Več kot le Modrijani

V torek so kulturni delavci v Ljubljani ponovno protestirali. Tokrat so se v sprevodu sprehodili od Prešernovega trga do ministrstva za kulturo in tam pustili odslužene predmete, ki predstavljajo njihov poklic. Aktiv kulturnih delavcev in delavk načrtuje nadaljevanje protestnih akcij, dokler se ne bo začelo ministrstvo za kulturo z njimi vsaj pogovarjati. S protestom želijo opozoriti tudi na zategovanje pasu zaradi zmanjšanja kulturnega proračuna, ki se jim zdi napačna rešitev, saj se delež proračuna, ki ga ministrstvo prejme na podlagi BDP, zmanjšuje že od leta 1991. Samo od leta 2012 se je zmanjšal za 20 odstotkov. Na čelu ministrstva za znanost, izobraževanje, kulturo in šport je bil tedaj Žiga Turk. V sklopu tedanjega varčevanja je vlada pod vodstvom SDS načrtovala odpravo Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. V istem času je takratni župan Dunaja Michael Häupl za Mladino povedal, da se avstrijska prestolnica reševanja iz recesije loteva drugače. Namesto vlaganja v infrastrukturo so se na Dunaju odločili za vlaganje v kulturo, saj naj bi se to »bolj splačalo«. Za podobno strategijo so se tedaj odločile tudi Nemčija, Švedska, Finska in Francija. Danes, osem let kasneje, smo se spet znašli »v času recesije, ko si zaradi negotovosti potrošniki ne upajo in nočejo trošiti,« na blogu opozarja ekonomist dr. Jože P. Damijan in predlaga, da »ko zaradi tega podjetja ne morejo investirati, mora vlada nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja s povečanimi javnimi investicijami in neposrednim spodbujanjem zasebnega trošenja. Drugega izhoda iz recesije ni.« Vendar se zdi, da 14. vlada Republike Slovenije tudi na tem področju, drugače od na primer svetlega zgleda Nemčije, ne upošteva predlogov strokovnjakov. Namesto kulture med prednostne denimo uvršča le klasične panoge, na primer gradbeništvo. A navkljub prepričanju to nima nujno večjega multiplikativnega učinka na gospodarstvo od kulture.

Kaj pa ta izraz, o katerem govorijo tudi kulturni delavci na protestu, sploh pomeni? Multiplikativni učinek kulture je na primer v Sloveniji med faktorjema 1,5 in 1,7.

Pri nas so multiplikativni učinki kulturnih in ustvarjalnih panog še večji kot drugod.

Ekonomist dr. Andrej Srakar, tako kot Damijan profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti, odgovarja: »Če investirate milijon evrov v kulturo, boste v narodnem gospodarstvu dobili še dodatnega pol milijona evrov. Kultura je dejansko na vrhu vseh dejavnosti javnega sektorja po gospodarskih učinkih.« Po njegovih izračunih imata oglaševanje in raziskovanje trga največji multiplikativni učinek na gospodarstvo, stavbe in gradnja stavb pa so šele na drugem mestu. Oglaševanje sodi med osem gospodarskih panog, ki jih uvrščamo v polje kulturnih in ustvarjalnih gospodarskih dejavnosti. »Zanimivo je, da je po višini multiplikatorjev v sektorjih kulturnih in kreativnih industrij Slovenija izjema med evropskimi državami, pri nas so ti učinki še močnejši (kot v vseh drugih državah EU). To je pokazala primerjalna input-output analiza, ki sem jo opravil pred nekaj leti na temelju podatkov Eurostata. Zanimivo bi bilo najti razlago za to, dejansko je nimam. So pa pri nas takšni multiplikativni učinki v kulturnih in kreativnih industrijah še večji kot drugod, tako je bilo vsaj pred nekaj leti,« nadaljuje Srakar. »Iz tega sledi, da bi bile še posebej v času sedanje recesije, ki nastopa zaradi pandemije covid-19, vsaj z ekonomskega vidika zelo smiselne velike investicije v ta del kulture. Ne strinjam pa se, da je zaradi velikih multiplikatorjev in multiplikativnih učinkov upravičeno povečanje javnega proračuna za kulturo, ta argument je na trhlih ekonomskih temeljih in ga ekonomsko težko upravičimo.«

Že pred leti je Srakar opozarjal, da bi bilo mogoče tudi v Sloveniji, na podlagi primerov iz tujine, izvleči več denarja iz na primer zasebnih fundacij, »ki jih je pri nas zelo malo, le štiri ali pet malo večjih«. Ne smemo pa pozabiti niti tesnega odnosa med kulturo in turizmom, saj prav kulturne ustanove zagotavljajo, da posamezen turist zaradi kulturne ponudbe v mestu ostane kakšno noč dlje ali porabi več denarja. Leta 2014 so na primer zaradi kulturnih prireditev Ljubljano namensko obiskali le trije odstotki gostov. So pa takšni turisti v povprečju v mestu ostali 2,23 dneva, kar je več, kot je povprečna doba bivanja drugih gostov.