Zmenek v Samari

Spomnite se drugega umora (detektiva Arbogasta) iz Hitchcockovega Psiha: ta umor je še večje presenečenje od zloglasnega umora pod prho, ki velja za popolno presenečenje, pri drugem umoru pa smo vedeli, da se bo zgodilo nekaj pretresljivega. Prizor je posnet tako, da namiguje na kaj takšnega, a nas kljub temu osupne, ko se res zgodi … zakaj? Kako lahko do največjega presenečenja pride točno takrat, ko se dejansko zgodi, kar so napovedali, da se bo zgodilo? Odgovor se ponuja na dlani: ker nismo zares verjeli, da se bo zgodilo. Se ni nekaj podobnega zgodilo tudi s širjenjem koronavirusa: epidemiologi so nas opozarjali, da bo virus prišel k nam, posredovali so natančne napovedi, ki so se pokazale za natančne. Greta Thunberg ima prav, ko trdi, da bi politiki morali poslušati znanost, mi pa smo raje zaupali svojim občutkom (tako kot Trump) – in ni težko razumeti, zakaj. Zdaj se dogaja nekaj, kar se nam je doslej zdelo nemogoče – izginjajo osnovne koordinate našega življenjskega sveta. Na virus smo se najprej odzvali, kot da gre samo za moro, iz katere se bomo kmalu prebudili. Zdaj vemo, da ne bo tako in da se bomo morali naučiti živeti v svetu virusov, z veliko odrekanja bomo morali postaviti nov življenjski svet.

A v tej pandemiji je na delu še ena kombinacija govora in resničnosti: potekajo materialni procesi, ki jih lahko sprožimo le, če vemo zanje – izvemo, da se nam bo zgodila neka katastrofa in temu se skušamo izogniti, a ravno naši poskusi, da bi se ji izognili, povzročijo, da pride do nje … Spomnite se stare arabske zgodbe o zmenku v Samari, kot jo je v svojem romanu opisal W. Somerset Maugham. Služabnik odide po opravkih na živahno tržnico v Bagdadu, kjer naleti na Smrt. Osupel steče domov h gospodarju in ga prosi, naj mu posodi konja, da bo jahal ves dan in se zvečer skril v Samari, kjer ga Smrt ne bo našla. Prijazni gospodar mu ne le posodi konja, temveč se celo odpravi na tržnico, poišče Smrt in jo očitajoče sprašuje, zakaj je prestrašila njegovega vdanega služabnika. Smrt pa odvrne: »Nisem ga hotela prestrašiti, samo presenečena sem bila, kaj počne v Bagdadu, ko pa sva nocoj zmenjena v Samari …« Kaj, če sporočilo te zgodbe ni, da človek ne more ubežati svoji usodi, da se z izmikanjem njen prijem samo še okrepi, temveč ravno nasprotno, namreč da se lahko osvobodimo le, če sprejmemo svojo usodo kot neizogibno? Ojdipovim staršem so napovedali, da bo njihov sin ubil svojega očeta in se poročil s svojo mamo, in starši so ravno s koraki, ki so jih naredili, da bi ubežali takšni usodi (prepustili so ga smrti globoko v gozdu), zagotovili uresničitev prerokbe – če ne bi skušali ukaniti usode, se ta ne bi mogla uresničiti. Ni to očitna parabola usode ameriškega posredovanja v Iraku? Združene države Amerike so videle znamenja fundamentalistične grožnje, posredovale, da bi jo preprečile, in jo s tem samo okrepile. Ne bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se sprijaznile z grožnjo, jo ignorirale in se tako rešile njenega primeža? A vrnimo se k naši zgodbi. Predstavljajte si, da bi služabnik na tržnici naletel na smrt in ji rekel: »Zakaj se vtikaš vame? Če imava kakšne neporavnane račune, poračunajva ali pa izgini!« Smrt bi bila še bolj osupla in bi zamrmrala nekaj takšnega: »A … sestati bi se morala v Samari, tu te ne morem ubiti!« in zbežala (najbrž v Samaro). V tem se skriva tudi izhodišče tako imenovanega koronavirusnega načrta za kolektivno imunost:

»Uradni cilj je doseči kolektivno imunost, da bi obvladovali izbruh in preprečili katastrofalni drugi val naslednjo zimo /…/. Velik del prebivalstva ima malo možnosti za hud potek bolezni, na splošno so to ljudje, mlajši od 40 let. Po tej logiki, čeprav v idealnem primeru ne bi smeli nikogar izpostaviti tveganju, da zboli, je doseganje imunosti med mladimi metoda za zaščito celotne populacije.«1

Tu gre za predvidevanje, da bi bila dejanska škoda morda manjša, če bi se obnašali, kot da ne vemo, to je, če se ne bi zmenili za grožnjo, kot ko ravnamo zavestno. O tem nas skušajo prepričati konservativni populisti: Samara našega zmenka je naša gospodarska ureditev in splošen način življenja; če torej poslušamo opozorila epidemiologov in se nanje odzovemo z begom pred našo resničnostjo (osama, zaprtje mest in tako dalje), bomo priklicali neprimerno večjo katastrofo (revščino, trpljenje …) od majhnega deleža smrti zaradi virusa.

Državno oblast je zajela panika, ker se ne zaveda le, da ne nadzoruje razmer, temveč tudi, da mi, podaniki, to vemo – zdaj se je razkrila nemoč oblasti.

A kot je opozorila Alenka Zupančič2, je »vrnimo se na delo« zgled tega, kar je zgrešenega v Trumpovi skrbi za delavski razred: obrača se na navadne, slabo plačane ljudi, za katere je pandemija tudi ekonomska katastrofa, ki si ne morejo privoščiti osame in za katere je ekonomski zlom večja grožnja od virusa. Gre seveda za dvojni kleč. Prvič, Trumpova gospodarska politika (razpustitev socialne države) je v veliki meri odgovorna za to, da so se številni slabo plačani delavci znašli v stiski in revščini, ki zanje pomeni večjo grožnjo od virusa.

Drugič, tisti, ki bodo res »šli delat«, so oni, revni, bogati pa bodo vztrajali v svoji udobni karanteni. Nikoli ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi ljudje, ki se ne morejo samoizolirati, sicer si tega ne bi mogli privoščiti nekateri od nas – ne gre le za tiste, ki so nam izolacijo omogočili (zdravstveni delavci, proizvajalci hrane in tisti, ki skrbijo za njeno dostavo, ljudje, ki skrbijo za nemoteno dobavo elektrike in vode, in tako dalje in tako dalje), temveč tudi za begunce/migrante, ki preprosto nimajo prostora (»doma«), kamor bi se lahko umaknili v samoizolacijo. Kako tisočim, zaprtim v begunskih taboriščih, pojasniti nujno družbeno distanco? Spomnite se samo kaosa v Indiji, ko je vlada zaukazala dvotedensko zaprtje in so se milijoni prebivalcev velemest skušali prebiti na podeželje …

Vse te nove delitve s prstom kažejo na usodno omejitev levoliberalne zaskrbljenosti, da bi okrepljeni družbeni nadzor zaradi virusne grožnje ostal in omejeval našo svobodo, saj so posamezniki, polno okupirani s paniko zaradi golega preživetja, za oblast idealni podaniki. Ta nevarnost je povsem otipljiva – skrajni primer je Viktor Orbán, ki je sprejel zakon, s katerim za nedoločen čas lahko vlada z odloki. Vendar ti pomisleki ne zajamejo tega, kar se dejansko dogaja danes, skoraj ravno obratno: čeprav nam tisti na oblasti skušajo naprtiti odgovornost za izid krize (ohranjajte primerno razdaljo, ubogajte naše ukaze, zdaj je odgovornost na vsakem od vas …), je resničnost ravno nasprotna. Sporočilo nas, podanikov, državni oblasti se glasi: Z veseljem sledimo vašim ukazom, vendar so to vaši ukazi, in nobenega jamstva ni, da bodo dobro delovali, če jih ubogamo. Državno oblast je zajela panika, ker se ne zaveda le, da ne nadzoruje razmer, temveč tudi, da mi, podaniki, to vemo – zdaj se je razkrila nemoč oblasti.

Vsi poznamo klasični prizor iz risank3: mačka pride do prepada, a hodi naprej in se ne zmeni za to, da pod tacami nima več trdnih tal; padati začne šele, ko pogleda navzdol in opazi prepad. Ko režim izgubi avtoriteto, je kot mačka nad prepadom: za njen padec zadostuje, da jo opomnimo, naj pogleda navzdol … A drži tudi nasprotno: ko se avtoritarni režim bliža svoji zadnji krizi, njegov razpad praviloma poteka v dveh korakih. Pred samim zlomom pride do skrivnostnega preloma: nenadoma ljudje vedo, da je igre konec, in se preprosto ne bojijo več. Ne gre le za to, da režim izgubi svojo legitimnost, temveč se samo vodenje dojema kot nemočen panični odziv. Ryszard Kapuściński je v delu Šah in šah označil točen trenutek tega preloma: na križišču v Teheranu se neki demonstrant ni niti zganil, ko mu je policist zaklical, naj se premakne, in ta se je potem v zadregi preprosto umaknil. Čez nekaj ur je ves Teheran govoril o tem pripetljaju, in čeprav so že tedne trajali poulični boji, so vsi nekako vedeli, da je igre konec …4 Nekaj znakov kaže, da bi se podobno lahko dogajalo danes: vse diktatorske pristojnosti, ki si jih prigrabi državni aparat, samo še bolj razgaljajo njegovo temeljno nemoč.

Moramo se upreti skušnjavi, da bi se veselili tega razkroja našega zaupanja kot začetne poteze pri samoorganiziranju ljudi zunaj državnega aparata: učinkovita država, ki »deluje« in ji je mogoče vsaj deloma zaupati, je danes nujna bolj kot kadarkoli. Samoorganizacija lokalnih skupnosti bo uspešna le v povezavi z državnim aparatom … in znanostjo. Zdaj smo prisiljeni priznati, da je sodobna znanost kljub vsej svoji prikriti pristranskosti prevladujoča oblika transkulturne univerzalnosti. Epidemija ponuja dobrodošlo priložnost, da se znanost izkaže v tej vlogi.

A tu se pojavi nova težava: tudi v znanosti ni velikega Drugega, subjekta, na katerega bi se lahko popolnoma zanesli in ki naj bi nesporno vedel. Obstajajo različni sklepi in predlogi, kaj storiti, in zagovarjajo jih ugledni epidemiologi. Celo kar predstavljajo kot podatke, je očitno šlo skozi filtre obzorij predrazumevanja: kako presoditi, ali je star, šibak človek res umrl zaradi virusa? In čeprav dejstva, da veliko več ljudi še vedno umre zaradi drugih bolezni, ne zaradi koronavirusa, ne bi smeli zlorabljati za omalovaževanje krize, ne moremo spregledati, da je ozka osredotočenost našega zdravstvenega sistema na koronavirus povzročila prelaganje zdravljenja bolezni, ki ne veljajo za nujne (testiranje ljudi zaradi raka, bolezni jeter in podobno), zato bi strogi ukrepi lahko dolgoročno povzročili več škode kot neposredne posledice virusa. (Če niti ne omenjamo hudih gospodarskih posledic popolne prepovedi poslovanja: na začetku aprila so na jugu Italije izbruhnili nemiri med na novo obubožanimi ljudmi zaradi pomanjkanja hrane in policija je morala nadzorovati trgovine s hrano v Palermu.) Res lahko izbiramo le med popolnim nadzorom v kitajskem slogu in bolj sproščenim pristopom, ki zagovarja kolektivno imunost? To so zahtevne odločitve, ki ne morejo temeljiti le na znanstvenih dognanjih – kaj hitro bi lahko slišali svarila, da državna oblast epidemijo izrablja kot izgovor za uvedbo stanja stalnih izrednih razmer, a kakšno rešitev predlagajo tisti, ki širijo takšna svarila?

Vse diktatorske pristojnosti, ki si jih prigrabi državni aparat, samo še bolj razgaljajo njegovo temeljno nemoč.

Naš odziv na epidemijo ni le panika, ki jo režirajo tisti na oblasti (zakaj bi kapital tvegal megakrizo?), temveč gre za pristen in utemeljen strah. A osredotočenje medijev skoraj izključno na koronavirus ne temelji na nevtralnih dejstvih, temveč zelo očitno na ideološki izbiri. Morda bi si tukaj lahko privoščili skromno teorijo zarote: kaj, če se predstavniki obstoječe globalne kapitalistične ureditve v nekem smislu zavedajo tega, kar že nekaj časa poudarjajo kritični marksistični analitiki – da je sistem, kot ga poznamo, v globoki krizi, da se ne more nadaljevati v svoji obstoječi liberalno permisivni obliki in da brezobzirno izrablja epidemijo za uvedbo nove oblike. Najverjetnejši izid epidemije bo prevlada novega barbarskega kapitalizma: številne stare in šibke bomo žrtvovali in pustili umreti, delavci se bodo morali sprijazniti z veliko nižjo življenjsko ravnijo, digitalni nadzor našega življenja bo ostal stalnica, razredno razlikovanje bo še izraziteje kot zdaj vprašanje življenja in smrti … Koliko komunističnih ukrepov, ki jih morajo zdaj uveljavljati tisti na oblasti, bo ostalo?

Zato ne bi smeli izgubljati preveč časa z novodobnimi duhovnimi meditacijami o tem, kako nam bo »kriza zaradi virusa omogočila, da se osredotočimo na tisto, kar je res pomembno v življenju« in tako dalje. Dejanski boj bo namreč potekal za to, katera družbena oblika bo nadomestila liberalno kapitalistično novo svetovno ureditev. To je naš resnični zmenek v Samari. 

Opombe:

1 >> The Guardian
2 >> Zasebni pogovor.
3 >> Verjetno ni moje knjige, v kateri se ne bi vsaj enkrat skliceval na to.
4 >> Glej Ryszard Kapuściński, Shah of Shahs, New York: Vintage Books 1992