Spolitizirano ustavno sodišče?

Pred dnevi je predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez v intervjuju za časnik Delo potrdil, da so na ustavnem sodišču prejeli veliko pobud za presojo ustavnosti in zakonitosti vseh mogočih ukrepov, ki jih v času epidemije sprejemata vlada in njena večina v državnem zboru. Te zadeve, pravi, bodo ustavno sodišče obremenile še za več let po sprejetju, čeprav jih obravnava absolutno prednostno.

Da se bo to zgodilo, je med prvimi kolegom napovedal ustavni sodnik Klemen Jaklič, pred leti izvoljen na ta položaj na izrecno željo SDS. To pojasnjuje v odklonilnem ločenem mnenju glede odloka o omejitvi gibanja, ki ga je ustavno sodišče sprejelo v vsebinsko obravnavo: »Ob tako neprecedenčno širokem odpiranju vrat neposrednim pobudam za izpodbijanje ukrepov, povezanih s COVID-19, bo ustavno sodišče povzročilo poplavo primerov na tem enem samem in najvišjem sodišču. V roku enega tedna je nato število vloženih pobud res poskočilo iz enega na (danes, 23. 4. 2020) kar 75 novo vloženih tovrstnih zadev. Česa takega še nismo videli.«

Jaklič zase pogosto zatrdi, da je eden redkih ustavnih sodnikov, ki precej večkrat odločijo v prid malega človeka kot pa preostali sodniki. To res izhaja iz njegovih preteklih odločitev in ločenih mnenj. Res je nekajkrat (neuspešno) predlagal, da bi ustavno sodišče za malega človeka naredilo izjemo in njegovo zadevo sprejelo v vsebinsko obravnavo, čeprav niso bila izčrpana vsa druga pravna sredstva, kar ustavno sodišče praviloma zahteva. Pri tem je bil v več primerih osamljen.

A tako je bilo pred epidemijo, ki se časovno ujema z nastopom nove vlade.

Zdaj pa so razmere drugačne. Redna sodišča nenujnih zadev ne obravnavajo in že tako dolga pot do ustavnega sodišča se še dodatno podaljša. Poleg tega v teh primerih ne gre za vprašanje političnih posegov v človekove pravice posameznika, pač pa celotne družbe, skupnosti. Zato je večina ustavnih sodnikov (razen Jakliča) presodila, da bo v tem času naredila izjeme in v obravnavo hitreje sprejela pobude za presojo ustavnosti ukrepov, ki se zdijo sumljivi z vidika posegov v človekove pravice. Odločitev ustavnega sodišča, ki je trenutno še edini delujoči varnostni mehanizem pred odločitvami vlade, se zdi smiselna.

»Ustavno sodišče pobudo sprejme praviloma zgolj po izčrpanju vseh pravnih sredstev skupaj s priloženo ustavno pritožbo. Tako kot vsak drug državljan bi moral tudi ta pobudnik torej pravico najprej iskati po poti rednih sodišč. Šele ko bi to pot izčrpal, bi bila mogoča presoja na ustavnem sodišču.« Tako Jaklič začne že omenjeno ločeno mnenje in potem v nadaljevanju utemeljuje, zakaj bi tudi v teh čudnih časih, ko se hkrati sprejemajo (represivni) ukrepi zoper celotno prebivalstvo, ustavno sodišče moralo biti enako nedostopno kot v preteklosti.

Če bi ustavno sodišče v skladu z Jakličevim mnenjem, ki ustreza SDS, še naprej ravnalo kot v preteklosti, nad odločitvami vlade v času epidemije dejansko ne bi bdel noben (strokovni) organ.