejše, socialna omrežja pa bodo spregledala svojo dozdajšnjo zablodo ter se prelevila v silo dobrega.

Mnogi so rekli, da nas bo katastrofa povezala in združila. Pri tem so se kakopak spomnili knjige A Paradise Built in Hell, v kateri je Rebecca Solnit prečesala velike katastrofe preteklosti, od strašnega potresa v San Franciscu leta 1906 do pustošenja hurikana Katrina leta 2005, in ugotovila, da so se ljudje sredi teh katastrof – sredi kaosa, zmede in izgubljenosti – altruistično, sočutno, napol utopično povezali, poenotili in združili. Katastrofa iz ljudi potegne najboljše: solidarnost in sodelovanje, kolektivnega duha, občutek pripadnosti. Magari. Toda pri tem ne kaže spregledati nekega drugega poudarka Rebecce Solnit: da so namreč katastrofe čas, ko elite zgrabi strah, da bodo izgubile premoženje, moč in vpliv. Od tod tudi militarizacija družbe, ki sledi katastrofi – elite hočejo na vsak način zaščititi svoje premoženje, svojo moč, svoj vpliv. Militarizacija je vedno pretirana, a to pretiravanje je povsem v skladu z velikostjo tega, kar je v očeh elit na kocki.

Tudi katastrofi, ki jo je povzročil koronavirus, je sledila militarizacija družbe. Na silo je treba torej preprečiti, da bi katastrofa – travma, šok – ljudi povezala in združila, da bi jih nagovorila v solidarnost in sodelovanje, da bi jih navdala z občutkom pripadnosti, da bi v njih prebudila kolektivnega duha, da bi jih premamila v kolektivno akcijo in razmišljanje o kakšnem drugačnem, alternativnem ekonomskem sistemu. Kar pomeni, da je treba ljudi na hitro ponovno razbiti, atomizirati in osamiti, da je torej treba preprečiti stike. Manj ko se ljudje družijo in manj stikov ko imajo, tem bolje za elite! Samoizolacija – bjutiful! Mar natanko tega že ves čas ne počne prav neoliberalizem? Mar niso neoliberalne politike razbijalke in razdiralke skupnosti? Mar niso motor atomizacije in osamitve? Ljudi silijo v tekmo. Požrite se! Vsi proti vsem! Zmagovalec dobi vse! Družba ne obstaja!

A tokrat z militarizacijo družbe ni nobenega problema – ljudje ne delajo težav. Takoj so jo kupili. Ljudje represije ne doživljajo kot represijo, temveč kot odrešitev, kot nekaj dobrega, pozitivnega – pač tako kot doživljajo tisto represijo, ki jih bo rešila pred begunci, tujci, migranti, »islamizacijo«. Ljudje represijo tako rekoč hočejo. Terjajo. Nekaj je treba storiti! Družbe so se spremenile – avtoritarni voditelji so ponovno sprejemljivi, avtoritarnost vse bolj prežema družbe, širi se prezir do demokracije in parlamenta, glorificira se uspehe, zmage in bogastvo. In ja, tako kot je Kitajska izvoznica represivnega odziva na virus, je tudi izvoznica avtoritarnosti kot splošnega principa in avtoritarnega kapitalizma.

In v teh okoliščinah moralne panike, paranoje, konspirologije, viralne avtoritarnosti in samoumevnosti militarizacije ter sle po represiji in karantenizaciji vsega »kužnega« ni bilo težko zaščititi reda, ki elitam zagotavlja status quo in razredno premoč – nizke davke, veliko ekonomsko neenakost, prerazporejanje družbenega bogastva navzgor, velik politični vpliv in tako dalje.

Iraj Harirchi, namestnik iranskega ministra za zdravje, ki ga je okužil koronavirus, je sicer famozno rekel, da je koronavirus demokratičen, ker ne ločuje med revnimi in bogatimi, politiki in navadnimi ljudmi, toda neoliberalci počnejo natanko to – naravnost patološko, z vnemo rasista ločujejo med revnimi in bogatimi. Kar seveda pomeni, da morda sploh ne vstopamo v nedoločno in neznano fazo v življenju naše civilizacije, ali bolje rečeno – družbena dinamika, ki jo je sprožil koronavirus, morda vendarle ne bo nepričakovana.

Ker je Kitajska zaradi cenene, poslušne, disciplinirane in nesindikalizirane delovne sile postala »tovarna sveta«, se življenje ustavi, ko Kitajska kihne.

Kaj se bo zgodilo, je na dlani: čaka nas nova faza v privatizaciji. Mislili smo, da bo zadnja kriza razvrednotila in odpihnila neoliberalne politike, toda pravi zmagovalec te krize je bil prav neoliberalizem – po krizi je bil še močnejši kot pred njo. Bogastvo se je v postkriznih letih še bolj selilo navzgor, denar je bil poceni, obrestna mera je bila negativna, elite so nakopičile enormne količine investicijskega kapitala, ki pa ga niso imele kam investirati. Zdaj se bo vse obrnilo na glavo – podjetja hirajo, kreditov ne morejo odplačevati, vse bo naprodaj, vse se bo poceni kupovalo, vse bodo pohopsali.

Pred koronavirusom ni bilo nič poceni, razen denarja – zdaj bo vse poceni. Slišati bo le: prodaj, prodaj! Kupi, kupi! Začenja se nov krog. Začenja se nova ekspanzija. Nov val plenjenja – ja, plenjenja naše varnosti. Spet bo mogoče bajno zaslužiti. Pohlep in vojno dobičkarstvo bosta doživela novo deifikacijo. Kapital čestita in pozdravlja!

Koronavirus je praznik kapitala.

Vse, kar se dogaja, bi lahko pripeljalo do zahtev po spremembi kapitalizma, po opustitvi neoliberalnih politik, a zgodilo se bo ravno nasprotno: kriza, ki jo je povzročil koronavirus, bo neoliberalizem, ki je že zdavnaj prišel do svojega »moralnega« konca, le še okrepila.

Sveta bo spet konec – neoliberalizem bo spet preživel.

A kot je pripisala prijazna bralka: »Mislim, da se moramo vsi skupaj malce odpočiti.« Upajmo, da izredne razmere ne bodo ostale tudi po odpravi koronavirusa in da se naše sledenje kitajskim modelom tu končuje.