Tožilci na zagovor

Ko je bila ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija v »zadevi Kangler«, ki naj bi preiskovala politično odgovornost policistov ter sodnikov in tožilcev, sodelujočih v kazenskih postopkih zoper Franca Kanglerja, so se na vrhovnem sodišču in vrhovnem tožilstvu obrnili na ustavno sodišče. To je do končne odločitve začasno zadržalo delo komisije, kolikor se nanaša na tožilce in sodnike.

Najprej je zadržalo delo komisije glede sodnikov, šele nato glede tožilcev. V resnici bi moral pred komisijo pričati generalni državni tožilec Drago Šketa, a je ravno na dan njegovega »zaslišanja« ustavno sodišče komisiji prepovedalo zasliševanje tožilcev.

Preiskovalna komisija, ki jo vodi Dejan Kaloh (SDS) in v njej sedijo zgolj poslanci SDS in dva poslanca NSi, je našla »inovativno« rešitev. Na sejo, ki bo 10. junija, ni poklicala aktivnih tožilcev, pač pa upokojeno tožilko in nekdanjega tožilca, Elizabeto Gjerkeš in Borisa Marčiča.

Zasliševanje nekdanjih tožilcev je dokaj jasna kršitev odločbe ustavnega sodišča, saj ne gre za osebe, ki so vabljene pred komisijo, pač pa za vsebino, za podatke o delu tožilstva. Ustavno sodišče z začasno odredbo ni zavarovalo posameznih tožilcev ali sodnikov, torej funkcionarjev, ampak načelo delitve oblasti. Preprečiti je želelo nadzor izvršilne oblasti nad vsebino (tožilskih in sodniških) odločitev. Predmet parlamentarnega nadzora ne smeta biti zakonitost in primernost posameznih sodnih postopkov, so dejali ustavni sodniki.

Ali to pomeni, da do končne odločitve ustavnega sodišča poslanci na zaslišanje pred komisijo ne smejo niti povabiti sodnikov in tožilcev? Tak sklep je verjetno edini logičen, saj si je težko zamisliti, kako bi sodniki in tožilci lahko neodvisno opravljali delo, če bi vedeli, da utegnejo biti vsak trenutek poklicani na zagovor v državni zbor, če gre za postopek zoper kakega politika ali njegovega vplivnega prijatelja. Verjetno tudi ni mogoče, da bi poslanci zasliševali sodnike in tožilce o konkretnih primerih dan za tem, ko so se upokojili oziroma zapustili položaj.

Dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da začasno zadržanje ne pomeni, da ni mogoče izvajati parlamentarne preiskave glede politične odgovornosti funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Po njegovem mnenju je zato »lahko sodnik ali tožilec vabljen kot priča in se tudi mora odzvati, vendar mu ni dovoljeno postavljati vprašanj, povezanih z izvrševanjem njegove funkcije sodnika oziroma tožilca, ali vprašanj, povezanih z izvrševanjem funkcije kateregakoli drugega sodnika ali državnega tožilca. Če je tako vprašanje postavljeno, lahko taka priča odkloni odgovor. Če pa je že v vabilu navedeno, da naj bi pričal v zvezi s svojim delom sodnika ali tožilca, ali v zvezi z delom sodnikov ali tožilcev, ali kakorkoli v zvezi z ugotavljanjem politične odgovornosti sodnikov in tožilcev, pa se po mojem ni dolžan odzvati vabilu na pričanje. To velja tudi za upokojene sodnike ali tožilce.«

Morebitne nejasnosti in želje poslanskih »preiskovalcev« po obvozu odločbe o začasnem zadržanju lahko najhitreje razjasni prav ustavno sodišče z dokončno vsebinsko odločitvijo.