Nedeljska poezija #17

Lučka Jenčič: cikel pesmi “Ana K. je bila do kosti nesrečna” (iz zbirke Medena sled)

V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih dveh letih. Tokrat pesem Lučke Jenčič iz zbirke Medena sled.

Če katera,

potem je bila Nana prava srečnica.

Med moškimi je izbirala tiste,

brez katerih bi bil trenutek

ob svojo podobo.

Čutila je njihovo ponižnost,

jemala neotesanost s slastjo,

ki jo drami razporek noči.

Nič ni vedela o strahovih jutranjih zvezd.

Ponujala je roko,

da so se je dotikali,

pramen las,

da so ga božali.

Razprostrla je svojo kožo,

da so na njej počivali.

S svojo slino jih je spirala,

in v medprostoru srca

balinala z njihovimi dušami;

saj so okrogle?

***

Iz ozadja vsakdana je Nora razločila

oči tistega, ki ga je bilo treba pokončati.

Najprej mu bo vzela spomin,

potem mu bo odjedla bližino,

nazadnje ga bo izstrelila med

zvezdne zasevke.

Ker, ko je preskočila prvo ljubezen,

sta se ji sfižili tudi druga in tretja.

Zdaj življenje ne bo več samotno,

garderobe so polne plaščev,

in rečni breg posejan s pozabljenimi predmeti,

na katere bo za nasipi besed lahko položila glavo.

***

Lepa V. ni pogosto zahajala na obalo.

Če pa že,

potem takrat, ko ni bilo na obzorju

ne čolna ne ladje,

in se ji ni bilo treba bati,

da se bo pojavil zamorec.

Verjela je,

da tudi ne bo nikogar drugega

in da je bolje, da se odloči za hribe;

tam stikajo za gobami pesniki

in za lišaji otročaji.

V posnemovalkah budijo zavist

nekoristnih,

polni rahločutnosti, s katero se

odpovedujejo ljubezni,

ki se ponuja v trosih;

dovzetni za mik privida:

kaj več jim lepa V. Tudi ne bi naklonila.

***

Madame B. ni bila nikoli zares mlada,

zato je z neobzirno brezbrižnostjo

obšla hišo in vrt, ne meneč se za deželno cesto,

ki se je v drobnem pesku iztekala

pred starinskim vhodom

in jo pripeljala do starca, ki ji ga je

namenila bogvekatera zvezda, ona sama

je pri tem imela še najmanj in o takih rečeh

sploh ni premišljevala.

V megli dnevov, ki so sledili, se je,

ne da bi trenila z očesom,

ustvarjal nekakšen urnik, v katerem

ni bilo nobenega kratkočasja,

sitnih opravil pa tudi ne.

Dotikala se je predmetov, ki so ji

prišli na pot ali jih je s srepimi očmi

po naključju opazila, ni se jim čudila

in niso je posebej vznemirjali, nikakor

pa jih tudi ni povezovala z moškim,

ki je bil njen mož, ali s tem, da zdaj nekako

pripadajo tudi njej. Ker ona ni pripadala

nikomur, še najmanj senilni pohoti mrkega

starca, je tudi telesnost, ki jo je kmalu zatem

začutila na svojih pohodih od doma, ni spravila

iz tira, jemala jo je preveč dobesedno,

da bi si delala utvare, a tudi z dovolj slasti,

do katere je bila seveda upravičena.

Lahko bi še trajalo, če ljubimci ne bi imeli tako

kratkega roka uporabe in če se tisti,

ki mu ni rekla mož, ne bi

nepričakovano zastrupil. Pogled nanj je bil za

madame B. nekaj najbolj odvratnega.

***

Effi B. je v travi iskala štiriperesno deteljico,

med lahkokrilimi žuželkami

se je sprehajal gospod, od katerega je velo

po prijaznosti in dobrodušnosti, a pedantni

zdravjeslovci bi mu pripisali naduho.

Ni imel razloga, da bi srce zapiral vzklikom

dekleta, ki še ni preraslo prve vzhičenosti.

Starejši moški imajo veliko opravkov

in negodna dekleta še več sanj.

V ene od njih se je ujel mladenič z izrazitim

smislom za ljubimkanje. Poskusila je

z duhovitostjo in se sprijaznila z nekaj

telesnosti med obroki. Njena izkušnja

ni bila zaman: glede na to, da je starec

pokašljeval in je bil mladenič nepreviden

pri ježi, je imela vse možnosti, da vzame

življenje v svoje roke. Vrvi gugalnice

so se napele, ko je cepetnila v zraku.

***

Ana K. je bila do kosti nesrečna

zleknjena v eni od petih sob.

Pred njo so se vrata odpirala in zapirala

in v prepihu kril se je nekoč znašel V.

Priliznjenec z negovano pričesko.

Preveč se je cedil. A o izbiri ni vredno

izgubljati besed. Med predalnikom in mizo

se je je dotaknil. Vajena se je bila odzivati

stranem v knjigah. Poskušala se je spomniti

pravega stavka, a sledi v molku

so naraščale hitreje od srčnega utripa.

Če nič drugega, je molk zlato.

V njem lahko slišiš in počneš kar koli.

Razžrta od želja, v katerih on ni imel

osrednje vloge, se je še nekajkrat srečala z njim,

enkrat je ostala celo čez zimo. Potem pa se je on

vrgel pod vlak. Led okoli nje se je stalil.

***

Pika Nogavička

je zadovoljno sedela v gugalniku

na leseni verandi,

šal za vnuka je bil skoraj

končan in z večerjo

si ni delala skrbi,

mož je bil sicer godrnjav,

do hrane pa ni imel odnosa,

pregriznil ji je vsako besedo,

izpljuval ločila, ki bi lahko

med njima povzročila razkol,

strahoval jo je s pogledi, povzročal,

da so se ji majala tla pod nogami,

škodoželjno opazoval njene

sive kite

in se sončil v njeni slavi,

čeprav je imel kar nekaj zaslug,

za gospoda Ficka prerani grob.

Lučka Jenčič: Medena sled

Mladinska knjiga, 2019

Cena: 24,99 €

Povezava do nakupa >>