Kdo je tukaj patriot?

Sedanja slovenska vlada od svojega prvega dne na vodstvene položaje organov, katerih poslanstvo je zagotavljanje demokratičnega nadzora nad njenim delovanjem, sistematično namešča svoje ljudi. Ta proces po intenzivnosti in širini krepko presega sicer običajne kadrovske menjave ob spremembah oblasti – tokrat bliskovito prevzemanje oblastnega nadzora ne poteka le po celotni hierarhiji represivnega sistema, tj. vojske, policije in NPU, varnostno-obveščevalnih služb, temveč seže tudi do vseh nadzornih (urad za preprečevanje pranja denarja, protikorupcijska komisija, sistematična zloraba instituta parlamentarnih preiskovalnih komisij ...) ter celo strokovnih institucij, kot sta statistični urad in zadnje dni bržkone tudi urad za makroekonomske analize in razvoj. Ob sočasnem brezkompromisnem napadu na medije in načrtnem naskoku na nacionalno RTV postaja nezmotljivo viden tudi namen popolnega prevzema nadzora nad informacijami in njihovimi javnimi interpretacijami. Ko temu dodamo še kontinuirana prizadevanja za podrejanje sodstva, dobimo boleče očitno podobo zavestnega, načrtnega in sistematičnega rušenja klasičnega demokratičnega ustroja sodobne države, ki temelji na delikatnem družbenem ravnovesju treh neodvisnih in med seboj ločenih vej oblasti ter njenih notranjih in zunanjih nadzornih mehanizmov. Ob koncu pandemije covid-19 je tako jasno, da smo ob njenem začetku dobili revolucionarno oblast, ki z vsemi sredstvi – tudi nelegitimnimi – načrtno razkraja demokratične in socialne temelje slovenske države.

A naša družba ima, nemara bolj kot nekatere sosede, razmeroma razvit imunski sitem, zato so sporna vladna prizadevanja od samega začetka deležna glasnih in jasno artikuliranih kritik in protestov. Tako smo to pomlad priča ostremu stopnjevanju starega boja, ki izhaja še iz časov slovenskega osamosvajanja, ko so na eni strani avtonomisti zgodovinski nastanek samostojne slovenske države primarno razumeli kot nacionalno osvoboditev izpod jarma multinacionalne Jugoslavije, na drugi pa so demokrati v njem videli predvsem emancipatorni prehod iz avtoritarne v demokratično družbeno ureditev. Vse bolj se zdi, da današnji novi val potencialno usodnega družbenega spopada med avtoritarnimi in demokratičnimi dediči slovenske osamosvojitve ne pušča prostora za neopredeljenost: kdor se ne postavi po robu doslej najbolj brutalnemu oblastnemu napadu na našo ustavno ureditev s svojo pasivnostjo pač dopušča njeno rušenje.

Ob slabo prikriti nervozi slovenske oblasti in njeni vsakodnevni jedki sovražnosti do vsakršne kritike se kažejo tudi prvi kazalci popuščanja represivnega sistema pritiskom predsednika vlade in notranjega ministra za njeno kriminalizacijo. Policija, ki se je razen nekaterih izjem doslej na številne protestniške akcije odzivala profesionalno, izraža nekatere skrb zbujajoče tendence v tej smeri (globe mirnim protestnikom pred ministrstvi in parlamentom, prekrškovni postopki za pisanje s kredo po pločnikih, iskanje organizatorjev protestnih akcij, zasegi domnevno spornih protestniških transparentov, naključno popisovanje petkovih kolesarjev ipd). Ker nas to postavlja v nemara eno ključnih točk obstoja slovenske družbe, v kateri se zna prevesiti smer njenega prihodnjega razvoja, je nujno osvežiti poznavanje vsaj nekaterih osnovnih sodobnih družbenih in političnih idej ter konceptov.

S protestniškimi akcijami družbeno ozaveščeni državljani in državljanke izkazujejo tudi svoj patriotizem.

Mednje vsekakor sodi državljanska nepokorščina (civil disobedience), ki jo je sredi 19. stoletja konceptualno utemeljil Henry David Thoreau. Vsaj od takrat se je v modernih demokracijah etično in politično legitimno z argumenti nenasilno upreti nepravičnim ali drugače škodljivim oblastniškim zapovedim. Ta politični koncept, iz katerega se je ne nazadnje rodila tudi naša država (in – kako ironično – v političnem smislu tudi njen današnji premier) je v zahodni misli mogoče zaslediti vse od njenih začetkov (Sofoklejeva Antigona). V praksi pa so ga najbolj prepričljivo demonstrirali velikani zgodovine, kot sta Mohandas Gandhi in Nelson Mandela – ali pa ob družbeni eksploziji, ki jo doživljajo v zadnjih dneh v ZDA, nemara še bolj aktualna Martin Luther King in Rosa Parks (ki je s svojo trmasto zavrnitvijo rasističnega sedežnega reda na javnem avtobusu uspešno sprožila začetek njegove formalne demontaže, čeprav tudi dobrih šest desetletij kasneje globoko ukoreninjen rasizem še zmeraj povsem očitno ostaja težka cokla ameriške družbe).

Tako tudi v naših zaostrenih razmerah civilnodružbene kritike oblastniških dejanj niso nelegitimne (ali celo kaznive), kot si na vse pretege trudita pokazati predsednik vlade in njegov notranji minister. Petkova družbeno angažirana kolesarjenja in redni kreativni protesti pred ministrstvom za kulturo – oboje popolnoma mirno in nenasilno – so kljub uradni prepovedi javnega zbiranja povsem umestni. V točkah njihovega neskladja s protiepidemiološkimi ukrepi gre za paradigmatski primer državljanske nepokorščine. Tudi polaganje izrezanih odtisov stopal na trg pred slovenskim parlamentom (z masko na obrazu in v primerni fizični oddaljenosti od drugih) med epidemijo ni kaznivo dejanje, ampak legitimen izraz državljanske nepokorščine.

S tovrstnimi protestniškimi akcijami družbeno ozaveščeni državljani in državljanke med drugim izkazujejo tudi svoj patriotizem. Seveda pri tem ne gre za etnocentrično izključujoče domoljubje, ki ga ima aktualna oblast polna usta, temveč za sodoben progresivni tip republikanskega (Viroli) in ustavnega (Habermas) patriotizma, ki aktivno pripadnost svoji domovini namesto na etničnem principu »krvi in zemlje« gradi na zavezanosti skupnim vrednotnim temeljem (pravna država, človekove pravice) res publice, in torej svoje korenine namesto iz biologije vleče iz družbene pogodbe. V tej luči je pisanje s kredo na pločnike pred sedeži političnih strank, ki se očitno požvižgajo na svoje zaveze volilcem, eminentno patriotsko dejanje, ne pa protizakonito grafitiranje. Grafiti, ki slikovito opozarjajo na protofašistične elemente v dolgoletnem načinu delovanja predsednika vlade, niso sovražni govor (in še manj protipravno spodbujanje nestrpnosti), temveč legitimna in še kako dobrodošla družbena kritika. In geslo »smrt janšizmu« ni poziv k nasilju, temveč patriotsko nasprotovanje agresivni, radikalno izključujoči in v svojem bistvu nasilni politiki, ki jo že dolga desetletja vztrajno izvaja aktualni predsednik vlade (in jo ne nazadnje prepričljivo razkrivajo podrobne analize, med drugim tudi v knjigah Borisa Vezjaka in Spomenke Hribar, ter celovite umetniške refleksije v dolgoletnem kontinuiranem opusu treh Janezov Janš).

Izid družbenega spopada za interpretacijo aktualnih protivladnih protestov in oblastniških kritik zna ključno določiti konture prihodnje slovenske družbe. Stare nedemokratične vladarje iz Beograda so že davno zamenjali domači avtonomisti, po treh desetletjih pa se mora še dokončno izkazati, ali smo ob tem tudi uspešno prešli iz avtoritarne v demokratično družbo. Hkrati pa domačega dogajanja ne moremo razumeti brez upoštevanja širšega svetovnega boja za eno ključnih razsvetljenskih pridobitev, svobodo govora. Jo bomo v popandemičnih časih ob novem valu avtoritarnih voditeljev še razumeli kot vitalno orodje za nadzor oblastnikov in vsakršnih centrov moči?

Ali pa bo dokončno postala orožje za zaščito vsakovrstnih mogočnežev, ki bodo v njenem imenu neovirano hujskali in agresivno verbalno obračunavali s svojimi kritiki in vsemi podložniki, njih pa bodo ščitile stroge omejitve dopustnega političnega, družbenega in kulturnega obnašanja? Neki novi stari »verbalni delikti«? Ali se nismo nedavno po Sloveniji vozili mimo plakatov z napisom »133. člen«?