Knjiga / Aleš Berger: Vicmaher: opilki

+ + + + +

Nekoč so mojstri besede tekmovali v kratkosti. Rimska senatorja sta tako izmenjevala pisma: prvi je v zadnjem zapisal – Eo rus (grem na deželo), drugi pa – I (pojdi) in zmagal. Danes v kratki formi vsakdanjika dominirajo mesidži, v literaturi pa se bohotijo dela, v katerih se avtorji trudijo, kaj vse bi popisali, a običajno dolžina ostane brez soli. Prevajalec in esejist Berger ravna nasprotno – iz knjige v knjigo spreminja slog, zdaj ga je prignal do opilkov.

Kratke stavke z nabitim pomenom je pri nas zadnji vešče zapisoval Žarko Petan. Ta žanr aforizmov je bil posebej prikladen v času komunizma, ko se je z njim avtor izmikal cenzuri, kar je leta počel srbski pesnik in novinar Duško Radović v sedemdesetih v kultni radijski oddaji Beograde, dobro jutro. A Bergerjevi opilki niso aforizmi. Vsak zase bi bil lahko črtica ali vsaj kratka zgodba. Ker skoznje pripoveduje življenjepis, niso domislice same po sebi, ampak osebne drame, preobrati, izgube, spoznanja, predrugačeni spomini, predvsem pa igrivost ob udarcih usode. Enkrat: »Skoraj pol stoletja hodi v gledališče, pa ni spoznal ponarejenega nasmeha primadone, v katero se je mahoma zaljubil.« Drugič: »Nikakor si ni želel, da bi dobro prestal operacijo. Preležal jo bo, prespal.« Tretjič: »Ne vem, ali sta se videla desetkrat v tistem kratkem času, a bilo je dovolj, da ga je preklinjala še več kot deset let.« Knjige opilkov pa ne tvorijo le vrstice, temveč tudi odstavki, kdaj cela stran ali dve, vse pisano z idejo, kako zgodbo napisati čim krajše, a hkrati tako, da iz vsake ponudi bralcu v dešifriranje malo dramo, ki prinese preobrat, naj si bo v tekstu ali s finalnim razpletom naslova.