Zakon linča

Najprej se je zgodilo nekaj grozljivega: štirje belski policaji so v Minneapolisu (Minnesota) na tla zbili in vklenili temnopoltega Georgea Floyda, ki je menda skušal nekaj plačati s ponarejenim dvajsetdolarskim bankovcem, potem pa mu je eden izmed policajev brutalno pokleknil na vrat. Floyd je ječal: »Ne morem dihati!« In: »Ne ubijte me!« Ljudje, ki so to gledali, so policaja moledovali, naj ga ne ubije. A policaj je na njem klečal toliko časa, dokler ni najprej omedlel in potem izdihnil. Bi policaj na tla zbil belca, ki bi hotel plačati z dvajsetdolarskim bankovcem? Malo verjetno. Bi mu pokleknil na vrat? Ne, sploh ne. Bi mu na vratu klečal osem minut? Zanesljivo ne. Bi mu na vratu klečal, dokler ne bi umrl? Kje neki.

Toda v »spet veliki Ameriki« lahko to povsem mirno naredi temnopoltemu. Na odprti sceni. Pred publiko. Zakaj? Ker je temnopolt. Ni kaj: to je bil tipični rasistični zločin. In policaj je rasizem poudaril prav s klečanjem. Ali bolje rečeno: rasistično vsebino svojega zločina je poudaril s samo obliko zločina. Naj vas le spomnim, da se je zadnja leta – v Trumpovem mandatu – pogosto zgodilo, da temnopolti športniki, predvsem nogometaši, med izvajanjem ameriške himne pred tekmo niso stali, temveč klečali. Na enem kolenu. Jasno, iz protesta. S tem so izražali apatijo do ameriške himne – »do himne države, ki zatira črnce,« kot je rekel Colin Kaepernick, zvezdnik ekipe San Francisco 49ers, ki je začel to klečanje med izvajanjem ameriške himne. Zakaj bi spoštovali himno države, ki jih ne spoštuje? Vstal bo, je rekel Kaepernick, ko Amerika pravic, ki jih obljublja vsem, ne bo več zagotavljala le belcem. »Veliko stvari se mora spremeniti. Ena še posebej: policijska brutalnost. Veliko ljudi umorijo povsem po krivici in nihče ne odgovarja. Policaji, ki pobijajo ljudi, dobijo celo plačan dopust.«

Kaepernick in Trump sta se »srečala« že pred volitvami, ko je Kaepernick v nekem intervjuju rekel, da je Trump »odkrito rasističen«, Trump pa je repliciral: »Kaepernick bi morda moral poiskati deželo, v kateri bi se imel bolje.« Kaj je hotel s tem reči, ni skrivnost: vrne naj se v Afriko! Trump ga je hotel nagnati iz Amerike.

Kasneje, ko je bil že predsednik, pa je na shodu v Alabami šefe nogometne lige (NFL) pozval, naj »tega pasjega sina spravijo z igrišč«. In pri tem naj vpijejo: »Odpuščen je! Odpuščen je!« Ja, z izrazom »pasji sin« (son of a bitch) je mislil na Kaepernicka. Belci, ki so se zbrali na Trumpovem shodu (Sweet Home Alabama!), so to psovanje črnca čudovito sprejeli – z evforičnim navdušenjem. Še toliko bolj, ker so bili zdaj dokončno prepričani, da pred njimi res stoji človek, ki bo Ameriko naredil spet tako veliko, kot je bila nekoč, ko so vladali belci, ko je obstajala povsem jasna in razločna rasna hierarhija in ko so črnci spoštovali ameriško himno.

Odziv temnopolte skupnosti je bil silovit. Med izvajanjem ameriške himne so kmalu klečali tudi temnopolti športniki drugih nogometnih moštev in temnopolti bejzbolisti in temnopolti košarkarji in temnopolti odbojkarji in trenerji in navijačice in šolski orkestri in estradniki (Stevie Wonder, John Legend, Pharrell Williams itd.), ki so poklekali na koncertih – iz protesta proti Trumpu. Klečanje med izvajanjem ameriške himne – klečanje proti Trumpu – je postalo novo protestno gibanje.

Ko je policaj pokleknil na Georgea Floyda, je hotel reči: tu imaš zdaj svoje klečanje, pasji sin! V očeh Trumpove belske, nativistične, etnonacionalistične, rasistične, patriotske volilne baze, sveto prepričane, da jo hočejo liberalne elite in »globoka država« – ja, sile kontinuitete – zamenjati z nebelci (begunci, priseljenci, migranti), je izgledal kot beli gospodar, ki je kaznoval svojega sužnja – kot beli gospodar, ki je naredil red.

Tisto klečanje je imelo težo in silo linča. Med letoma 1882 in 1968 so v Ameriki linčali približno 3400 črncev, linčali pa so jih zato, ker niso spoštovali rasne hierarhije, no, »ameriške tradicije«. Nativisti, etnonacionalisti in rasisti, ki se zbirajo na Trumpovih shodih, od črncev še vedno pričakujejo, da ne bodo ogrožali rasne hierarhije – »ameriške tradicije«. J. Corey Williams, psihiater z univerze Yale, je pred nekaj leti opozoril, da družbeni in psihološki procesi, ki so nekoč podžigali fenomen linča, danes podžigajo javno zgražanje nad Kaepernickom in drugimi črnskimi nogometaši, ki med izvajanjem ameriške himne sedijo ali klečijo – ki torej ne spoštujejo »ameriške tradicije«.

Morilskega policaja so naslednji dan odpustili. Odpustili? Ja, odpustili – namesto da bi ga aretirali! In zaprli!

Policaj iz Minneapolisa je le dopolnil Trumpov poziv, naj tiste, ki ne spoštujejo »ameriške tradicije«, odpusti. Georgea Floyda je »odpustil«.

Dnevi jeze

Odziv na linč Georgea Floyda je bil silovit. Množični protesti se niso prižgali le v Minneapolisu, temveč po vsej Ameriki – in še dlje. In protestirali niso le temnopolti, temveč ljudje vseh ras, vseh spolov, vseh veroizpovedi in vseh civilnodružbenih gibanj. Besneli so – kar razganjalo jih je. Goreli so avtomobili, gorele so trgovine, gorele so stavbe, gorela so policijska vozila, gorele so policijske postaje. Bilo je tako hudo, da je Amazon ustavil dostave.

Nad protestnike so poslali policijo in nacionalno gardo, solzivec in gumijevke, gumijaste naboje in barikade. Mnoge so aretirali. Omarja Jimeneza, poročevalca TV-kanala CNN, kar med poročanjem – v živo, pred kamero. Mnogi so bili ranjeni. Ponekod so se v protestnike – podobno kot leta 2017 v Charlottesvillu – zaletavali avtomobili. Včasih so tudi koga zgazili. V Detroitu so ustrelili 19-letnika. In potem je bilo mrtvih vse več. Guvernerji so razglašali policijske ure in izredne razmere. Trump je kriknil: »Vojska je pripravljena.« Na ulice so poslali vojaško policijo, kar se ni zgodilo že vse od leta 1992, ko so jih – po oprostitvi belskih policajev, ki so zverinsko, tako rekoč gestapovsko pretepli Rodneyja Kinga – preplavili protesti, vstaje, upori, nemiri, revolucije, izgredi, kaos in plenjenje.

Tudi zdaj vidimo prizore »plenjenja in uničevanja lastnine«. In tudi tokrat slišimo zgražanje nad tem. Kar je seveda precej hinavsko. Ali kot pravi Zak Cheney-Rice (New York Magazine): »Če življenje nima več nobene cene, zakaj bi jo imelo izložbeno okno ali televizor?« Sploh pa: vse to plenjenje ni nič v primerjavi s Trumpovim plenjenjem. Vse to plenjenje ni nič v primerjavi z njegovimi davčnimi prevarami. In če pomislimo na njegovo materialno okoriščanje s predsedniško funkcijo, potem vse to plenjenje ni vredno niti omembe. Ali kot pravi Cody Fenwick (AlterNet): »Predsednik je plenilec.« Prav res: plenilec-in-chief.

Da je bil odziv na linč Georgea Floyda tako silovit, tako bučen in tako ognjevit, ne preseneča. Samo pomislite: ker so linč posneli, so ga vsi videli, kar pomeni, da se je odvrtel na odprti sceni, pred očmi javnosti – in policije. In kaj se je zgodilo? Tole: morilskega policaja – in njegove kolege, ki so bili mirno in brez slabe vesti navzoči pri linču – so naslednji dan odpustili. Odpustili? Ja, odpustili – namesto da bi ga aretirali! In zaprli! Kar je res noro: zgodi se umor, ki ga vidi na milijone ljudi, toda morilca ne aretirajo, temveč ga odpustijo. Aretirajo ga šele po enem tednu. A če ne bi bilo tako silovitih, tako množičnih in tako vsepovsodnih protestov, ga verjetno sploh ne bi. To tudi pove vse o tem, kako zelo se je Amerika »spremenila« od časov, ko je bil v veljavi zakon linča – takrat, v času linčev (prvih 30, 40 let 20. stoletja), tega, ki je umoril črnca, niso niti odpustili. Zdaj ga odpustijo! O, napredek!

In ne pozabite: dva belca, nekdanji policaj in njegov sin, sta 23. februarja v Brunswicku (Georgia) pri belem dnevu s puško in magnumom ustavila, ustrelila in ubila temnopoltega Ahmauda Arberyja, ki je džogal v belski soseski. Mislila sta, da je vlomilec. Kaj pa bi črnec delal v belski soseski? Črnec pride v belsko sosesko le zato, da bi vlamljal in kradel! Toda ironično ali pa neironično, če hočete: policija in tožilstvo sta vedela, kaj se je zgodilo, navsezadnje, neki moški (tudi belec), ki je vozil za njima, je vse to s telefonom posnel, pa vendar ju niso aretirali. Vedeli in videli so, da sta umorila črnca, a so ju pustili na prostosti. Še huje: tožilstvo je policiji celo svetovalo, naj ju ne aretira, češ da sta ga ustrelila v »samoobrambi«. Belec črnca vedno ustreli v »samoobrambi«!

Tu se je še enkrat potrdil stari rasistični dictum: belec ima pravico, da se ob srečanju s črncem ustraši za življenje! Ta rasistični dictum, v imenu katerega lahko belski policaji nekaznovano streljajo in pobijajo temnopolte »osumljence« (ker so temnopolti, so avtomatično »osumljeni«), pa je »sijal« tudi te dni, ko je neka belka v newyorškem Centralnem parku naletela na Christiana Cooperja, temnopoltega opazovalca ptic, ki jo je pozval, naj se drži pravil in da svojega psa na povodec – takoj mu je zagrozila s policijo. In res, čez nekaj trenutkov je poklicala policijo, rekoč, da ji v parku »grozi afroameriški moški«. Ja, belka je avtomatično vedela, da ima ob srečanju s temnopoltim pravico do tega, da se ustraši za življenje. In ja, avtomatično je vedela, koga mora poklicati, ko sreča temnopoltega – policijo! Kar je bilo tako, pravi Elie Mystal (Nation), kot da bi Cooperju zagrozila s smrtjo. »To je grožnja, ki deluje le zato, ker so policaji tako vztrajno voljni moriti temnopolte. Po telefonu je lažje poklicala 400 let rasnega zatiranja in rasnega nasilja, kot pa bi jaz naročil pico.«

400 let rezistence je šlo v tisto Kaepernickovo klečanje – in 400 let rasističnega nasilja je šlo v tisto policajevo klečanje.

Cooper je svoje srečanje z belko in njen klic posnel ter video naložil na YouTube, kjer si ga je v enem tednu ogledalo 40 milijonov ljudi. Belko so odpustili iz službe. Promptno. Šele 5. maja pa je neka georgijska radijska postaja na svoji spletni strani objavila posnetke umora Ahmauda Arberyja. Jasno, posnetki so postali viralni. Organi pregona so se zganili. In dva dni kasneje so morilska belca aretirali. Ali natančneje: aretirali so ju šele 74 dni po umoru!

Je šlo za linč? Absolutno! Na odprti sceni. Brez sramu. In brez občutka krivde. Policijski uboji temnopoltih »osumljencev« se v Ameriki ponavljajo – kot refren kake rasistične napitnice. Dontreja Hamiltona so policaji v Milwaukeeju ustrelili 14-krat, Eric Garner je ječal »Ne morem dihati«, ko so ga policaji v New Yorku z nezakonitim »prijemom« dušili in zadušili, Danteja Parkerja so v San Bernardinu pokončali s paralizatorjem, s katerim so ga dobesedno rešetali, Ferguson (Missouri) je gorel, ko so policaji ustrelili Michaela Browna, Breonno Taylor so v Louisvillu prerešetali v njenem stanovanju – »pomotoma«. Izstrelili so 20 krogel – zadelo jo je osem krogel. Pomotoma. Rumaina Brisbona so v Phoenixu ustrelili, ker so mislili, da ima v rokah pištolo – imel je stekleničko s tabletami. Tamirja Ricea pa so v Clevelandu ustrelili, ker so mislili, da ima v rokah pištolo – imel je igračo. Star je bil 12 let.

Morilskim policajem se običajno – v 99 odstotkih primerov, kot je izračunala organizacija Mapping Police Violence – ne zgodi nič. A le zakaj bi se jim? Saj imajo pravico, da se ob srečanju s črncem ustrašijo za življenje. Še več: očitno so prepričani, da so upravičeni do kaznovanja in discipliniranja črncev – tako kot so bili nekoč gospodarji upravičeni do kaznovanja svojih sužnjev. Tudi v Georgii so morilska belca pustili – kot v dobrih starih časih, ko belcev, ki so v Georgii linčali črnce, niso nikoli prijeli. Prav v Georgii pa je bilo v dobi linčev teh največ.

»Včasih mirni protesti ne zadoščajo«

Razlogi za proteste, ki so zajeli Ameriko, so torej več kot legitimni. Še več: razlogi za proteste so preveč legitimni, da bi jih lahko ustavile zgodbe o »ameriški tradiciji« ter »zakonu in redu«. Ne jezni belci ne rasistični policaji, protestno gibanje izgleda kot del nove, precej smiselnejše, inkluzivnejše in pravičnejše tradicije. Nič čudnega, da so se s protestniki aktivno solidarizirali tudi tisti, ki se navadno ne: v Flintu (Michigan) se je protestnikom pridružil šerif, drugod youtubski zvezdniki in košarkarski zvezdniki, v Minneapolisu šoferji avtobusov niso hoteli več prevažati ne policajev ne aretiranih protestnikov, ki so jih hoteli policaji odpeljati v ječo.

Da bodo protesti kar potihnili, je bilo zato neverjetno. Guverner Minnesote je protestnike pozival: »To je absolutni kaos ... to je nevarno. Pojdite domov.« Niso šli. Ne, nič ni pomagalo. Minneapolis je še naprej gorel. Protesti so bili vse bolj apokaliptični. Ameriška mesta so izgledala kot vojne cone. Pokale so šipe. Tekla je kri. V Washingtonu so protestniki ohromili Belo hišo – in potem zdrveli proti Trumpovemu hotelu.

Če hoče Trump politično preživeti, mora državljansko vojno stopnjevati, ne pa je umirjati in brzdati.

V času povsem očitnega in strašnega »sistemskega« rasnega nasilja, potemtakem v času, ko lahko belec brez težav poklekne na temnopoltega in ko belski policaji na cestah tako rekoč za šport streljajo temnopolte »osumljence« in ko ti policaji, ki tako »nedolžno« streljajo temnopolte, nadomeščajo klanovce in njihove linče (»Policaji in klanovci gredo z roko v roki,« se je glasil grafit na neki losangeleški banki) in ko getoizacija temnopoltih še vedno velja za nekaj »normalnega« in ko čezmerno nasilje policije velja za nekaj »rutinskega« in ko ječe že desetletja disproporcionalno polnijo s temnopoltimi in ko so številni belci še vedno prepričani, da so temnopolti sami krivi za rasizem, in ko številni belci še vedno verjamejo, da temnopolti sami kličejo policijsko nasilje, ker so »nagnjeni« k »nespoštovanju zakona in reda«, in ko policaja, ki je linčal Floyda, verjetno ne bi niti odpustili, če gibanje Black Lives Matter zadnja leta ne bi delalo takšnega kravala, in ko brezsrčni neoliberalni red poziva k eliminaciji pogrešljivih in nekonkurenčnih in neproduktivnih (»Požrite bogate«, so napisali na stavbo Ameriškega združenja scenaristov v Los Angelesu) in ko rasistični kapitalizem temnopolte obsoja na slabe službe, slabe življenjske razmere, slabo zdravstveno zavarovanje in disproporcionalno dozo socialne in ekonomske neenakosti (pred pandemijo je bila v Minneapolisu brezposelnost med temnopoltimi trikrat večja kot med belci) in ko je med žrtvami covid-19 proporcionalno največ prav temnopoltih in ko temnopoltim grozi množično odpuščanje in ko belski »patrioti« mahajo s starimi konfederacijskimi zastavami, simboli sužnjelastništva, in ko temnopolte neprestano terorizirajo in ko je pravi čudež, da Amerika ne gori vsak dan, 365 dni na leto, in ko ameriški predsednik, ki mantra, da so med rasisti »zelo fejst ljudje«, poziva k obračunu s »pasjim sinom«, ki med ameriško himno ne stoji, temveč kleči (»Fuck Donald Trump,« so vzklikali), jim res ni bilo treba oznanjati »odrešilnosti« nenasilja, pa tudi dobro znanim zgodbam o »moralni vzvišenosti« mirnih protestov so se lahko le nasmehnili. »Včasih mirni protesti ne zadoščajo,« je rekel neki losangeleški protestnik. Tim Wise (CounterPunch) pa ga je dopolnil, ko je poudaril: »Belci smo zadnji na tem svetu, ki bi lahko predavali o moralni vzvišenosti mirnega protesta. Nikoli nismo verjeli vanjo, še redkeje smo jo uveljavljali. Raje smo vzeli, kar smo hoteli. Če pa tega nismo dobili, smo uporabili vsa genocidna sredstva, da bi to dobili.«

»Ko se začne plenjenje, se začne tudi streljanje«

Trump, ki ne zamudi nobene priložnosti za podžiganje kulturne vojne, je sklenil, da bo svoje volivce ohranil na ognju, zato je protestnike razglasil za »razbojnike« in »anarhiste« ter jim zagrozil: »Ko se začne plenjenje, se začne tudi streljanje.« Ergo: če boste plenili, boste ustreljeni! Twitter je opozoril, da je ta Trumpov tvit »glorificiranje nasilja«.

Kar je kakopak napačna oznaka: Twitter bi moral opozoriti, da je ta Trumpov tvit »glorificiranje rasizma«. Kot namreč pravi Katelyn Burns (Vox), ima ta fraza – »Ko se začne plenjenje, se začne tudi streljanje« – globoke rasistične korenine, saj je z njo leta 1967 rožljal Walter Headley, rasistični šef policije v Miamiju, ko je črnskim soseskam grozil s silo. »Vseeno nam je, če nas obtožujejo policijske brutalnosti.« Sploh pa: »To, kar ste videli, ni bilo še nič!« Ironično: še pred Headleyjem je s to frazo grozil Bull Connor, rasistični komisar za javno varnost v Birminghamu (Alabama), veliki nasprotnik gibanja za državljanske pravice in nasprotnik desegregacije, ki je leta 1963 nad temnopolte protestnike – tudi nad otroke! – poslal policijske pse in ki ga je Trump te dni citiral, ko je protestnikom, ki so skušali preplezati ograjo pred Belo hišo, zagrozil »s strašnimi psi«.

A zgodovina Donalda Trumpa je itak zgodovina rasističnih pozivov k obračunu s temnopoltimi. Leta 1989 je bila v newyorškem Centralnem parku ponoči napadena in brutalno posiljena džogerka, 28-letna Trisha Meili, ki je bila potem skoraj dva tedna v komi. Policija je hitro prijela pet temnopoltih fantov, mlajših najstnikov, starih od 14 do 16 let. Hitro so jih tudi obtožili – za napad, posilstvo, poskus umora.

Donald Trump, tedaj newyorški kralj nepremičnin, ni omahoval. V vse največje newyorške časopise je dal celostranski oglas, v katerem je terjal, da v New Yorku ponovno uvedejo smrtno kazen. Kar pomeni, da je za najstnike terjal smrtno kazen. Terjal je eksekucijo otrok. »To jih bo prestrašilo,« je rekel. »Te nasilneže in morilce hočem sovražiti. Naj trpijo.«

V intervjuju za CNN je dodal: »Težava naše družbe je v tem, da je žrtev brez pravic, kriminalec pa ima neverjetne pravice. Če hočemo kaj spremeniti, potem potrebujemo sovraštvo.« Če bi internet tedaj že obstajal, bi bil Trump kralj forumov. Populistična retorika njegovega oglasa – »Vrnite smrtno kazen!« – je tako podžgala, vnela in zastrupila javno mnenje, da je terjalo linč.

In res, naslednje leto so peterico obsodili, resda ne na smrt, kot je zahteval Trump, temveč na dolge zaporne kazni. Najstniki so trdili, da so nedolžni in da tega niso storili, toda to ni nikogar zanimalo. Trump je ustvaril eksplozivni »moralni« kontekst, v katerem so jih morali obsoditi in zapreti.

Toda nekaj let kasneje se je izkazalo, da so fantje res nedolžni in da tistega posilstva niso zagrešili. To je pokazala analiza DNK, obenem pa so našli tudi moškega, ki je vse priznal – napad in posilstvo. Fante, ki bi jih dal Trump usmrtiti, so izpustili ter jim izplačali tudi orjaško odškodnino.

Trump ni padel na kolena, pač pa je še naprej vztrajal, da so krivi. Temnopolti? Logično! Le kako bi lahko bili kaj drugega kot krivi? »Ti fantje nimajo ravno angelske preteklosti. Prisluhnite dejstvom,« je vpil in s tem dobesedno legitimiral rasizem in policijsko nasilje nad temnopoltimi. A rasizem in policijsko nasilje nad temnopoltimi je podžigal in legitimiral tudi kasneje, ko je oznanjal, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki (temnopolti niso »pravi« Američani, temnopolti ne morejo vladati belcem, Obama ni legitimni predsednik ipd.), ko je relativiziral rasistično-neonacistični shod v Charlottesvillu, ko je skušal na vsak način odpraviti vse, kar nosi Obamovo ime (ObamaCare ipd.), ko je priseljence iz Salvadorja, Haitija, Hondurasa in Afrike označil za »ljudi iz usranih dežel«, ko je muslimanom prepovedal vstop v Ameriko, ko je rekel, da se nigerijski priseljenci, ko enkrat vidijo Ameriko, »nočejo več vrniti v svoje kolibe«, ko je za demokratsko kongresnico Ilhan Omar, ki ga je kritizirala, terjal, da jo »pošljejo nazaj« (v Somalijo) in ko je potem na shodih s svojimi feni vzklikal »Pošljite jo nazaj!«, ko je pomilostil rasističnega arizonskega šerifa Joeja, ko je gibanje Black Lives Matter razglašal za »sramoto« in ko je ropotal s sloganom »Naredimo Ameriko spet veliko«. Spet veliko? Ja, tako veliko, kot je bila tedaj, v »zlatih časih«, ko je v njej obstajala še povsem jasna rasna hierarhija, ko so bili belci privilegirani, ko so bili temnopolti – ti Untermenschen – še nevidni in ko temnopolti še ni mogel postati ameriški predsednik. Belci, vstanite!

Nič čudnega, da so apokaliptični rasisti Trumpa sprejeli kot božjega sla, češ da ga Bog pošilja kot diktatorja, ki bo preprečil genocid nad belci ter rešil Ameriko in demokracijo. In prav to je resnica Trumpovih volivcev: nič nimajo proti diktaturi, ki ščiti nadvlado belske večine. Temnopolti in drugi motilci belske nadvlade jih spravljajo v tako globok obup in tako histeričen strah, da rešitev vidijo le v diktaturi – le v trdi roki, le v diktatorju, ki bo Ameriko naredil spet veliko in ki lahko edini prepreči apokalipso. V izvolitvi temnopoltega predsednika, multikulturalizmu, etnični diverzifikaciji ameriške družbe in jezi belskih moških so itak videli signale, da se bliža konec – apokalipsa.

Na republikanski predvolilni konvenciji v Clevelandu, ki je leta 2016 okronala Trumpa, je bilo med 2472 delegati le 18 temnopoltih. Zato se je zdelo, kot da se je že uresničilo to, kar obljublja slogan »Naredimo Ameriko spet veliko« – »Naredimo Ameriko spet belo!« In ko je Trump rekel, da Amerike ne prepozna več, je hotel reči, da ni več tako bela, kot je bila nekoč, v »zlatih« časih, ko jo je takoj prepoznal.

Med predvolilno kampanjo je tudi povsem rutinsko retvitnil lažno in sfabricirano statistiko o črnskem kriminalu, ki naj bi »dokazovala«, da črnci sistematično pobijajo belce (Crime Statistics Bureau iz San Francisca, ki naj bi bil zbral te podatke, itak ne obstaja!), toda tega ni storil brez razloga: takšne statistike podžigajo policijsko nasilje nad temnopoltimi in mobilizirajo rasiste, nativiste in etnonacionaliste. Psihopatski Dylann Roof se je skliceval prav na takšne statistike, ko je leta 2015 v južnokarolinski cerkvi pobil devet temnopoltih vernikov. Kot je rekel, je hotel sprožiti »rasno vojno«.

»Predsednik zakona in reda«

Tudi Trump, ki se je v ponedeljek – lunatično! – oklical za »predsednika zakona in reda« in »zaveznika vseh mirnih protestnikov« (povejte to Colinu Kaepernicku! in povejte to mirnim protestnikom, ki so jih medtem tepli in zaplinjali!) ter – nadrealistično! v slogu bednega resničnostnega šova! – odkorakal do »cerkve predsednikov« (St. John’s Episcopal Church), pred katero je potem – v slogu bananaavtokrata! – mahal z Biblijo (»To je Biblija,« je dahnil), skuša Ameriko spraviti na rob rasne vojne, na rob državljanske vojne, saj potrebuje močno diverzijo, s katero bi preusmeril pozornost javnosti. Amerika ima namreč daleč največ okuženih s covid-19 in daleč največ smrtnih primerov (110 tisoč), predsedniške volitve pa so čez pet mesecev. In Trump, ki dela vse, da bi Ameriko spremenil vase in da bi prevzel nadzor nad naracijo (zato tvita kot nor in zato skuša svoje tvite preleviti v dogodke, o katerih bi vsi govorili!), noče, da bi govorili o tej njegovi katastrofi – naj se Američani raje pobijajo!

Če hoče politično preživeti, mora državljansko vojno stopnjevati, ne pa je umirjati in brzdati.

Zgodovina Donalda Trumpa je itak zgodovina rasističnih pozivov k obračunu s temnopoltimi.

Ameriške guvernerje je najprej poučil, da morajo na ulicah »dominirati« (»Ljudi morate aretirati, jim soditi in jih zapreti za deset let, pa se to ne bo več dogajalo«), potem pa jim je zapovedal, da morajo vpoklicati nacionalno gardo – in to obvezno. »Če kdo tega ne bo storil, bom jaz tja poslal vojsko. Pa bodo vsi njihovi problemi takoj rešeni.« Vojsko? So to besede novega diktatorja? Prav takšne krize – takšni popolni viharji kriz – rojevajo diktatorje. Diktatorje, ki nad neoborožene pošiljajo vojsko. Neki protestnik je kriknil: »Živimo v deželi tretjega sveta!« Lucian Truscott IV (Salon) pa je dodal: »Le še en strel nas loči od tega, kar se dogaja v Kabulu, Mogadišu in Tripoliju.« In Trump počne prav to: ameriška mesta spreminja v bojišča. V Kabule, Mogadiše in Tripolije. Trump podžiga nasilje. Hoče ga. Terja. Poziva k nasilju. Ja, Trump, ki za 110 tisoč mrtvih krivi Obamo, je pravi požigalec. Piroman-in-chief. Raje zažge Ameriko, kot pa da bi jo izgubil!

Korona je pokončala 110 tisoč Američanov, pol milijona je okuženih, 40 milijonov Američanov je izgubilo delo, gospodarstvo tone, družba se tali, neenakost se poglablja, ameriški tajkuni so v času pandemije obogateli za 434 milijard dolarjev, Amerika izgleda kot failed state – on, warlord, pa podžiga kulturno vojno in grozi z vojsko! E, to pa je fašizem!

Zato ne preseneča, da je guvernerje in župane v videokonferenci svaril pred gibanjem Antifa, pred antifašisti: »Če tega gibanja ne zatrete, bo vse huje in huje.« Ne, nikogar se ne boji bolj kot antifašistov, ki preganjajo fašiste. Prejšnji petek so ga agenti tajne službe – skupaj z ženo – skrili v podzemni bunker v Beli hiši, od koder je potem sporočil, da se počuti povsem varnega.

Amerika gori – on pa se skriva! On v bunkerju – ostali pa naj se pobijejo!

A končno se je počutil kot Hitler v tistem berlinskem bunkerju.

Ti protesti budijo upanje – nastaja nova množica, spektakularna in fizična, vrtoglava in festivalska, maskirana in neodvisna, nadzorovana in deatomizirana, viralna in fatalna, večja od svojih delov, prekužena in opolnomočena z zgodovino in tistim “Nikoli več!”, inspirativna množica, ki zveni kot refren nepozabne pesmi, množica množic, ki bi lahko odplaknila vse te laži, vso to konspirologijo, ves ta smrad, vso to novo primitivnost in ves ta fašizem, ki naj ne bi bil fašizem, temveč le »svoboda izražanja«.

Vsi si še vedno želijo, da Hitler ne bi imel »svobode izražanja«. In vsi si želijo, da je ne bi imel Trump.