Zbogom, sin moj

Politika enega otroka.

Film Zbogom, sin moj je kitajski, traja tri ure in prepotuje nekaj desetletij zgodovine, od konca kulturne revolucije do razmaha kapitalizma, od uvedbe politike “enega otroka (1979) do odprave politike “enega otroka”, od Denga do Šija, od prihoda diska do prihoda skypea, a je tako elegantno monumentalen, tako robustno intimen, tako čudovito nelinearen, tako briljantno eliptičen, tako transformativno turbulenten in tako emocionalno precizen, da ga boste objeli. To je cineroman, ki se igra s časom (in štiklom Prijateljstvo je za vedno), zato najprej umre otrok – v umetnem jezeru nekje na kitajskem severu se osemletni Xingxing, ki ne zna plavati, a ga Haohao, njegov najboljši prijatelj, prepričuje, naj vendarle zaplava, odloči, da bo skočil v vodo. Ne bi smel. Njegova starša, Yaojun (Wang Jingchun) in Liyun (Yong Mei), tovarniška delavca, sta zlomljena, še toliko bolj, ker sta – v času politike “enega otroka” – lahko imela le enega otroka, Liyun pa zaradi splava, v katerega so jo prisilili, ne more več spočeti. Ker je zgodovina melodrama, se preselita na jug, posvojita otroka svoje vajenke Moli (Qi Xi), ki se preseli v Ameriko. Xingxing, kot ga imenujeta, se prelevi v “tipičnega edinca”, razvajenega delinkventa, malega diktatorja – ki zbeži. Haohaova starša, Yingming (Xu Cheng) in Haiyan (Ai Liya), sicer njuna nekdanja tovarniška sodelavca in prijatelja, pa silovito obogatita – kapitalizem ju odreši preteklosti, zablod, dogem, fanatizma in občutka krivde.

Vsaj tako mislita. V resnici pa kapitalizem vse te mučne osebne in družinske skrivnosti le ekscesno poudari – odpre jih in razklene ter jih prelevi v “blago”, ustvari jim trg, tako da lahko privrejo na plano. In Wang Xiaoshuai, režiser šeste generacije, vse to snema z distance, panoramsko, kot da se ne bi hotel preveč približati – in kot da ne bi hotel motiti tega telenovelističnega ognjemeta skrivnosti, tega mimohoda zgodovine in emocij, staranja ljudi in pomlajevanja države, politike “enega otroka” in brezmejne gospodarske rasti, ekonomskih sprememb in malih, običajnih Kitajcev, ki so komunizem tolerirali s tako stoično vnemo, kot da bi jim Maov glas šepetal: še malo se žrtvujte, še malo potrpite, pa bomo prišli v kapitalizem! In kapitalizem res izgleda kot nadaljevanje komunizma. Kot njegova metafora. Victory Mall, nakupovalni center, mirno stoji poleg Maovega kipa – kot da je kapitalizem zgradil Mao.