Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

Videti El Aaiun

Zakaj bi morala Slovenija priznati Sahravijce

Hčerka nekdanjega sahravijskega borca Abdela Vaduda posluša očetovo pripovedovanje o spopadih z maroškimi vojaki in zdravljenju v beograjski vojaški bolnišnici.

Hčerka nekdanjega sahravijskega borca Abdela Vaduda posluša očetovo pripovedovanje o spopadih z maroškimi vojaki in zdravljenju v beograjski vojaški bolnišnici.

V času Jugoslavije so lahko ljudje svojo podporo tujim narodnoosvobodilnim gibanjem izražali tudi s pomočjo mode, recimo z majico à la Che, šalom à la Jaser Arafat ali pa hlačami à la Polisario. Kdo sta bila Che in Arafat, se je vedelo. Che in Arafat sta bila pač globalna zvezdnika, tako rekoč pop ikoni, obraza boja, obraza revolucije, obraza rezistence, obraza vztrajanja, obraza “Stvari”.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

Hčerka nekdanjega sahravijskega borca Abdela Vaduda posluša očetovo pripovedovanje o spopadih z maroškimi vojaki in zdravljenju v beograjski vojaški bolnišnici.

Hčerka nekdanjega sahravijskega borca Abdela Vaduda posluša očetovo pripovedovanje o spopadih z maroškimi vojaki in zdravljenju v beograjski vojaški bolnišnici.

V času Jugoslavije so lahko ljudje svojo podporo tujim narodnoosvobodilnim gibanjem izražali tudi s pomočjo mode, recimo z majico à la Che, šalom à la Jaser Arafat ali pa hlačami à la Polisario. Kdo sta bila Che in Arafat, se je vedelo. Che in Arafat sta bila pač globalna zvezdnika, tako rekoč pop ikoni, obraza boja, obraza revolucije, obraza rezistence, obraza vztrajanja, obraza “Stvari”.

Polisario pa je bil misterij. Polisario? Izraz je bil atraktiven. O tem ni dvoma. Šel je v ušesa. Zvenel je kot naslov dobrega filma ali pa kot ime kakega karizmatičnega revolucionarja, morda živega, morda mrtvega, magari fantomskega. Problem je bil le v tem, da tega imena ni bilo mogoče povezati z nobenim obrazom – to je bilo ime brez obraza. V resnici je šlo za španski akronim – Frente POpular de LIberación de SAguía el Hamra y RIo de Oro. Polisario je bila sahravijska fronta, ki se je med letoma 1975 in 1991 borila za neodvisnost in samostojnost Zahodne Sahare, domovine Sahravijcev. Toda leta 1991, ko smo se mi in drugi osamosvajali, so Sahravijci ugotovili, da so jih prodali – Zahodna Sahara, polna naravnih bogastev (fosfatov ipd.), je ostala maroška kolonija, Sahravijce pa prelevili v kolektivne begunce in izgnance. Še vedno so. In tudi boj še vedno traja.

Dokumentarec Videti El Aaiun, ki ga je posnel Erik Valenčič in ki ga je nedavno premierno zavrtela izjemna Baza slovenskih filmov (v hudih časih edina resna tekmica Netflixu), pokaže, kako sta se fotografa Arne Hodalič in Katja Bidovec tja odpravila po obraze – po obraze boja, obraze rezistence, obraze vztrajanja. In medtem ko jih fotografirata, pripovedujejo zgodbo o Zahodni Sahari, zadnji afriški koloniji, fronti Polisario, boju za svobodo in neodvisnost, trpljenju, maroški okupaciji in Španiji, prvotni kolonistki, ki “v sto letih ni uspela niti malo spremeniti sahravijske kulture.” Skušala je, a spodletela.

Poet Bashir Ali pove, da so Sahravijci veseli, gostoljubni in miroljubni ljudje, “ki jih odlikuje socialna solidarnost na vseh ravneh, tudi na finančni. Če kdo vse izgubi, mu drugi pomagajo, dokler si finančno ne opomore. Smo nacija s posebnimi vrednotami.” In te vrednote se iz generacije v generacijo prenašajo s pomočjo poezije. Sahravijci zelo potegnejo na Slovence. Še več: poezijo razumejo tako, kot so jo med II. svetovno vojno razumeli slovenski partizani. Kot pravi Ali: “En sam verz naredi več kot politični govor.” In zakaj? Iz preprostega razloga: ker se ga ljudje hitro naučijo na pamet, ker se hitro prime, ker gre v ušesa, ker torej hitro deluje. Zato so se sahravijski partizani v svojem narodnoosvobodilnem boju tako oklepali poezije. Še več: snemali so pesmi in jih potem razpečevali s pomočjo kaset. “Kasete so bile vsepovsod. Poslali smo eno kaseto, pa so jo ljudje skopirali in nastalo je na tisoče kaset. Poezija je tako z lahkoto vstopala v hiše.”

In potrebne je bilo veliko poezije, pa tudi veliko teatra, veliko muralov in veliko plesnih točk – vojna je bila dolga. Najprej se je Polisario osem let – od 1967 do 1975 – boril proti španskim okupatorjem. Španci so jih na vsakem koraku zatirali in diskriminirali, plenili so njihova naravna bogastva (in jih – s podporo Evropske unije – še vedno!), dela ni bilo, študirali so lahko le redki, pravi Abdel Wahud, nekdanji borec Polisaria. “Najprej smo trosili letake in publikacije fronte Polisario ... potem smo ugrabljali kolaborante in španske agente.” Ker osvoboditev po mirni poti ni prišla v poštev, so se mojstrili v revolucionarnem nasilju – in žrtvovanju. Polisario je bil sahravijska OF.

Toda ko je bilo leta 1975 vojne konec, so jih Španci prodali – Maroku, ki si je Zahodno Saharo preprosto anektiral. Vsi Sahravijci so šli v vojno, tudi bosonogi najstniki, ženske so organizirale kampe in zaklonišča, Maročani – in Mavretanci – so napadali, letele so fosforne bombe, letel je napalm, letele so glave, divjale so bolezni, cele generacije otrok so pomrle, pravi Gaibel Bulahi, zdaj direktorica protokola v taborišču Boujdour. “Nismo imeli fotoaparatov in kamer, da bi vse to posneli, toda če bi jih imeli, bi se videlo, da se je zgodil pokol.”

Sledil je eksodus na pusto saharsko zemljo. “Tam ni bilo ničesar.” Še podkuriti niso imeli s čim. Podhranjenost in pomanjkanje. Bilo ni ne zdravil ne zdravnikov, zato so množično umirali. “Nikogar ni bilo k nam. Nihče ni vedel, kaj se dogaja.” Vojna pa je kar trajala. “In ker smo bili v vojni, so ženske rojevale več otrok. Tega si morda niso želele, a so rojevale, ker so vedele, da morajo rojevati. Bili smo v vojni in morali smo zagotoviti vojake, ki se bodo borili za svobodo.”

Khalil Abdelaziz je hotel sicer postati pilot (vojaškega letala), a je prav zato sklenil, da bo raje postal novinar – da bi svet izvedel, kaj se dogaja. Da bi kdo prišel k njim. Da bi torej razsvetlil “medijsko temo”, v katero so padli Sahravijci, ki jih mednarodna “skupnost” noče videti, kaj šele priznati. Tu in tam jim pošlje malce riža – ker ne delajo cirkusa in ker so svoj boj prelevili v umetnost (“Morocco Fuck-Off”), ne pa v teror. A nočejo riža, temveč le spoštovanje mednarodnega prava, ki ga Zahod tako opeva in slavi.

Valenčičev miroljubni doku razsvetljuje to temo, da ne rečem cono somraka, Arne Hodalič in Katja Bidovec pa s svojimi portreti Sahravijcev artikulirata obraze sahravijskega boja, ali bolje rečeno – osvetlita tisti mirni, zatrti, diskriminirani, preslišani, mučeni, protestni pogled Polisaria, pogled, ki hoče ponovno videti El Aaiun, glavno mesto Zahodne Sahare.

Je sploh treba reči, da bi moral osamosvojeni in neodvisni Slovenec v tem pogledu Polisaria prepoznati svoj lastni pogled?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.