Vratarjev strah pred enajstmetrovko

»V prihodnosti bo vsak slaven 15 minut,« je nekoč rekel Andy Warhol. In kot kaže, smo končno prišli v to prihodnost. Ko se sprehajate, imate občutek, da vas vsi gledajo, da vas opazujejo, da skrivaj pogledujejo proti vam. In tudi izognejo se vam – ne upajo se vam preveč približati. Kot da ste slavni. Ob tem se počutite rahlo nelagodno, a nič hudega. Vsi se pretvarjamo, da teh invazivnih pogledov ne opazimo. Itak nas loči nevidna meja, si mislimo.

Vsi skupaj imamo občutek, da smo v filmu. Toda Janša vztraja, da smo v vojni. Ko sem ga videl zadnjič, je bil v uniformi civilne zaščite. Ko ga bom videl naslednjič, bo morda v vojaški uniformi.

A ker smo že ravno v vojni, bi od Janše pričakovali, da bo s sovražnikom – koronavirusom – sklenil vsaj začasno velikonočno premirje, takšno, kakršno so nemški in britanski vojaki sklenili med I. svetovno vojno (za božič leta 1914), da bi si malce odpočili in na nikogaršnjem ozemlju odigrali prijateljsko nogometno tekmo, jasno, ob histeričnih protestih mladega nemškega korporala Adolfa Hitlerja, ki je »bratenje« med igralci najstrožje prepovedoval. Naslednji dan so se streljali naprej.

Ko na nogometni tekmi streljajo enajstmetrovko, je za vratarja statistično vzeto najbolje, da ostane pri miru, da se ne premakne, da torej ne stori ničesar. Tako so leta 2007 izračunali izraelski znanstveniki Michael Bar-Eli, Ofer H. Azar, Ilana Ritov, Yael Keidar-Levin in Galit Schein (Journal of Economic Psychology). Toda vratarji se med streljanjem enajstmetrovke skoraj vedno premaknejo – vržejo se bodisi na levo ali desno. Ne ostanejo pri miru, na sredini gola, pa četudi bi strel tako najverjetneje ubranili.

In zakaj ne ostanejo pri miru? Zakaj skočijo? Menda zato, so sklepali izraelski znanstveniki, ker hočejo nekaj narediti. Ker hočejo nekaj ukreniti. Ker hočejo poseči v dogajanje. Ker sredi krize – med streljanjem enajstmetrovke! med izvajanjem jebenega kazenskega strela! med eksekucijo! – nočejo stati križem rok. Odločijo se za skok. Odločijo se za akcijo. Zakaj? Iz preprostega razloga: če bi dobili gol, ko bi ostali pri miru, bi se počutili slabše, kot če bi ga dobili, ko bi skočili bodisi na levo ali desno. Če je že ravno velika verjetnost, da bodo dobili gol, lahko vsaj preprečijo, da bi se pri tem slabo ali pa bedasto počutili. Ker se nočejo počutiti ne slabo ne bedasto, ne ostanejo pri miru. Ali kot pravi Alex Berezow (American Council on Science and Health): ker pred publiko – pred tisto na stadionu in ono pred televizijskimi zasloni – nočejo izgledati bedasto, skočijo.

Mi vsi smo zdajle nogometni vratarji. V golu smo. Stati bi morali pri miru, a hočemo skočiti. Ja, sredi krize nočemo stati pri miru. In ja, nočemo izgledati bedasto ali pa se počutiti bedasto, še manj slabo. Zdi se nam, da moramo kaj ukreniti, pa nam pravijo: nikar! Če se boste premaknili, če boste skočili, če boste posegli v dogajanje, boste vse pokvarili – ogrozili boste svoje zdravje. In zdravje drugih. Lahko se okužite. Vsak izmed nas je tempirana bomba, potencialna katastrofa.

Ostanite doma! Ne premikajte se! Ne skačite! Ne posegajte v dogajanje! Najbolje za vse bo, da ne storite ničesar! Tako zapovedujejo, ko nas tlačijo v vlogo idealnega, optimalnega nogometnega vratarja – v vlogo vratarja, ki razume, da je zanj statistično vzeto najbolje, če ostane pri miru.

Če bi obveljalo, kar je hotel Janša, bi lahko policija vdirala v naša stanovanja, lahko bi sledili našim telefonom, imeli bi izredno stanje, vojsko s še večjimi pooblastili.

Toda ta naša vloga nogometnega vratarja ni le žalostna slika depresivne pandemične puščave, v kateri smo nenadoma obtičali (kar je itak presenetilo le tiste, ki v 20. stoletju niso gledali filmov, v katerih se konec sveta vedno zgodi v 21. stoletju), ampak tudi skoraj perfektna metafora neoliberalnega sveta, v katerem živimo in v katerem vlada »nevidna roka trga«, ki odloča, kdo bo zmagal in kdo izgubil, kdo bo obogatel in kdo obubožal, kdo bo uspel in kdo propadel. V dogajanje ne smemo posegati. Ničesar ne smemo storiti. Ostati moramo pri miru.

Sporočilo je itak jasno: ničesar ne morete spremeniti. Ta krasni novi neoliberalni svet je najboljši. To je edini svet, ki deluje. Vdajte se! Vsak odpor bo zlomljen. TINA. »There Is No Alternative.« Alternative ni.

Cepivo je bogastvo

Tale pandemija je prinesla nekaj hudih nesporazumov. Recimo: kar naprej in naprej in naprej in še kar in kar poslušamo, da novi koronavirus ne diskriminira med revnimi in bogatimi, da so torej pred njegovim obličjem vsi enaki. Pa še kaj! Povsem očitno je, da to ni res. Vsi vidimo, da so virusu bolj izpostavljeni tisti, ki morajo zdajle delati (prodajalke, zdravstvene delavke, dostavljavci, cestarji, gradbeni delavci, policaji ipd.), to pa so ravno tisti, ki so slabo ali slabše plačani. Samoizolacija – telesna razdalja, če hočete – je razkošje, ki si ga ne morejo privoščiti. Ali bolje rečeno: samoizolacija je cepivo, ki si ga ne morejo privoščiti.

Od povsod poročajo o množičnem odpuščanju – v Ameriki se je v prvih dveh tednih marca na urad za brezposelne prijavilo 10 milijonov ljudi. Prav toliko – še celo malce več – naj bi jih bilo brez dela ostalo v Evropi. In vse več je držav, v katerih tako množičnega odpuščanja ni bilo že vse tja od konca II. svetovne vojne – ali pa že kar od časa velike depresije. Mislite, da tako množično odpuščajo bogate? Iz Amerike poročajo, da na milijone ljudi ne more plačati najemnin in stanovanjskih posojil. Mislite, da bogati ne morejo plačati najemnin in stanovanjskih posojil? A glej, no, o tem poročajo tudi iz Evrope in Slovenije – so morda pri nas bogati tisti, ki ne morejo plačati najemnin in stanovanjskih posojil? Nehajte.

V Nemčiji naj bi bilo zaradi pandemije tveganju socialne revščine, lakote in podhranjenosti izpostavljenih 13 milijonov ljudi. Kaj pravite – koliko je med njimi bogatašev?

In ne dvomim, tudi v Londonu je zdajle ogromno ljudi izpostavljenih tveganju socialne revščine, lakote in podhranjenosti. Kaj pravite – je med njimi kateri izmed 140 milijarderjev in 400 tisoč milijonarjev, ki naj bi živeli v Londonu? Iz Londona prihajajo novice, da se je občutno povečalo povpraševanje po škotskih gradovih, palačah z bunkerji, utrjenih dvorcih, obdanih z jarki, nenaseljenih karibskih otokih in superjahtah za dolga križarjenja. Kaj pravite – koliko med temi povpraševalci je prodajalk, zdravstvenih delavk, negovalk, dostavljavcev, cestarjev, gradbenih delavcev in policajev? Neka ameriška firma ponuja preživljanje teh nevarnih, kužnih, pandemičnih časov v »Zavetju«, razkošnem kalifornijskem letovišču, kjer goste čakajo joga, dihalne vaje in zabava »brez mask« – že za 3000 dolarjev na mesec. Nič, to je le še en portal, skozi katerega skušajo elite zbežati pandemiji.

S tem pa smo nehote in spontano odpihnili še en velik nesporazum: da cepiva proti novemu koronavirusu še ni. To seveda ni res. Cepivo obstaja – bogastvo je cepivo! Edino cepivo, ki obstaja.

Vsi vladarji skušajo pandemijo speljati na svoj mlin. Trump sodišča zapolnjuje s svojimi sodniki, Putin radikalno in masivno spreminja ustavo, Orbán pa je suspendiral parlament.

Novi koronavirus torej zelo diskriminira. Še toliko bolj, ker se je ekonomska neenakost v zadnjih letih zelo – rekordno, kot vemo – poglobila. Hujša ko je ekonomska neenakost, bolj koronavirus diskriminira. In seveda: hujša ko je ekonomska neenakost, lažje koronavirus diskriminira. Neoliberalne politike so poglobile ekonomsko neenakost, s tem pa so koronavirusu omogočile, da diskriminira. Ja, slišimo panične krike finančnih elit, toda to so le panični kriki tistih, ki so se ustrašili za življenje neoliberalnih politik – ki torej nočejo, da se jim kaj zgodi.

Smrtonosna učinkovitost

Slišimo tudi krike, da je prejšnja vlada vse zamočila – da ni bila pripravljena na izbruh pandemije, da ni nabavila dovolj mask, dovolj respiratorjev, dovolj ventilatorjev, dovolj razkužila, dovolj zaščitne opreme. A to je nekako splošen, globalni krik – vlade niso bile pripravljene na izbruh pandemije. Kar je spet hud nesporazum. Hočem reči: trditev, da vlade niso bile pripravljene na izbruh pandemije, je jebena olepševalnica. To je megla. To je dim. To je le učinek. Le posledica.

To, da vlade ne bodo pripravljene na izbruh pandemije, je bilo namreč neizogibno. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: ker so se neoliberalne zapovedi tako močno in tako globoko zažrle v javno politiko. Čakajte, kaj so že neoliberalci ves čas – stalno in neprestano – vsiljevali politiki? Tole: učinkovitost! Bodite učinkoviti! Varčujte! Bodite fiskalno konservativni! Nobenih nepotrebnih javnih izdatkov! Učinkovitost, učinkovitost, učinkovitost, so ponavljali. In ko uradna politika postane učinkovitost, potem ne kopičiš zalog. Ne, ko uradna politika postane učinkovitost, ne kopičiš mask, respiratorjev, ventilatorjev, razkužila in zaščitne opreme. Zakaj bi to počel? Za koga? Če bi to počel, bi pomenilo, da si neučinkovit. Negospodaren. Neposloven. Da ne razumeš »korporativnega upravljanja«. Da zaostajaš. Da nisi konkurenčen. Le kako bi lahko bil?

Neoliberalci so svetu vsilili »trge«, ki jih zanimajo le kratkoročni dobički – le hitri izpleni, četrtletni donosi. Dobičke je treba maksimirati, optimizirati, so mantrali. In to je kmalu zvenelo tako samoumevno kot zrak – in tako naravno kot naravni pojavi. Vi pa bi kopičili in skladiščili maske, respiratorje, ventilatorje, razkužilo, zaščitno opremo, varnost – nehajte! To je nekaj, s čimer bi lahko ljudje profitirali šele čez nekaj let, na dolgi rok, v nedoločni prihodnosti. A koga to briga? Na dolgi rok se ni nič več izplačalo. Čisto nič. Še najmanj človeško življenje.

Vsi skupaj imamo občutek, da smo v filmu. Toda Janša vztraja, da smo v vojni. Nazadnje je bil v uniformi civilne zaščite. Ko ga bom videl naslednjič, bo morda v vojaški uniformi.

Imunski sistem se ne izplača. Na kratki rok ni profitabilen. Najbolj se izplača sebičnost, so učili. Bodite sebični! To je bilo vodilo št. 1. Če boste sebični, boste učinkoviti. Če boste učinkoviti, boste konkurenčni. Če boste konkurenčni, boste zagotovili kratkoročne dobičke. Investitorji, delničarji in špekulanti pa so se dobro in varno počutili le, če jim je investicija jamčila kratkoročne dobičke. Vse drugo je bilo irelevantno. Učinkovitost, sebičnost in kratkoročni dobički so imeli prednost pred našim imunskim sistemom. Pred varnostjo. Pred življenjem. In bolj ko so vlade forsirale učinkovitost, bolj so zanemarjale naš imunski sistem. Učinkovitejši ko smo bili, manj smo bili odporni.

Ironično, kot ste lahko opazili, so zadnje pandemične tedne z različnih koncev sveta poročali o tem, da ni zmanjkalo le mask in zaščitne opreme, temveč tudi toaletnega papirja. Kot je v New York Timesu poudaril Farhad Manjoo: »Bolnišnicam je mask zmanjkalo iz istega razloga, kot je supermarketom zmanjkalo toaletnega papirja – ker so njihove ‘pravočasne’ dobavne verige, ki terjajo le toliko inventarja, kot ga terja povpraševanje, ustvarjene za optimiziranje učinkovitosti, ne pa odpornosti.«

Ni kaj, neoliberalne zapovedi o učinkovitosti se niso zažrle le v politiko, ampak so povsem, res totalno in kompletno, prežele tudi podjetništvo vseh oblik in razsežnosti. Ljudje so prišli v trgovske centre ter panično v velikih količinah pokupili toaletni papir. In v trgovskih centrih, vajenih, da imajo vsega le toliko, kolikor potrebujejo (in da police »zapolnijo« v zadnjem trenutku, pač po dobavnem načelu »Just-in-Time«), je zazevala simptomatična luknja, da ne rečem praznina, ki jo je fotoKrajnc gotovo z veseljem fotografiral, tako da jo bo verjetno kmalu tudi razstavil. To je bila tipična neoliberalna praznina: a zakaj bi trgovski centri kopičili toaletni papir? Zakaj bi ga skladiščili? Zakaj bi plačevali skladiščenje? To so nepotrebni stroški. To je predrago. To je neučinkovito.

V »normalnih« časih, pravi Jill Richardson (CounterPunch), se nam zdi povsem upravičena oblika kapitalizma, v kateri konkurenčnost pomeni sprejemanje ekonomske neenakosti, trpljenja, revščine, lakote in brezdomnosti v imenu izboljševanja učinkovitosti, ki naj bi koristila vsem.

To je seveda le mit. Neoliberalni mit – mit o tem, da je žrtvovanje oziroma trpljenje za učinkovitost nekaj povsem naravnega. Mit o tem, da je tako, kot je, najbolje za vse. Toda: »Učinkovitost je lahko zdajle smrtonosna.« Tako kot je bila v času nacističnega holokavsta.

Manj ko je demokracije, manjše so možnosti, da pride do kakega socialnega ali političnega izbruha. Ljudje naj ostanejo nogometni vratarji – čim manj naj se premikajo.

Neoliberalni miti so smrtonosni, pogubni, uničujoči. Navdajajo nas z iluzijo, da imunskega sistema ne potrebujemo, ker imamo trg. Trg je boljši od imunskega sistema. Ali pa, če hočete: trg je najboljši imunski sistem.

»Spodleteti znova, spodleteti bolje«

Neoliberalni miti so lahko smrtonosni, toda ironija – in naša tragedija – je v tem, da neoliberalizem, ki se je vedno predstavljal za dokončno vrnitev k naravnemu redu, ni le preživel, ampak se je zažrl v vse pore družbenega življenja – v politiko, institucije, korporacije, medije, ljudi. Še huje: po oni prejšnji, finančni krizi in pred izbruhom pandemije je bolj kot kadarkoli izgledal kot nekaj povsem naravnega in nevtralnega in samoumevnega, tako rekoč biološkega, kot zrak, ki ga dihamo, »kot Darwinova evolucijska teorija«, »kot gravitacija ali atmosfera«, pravi britanski ekolog George Monbiot (How Did We Get into This Mess?, 2016). »Zdaj smo vsi neoliberalci.«

Neoliberalizem je postal »teorija vsega«, pravi Philip Mirowski (Never Let a Serious Crisis Go to Waste: How Neoliberalism Survived the Financial Meltdown, 2014). In ker je postal »teorija vsega«, ga dejstva – recimo dejstva realne ekonomije, ja, te ekonomije, ki jo hoče zdaj na vsak način in za vsako ceno ponovno zagnati – ne zanimajo več.

Neoliberalizem, ki je ljudem požrl možgane in ki ni povzročil le hude finančno-gospodarske krize, temveč tudi politično (hudo, strašno, z vsemi fašističnimi implikacijami vred), je mrtev, a živi. Kot zombi – »grd, vztrajen in nevaren,« sta leta 2011 poudarila David Harvie in Keir Milburn (Guardian, 2011). »Takšno je ’neživljenje’ zombija, trupla brez ciljev, nesposobnega prilagoditve prihodnosti, nesposobnega načrtovanja. Iz gole navade lahko le sledi svoji monomanični lakoti.« Zdaj, ko je neoliberalizem mrtev, je še bolj živ kot prej, ko je bil živ. »Neoliberalni režimi vztrajajo v nemrtvi obliki,« pravi Mitchell Dean (Journal of Sociology). Neoliberalizem se je zombificiral – in zombi je neoliberalizem s človeškim obrazom, simptom destruktivnega socialnega inženiringa, karikatura neoliberalne »terapije s šokom«, tržnih deformacij, kapitalističnega psihotičnega »gona smrti« in spačenosti neoliberalnega »naravnega reda«. Čudna ne-smrt neoliberalizma (The Strange Non-death of Neo-liberalism) se je glasil pomenljivi naslov knjige, ki jo je leta 2013 napisal Colin Crouch. Vsi so bili začudeni, da je neoliberalizem preživel svojo smrt.

In kar je bilo še posebej absurdno: po izbruhu krize so obupno reševali neoliberalni kapitalizem – s finančnimi injekcijami, bailouti, »zlatimi padali«. V truplo neoliberalizma so spumpali bilijone, da bi ga reanimirali in vrnili med žive. Mrtve ideje – od tiste o učinkovitosti trga in vsevednosti cen (Efficient Markets Hypothesis) do one o tem, da je treba velikodušno reševati in davčno razbremenjevati bogataše, od katerih potem bogastvo »pronica« navzdol, k nižjim razredom (Trickle-Down Economics) – so preživele, pravi John Quiggin (Zombie Economics: How Dead Ideas Still Walk Among Us, 2010). S tem so kakopak preživeli tudi neoliberalni miti, ki lahko postanejo smrtonosni, pogubni, uničujoči.

Ker so neoliberalizem posvojile korporacije (»prevelike, da bi lahko propadle«), ki imajo veliko lobistično moč (in ki krojijo zakonodajo, politiko, »prosti« trg in javno življenje), so se neoliberalne politike po krizi le še okrepile, intenzivirale, potencirale, ekstremizirale. »Neoliberalizem živi kot zombi: intelektualno je mrtev, a še vedno je problem za vse, ki jih preganja,« pravi belgijski politolog Sacha Dierckx (Center for Popular Economics).

Zombiji običajno izgledajo kot anonimna sila, kot anonimna množica, kot množica anonimnih. Monbiot pa pravi, da je neoliberalizem, ta nemrtva ideologija, preživel prav zaradi svoje anonimnosti, brezimnosti in nevidnosti – ker je ustvaril vtis, da ni ideologija, da je brez centra in da je brez partije, da je torej nadpolitičen, nadstrankarski in nadzgodovinski – ja, da je nekaj vsakdanjega, samoumevnega in naravnega, naravni pojav, kot zrak ali gravitacija. Tako kot nevidna roka trga ve, kdo mora obogateti, kamen ve, koliko znaša gravitacija. Nevidna roka trga je anonimna, prav anonimnost pa je vir in vzrok brezmejne moči neoliberalne ideologije in njenih anonimnih financerjev.

Neoliberalizmu je uspel veliki trik: ustvaril je vtis, da ne obstaja. Kot Keyser Soze v Singerjevih Osumljenih petih: »Največji trik, ki ga je izvedel ta hudič, je, da je svet prepričal, da ne obstaja.« Neoliberalizem je neviden in anonimen – kot pandemični virus, kot novi koronavirus.

A vsak fen zombijskih filmov prekleto dobro ve, pravi Mark Fisher (openDemocracy), da »je zombije včasih težje ubiti kot žive ljudi«. In neoliberalizem je res pravi, avtentični zombi. Saj veste: zombi vedno ponovno vstane. Nikoli ne umre. Vedno se vrne. In vedno znova spodleti. Neoliberalizem je odsev Beckettove replike, ki jo zelo rad citira Slavoj Žižek: »Spodleteti znova, spodleteti bolje.«

Vprašanje je le, ali mu bomo pustili, da bo po tej pandemiji – ko bodo ponovno zagnali austerity, strogo varčevanje in zategovanje, žrtvovanje in trpljenje ter obvezno zastraševanje s finančnimi trgi, ki jih ne smemo za nič na svetu užaliti, kaj šele prestrašiti – spodletel še bolje, ali pa bomo vse tiste neoliberalne »naravne« pojave nevtralizirali in se končno vrnili k realni ekonomiji, tisti ekonomiji, ki nas tudi v takšnih kriznih, katastrofalnih, »grških«, napol apokaliptičnih časih ohranja pri življenju.

Mrtvi vas pozdravljajo

»Teden, ki je pred nami, bo verjetno najtežji. Veliko bo mrtvih,« je dahnil Donald Trump, konspirolog, ki so mu lastne teorije zarote eksplodirale v obraz. Ko to pišem, ima Amerika daleč, daleč največ okuženih na svetu – in ko to berete, ima že tudi največ mrtvih na svetu. Naročili so sto tisoč vreč za trupla. Jerome Adams, vodja ameriške službe za javno zdravje, pa je dodal, da bo ta sveti teden »naš Pearl Harbor, naš 11. september«.

To je slaba reklama za Ameriko, za ameriški zdravstveni sistem, za ameriško demokracijo, za famozni »ameriški način življenja«, za ameriško vlado, za Trumpa – in za neoliberalizem. Neoliberalne politike niso zreducirale le števila mask, respiratorjev in ventilatorjev, temveč tudi število bolniških postelj. Manj ko je bilo prostih bolniških postelj, učinkovitejši je bil zdravstveni sistem – in bolj profitabilen. Bolniških postelj naj bo le toliko, kolikor jih terja povpraševanje. Le toliko, kolikor jih terjajo kratkoročne dividende. Kaj pa epidemije, pandemije, katastrofe? Brez panike – trg nas bo zaščitil pred vsemi ujmami.

V Ameriki se je torej na odprti sceni pokazalo, da neoliberalizem ne deluje. Da ne funkcionira. Da je poguben. Da ima morilske stranske učinke. Vsak zdravnik, ki da kaj nase in človeška življenja, bi ga odsvetoval.

»Veliko bo mrtvih.« Trump je to rekel tako, kot da se bo zgodilo, kar se mora zgoditi, in kot da mu vera prepoveduje, da bi posegel na trg – oh, in kot da bo pustil, da o tem, kdo bo živel in kdo umrl, prihodnji teden odloči kar tista dobro znana, že pregovorna »nevidna roka trga«.

Neoliberalizem je k nam – v Evropo in Slovenijo – prišel iz Amerike. Iz Amerike pa je pred časom bušnil tudi panični krik, da je treba ekonomijo odpreti in ponovno zagnati, in to čim prej, po možnosti takoj, in da je treba delavce poslati nazaj na delo, pa naj stane, kar hoče. Tale situacija je bila tipična: tiskovna konferenca v Beli hiši ... pred mikrofon stopi strokovnjak, bodisi Anthony Fauci, direktor Nacionalnega inštituta za zdravje (okej, za alergije in nalezljive bolezni), ali Deborah Birx, vladna koordinatorka odziva na koronavirus, in pove, da pandemije še vedno ne obvladujejo in da je za ljudi najbolje, da ostanejo doma, v samoizolaciji, na varni telesni razdalji – potem pa nenadoma s strani, kjer stoji, pred mikrofon skoči Trump, rekoč: »Ne bomo pa uničili države.« Hoče reči: ekonomijo bomo zelo hitro ponovno zagnali!

Jasno, Trump bi to najraje storil kar zdajle, čudno prepričan, da bi bilo v nekaj dneh spet vse po starem, saj veste, kot v »normalnih« časih. Šel bi prek trupel. Ljudje naj umrejo za ekonomijo! Ne brez razloga: Trumpu se mudi – in to zelo. Od starostnikov pričakuje, da bodo tako kot starci in starke v Asterjevem šokerju Solsticij z veseljem in ponosom – čisto v duhu Durkheimove teorije o »altruističnem samomoru« – skakali v smrt. Zakaj se mu tako mudi s ponovnim zagonom Amerike, ekonomije in neoliberalizma, pa ni nobena skrivnost: ker izgublja volitve. Vodi ga povsem osebni interes. Morbidni interes. Politični interes. Ali natančneje: če bo ekonomija zastala, če bo brezposelnost prehuda, da bo Amerika strmoglavila v globoko recesijo ali celo depresijo, potem bo volitve izgubil. Sploh pa: kaj bo na tistih predvolilnih soočenjih odgovoril na vprašanje, gospod predsednik, kako to, da je bilo prav v Ameriki, »najboljši« in »najizjemnejši« deželi na svetu, največ okuženih in mrtvih? Zakaj ste vse tiste ljudi pustili umreti? Zakaj ste se sprijaznili s tem, da bo »veliko mrtvih«? Zakaj ste jih prepustili nevidni roki trga?

Njegovi volivci bodo sicer vpili, da so novi koronavirus in pandemijo sprožili demokrati, in sicer zato, da bi pokopali ameriško ekonomijo in Trumpu zmanjšali možnosti za ponovno izvolitev, toda to ne bo spremenilo ne dejstva, da je Amerika pod Trumpom umrla, ne dejstva, da je Trump iz strahu pred volilnim porazom številne ljudi izpostavil virusu in smrti. Ne pozabite: da ne bi izgubil volitev, ekonomije ni hotel ustaviti. Da ne bi izgubil volitev, je trdil, da ni novi koronavirus nič hujši od sezonske gripe. Da ne bi izgubil volitev, je širil teorije zarote. Da ne bi izgubil volitev, so ljudje umirali.

Neoliberalni miti so smrtonosni, pogubni, uničujoči. Navdajajo nas z iluzijo, da imunskega sistema ne potrebujemo, ker imamo trg. Trg je boljši od imunskega sistema.

Kot vidimo, skušajo vsi vladarji pandemijo speljati na svoj mlin. Trump višja – prizivna – sodišča zapolnjuje s svojimi sodniki (da bo lažje odpovedal volitve, če bo treba, heh), ruski predsednik Vladimir Putin radikalno in masivno spreminja ustavo (lahko bo tudi ponovno izvoljen za predsednika), madžarski premier Viktor Orbán pa je suspendiral parlament, tako da po novem vlada z odloki – in takoj je sprejel odlok, s katerim je transspolnim prepovedal zamenjavo spola, pa tudi odlok, s katerim je zapečatil vse informacije o kitajskih vlaganjih v madžarski železniški sistem. Kar sta kakopak res nujna ukrepa v boju proti koronavirusu.

Če se premaknejo, jih pobijte!

Ja, vsi skušajo poskrbeti, da bodo ljudje tudi na daljši rok – tudi po pandemiji – ostali na mestu, da se ne bodo premaknili, da bodo ostali v socialni in politični »samoizolaciji«, da ne bodo podlegali skušnjavam množičnih zbiranj, protestov in revolucij, da bodo opustili misel na alternative, da torej v politično, socialno in ekonomsko dogajanje ne bodo posegali.

Dobro tudi veste, kaj vse je hotel Janša – če bi obveljala njegova, potem bi lahko policija vdirala v naša stanovanja, lahko bi sledili našim telefonom, imeli bi izredno stanje, vojsko s še večjimi pooblastili in tako dalje. Bi res hoteli živeti v takšni državi? Jasno, da ne. Toda slovenski neoliberalci ne bi protestirali, ampak bi mu prikimali – neoliberalni red je treba zaščititi, pa naj stane, kar hoče. Manj ko je demokracije, manjše so možnosti, da pride do kakega socialnega ali političnega izbruha. Ljudje naj ostanejo nogometni vratarji – čim manj naj se premikajo. Upoštevajo naj varnostno razdaljo.

Nobenih dotikov. Nobenih objemov. Nobenih bratenj.

Ne pozabite: Friedrich von Hayek, duhovni oče sodobnega neoliberalizma, njegov svečenik in mučenik, ni mogel prehvaliti generala Augusta Pinocheta, čilskega fašističnega diktatorja. Rezultate neoliberalnih politik v Čilu je razglasil za »absolutno fantastične«. Še huje: poudaril je, da »imaš lahko ekonomsko svobodo brez politične svobode«. Še huje: obsojal je tuje medije, ki so Pinocheta in njegove pokole prikazovali »na škandalozen način«. Še huje: od tistih, ki so Pinochetovo diktaturo primerjali s poljsko diktaturo generala Wojciecha Jaruzelskega, je celo terjal, da se Pinochetu opravičijo! In končno: oznanil je, da »utegne biti diktatura začasno nujen sistem«, ker da je za državo »včasih vsaj začasno nujno, da ima takšno ali drugačno obliko diktatorske oblasti«. Ha.

Neoliberalci, ki so nekoč slavili Pinocheta, lahko danes slavijo filipinskega despota Rodriga Duterteja, ki je vojski in policiji ukazal, naj ustrelita vsakogar, ki krši karanteno. Če se premaknejo, jih pobijte!