Lubi Slovenci!

Ob besedi »slovenstvo« ali »narod« se veliko ljudi »prime za pištolo«. Beseda narod se pogosto zlorablja za uveljavljanje nacionalističnih vzgibov in iskanje »tujega« sovražnika.

Zato je bil začetni dvom ob novi izdaji Založbe Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) upravičen. Sveža knjižna izdaja Andreja Pleterskega in Janje Rihter je naslovljena Kdo smo. Ilustrirana zgodovina slovenstva. Pleterski, ki je prevzel pisateljski del, je član ZRC SAZU in trojni doktor. Z zgodovino se je ukvarjal že njegov oče, Janko Pleterski.

Zdi se, da knjiga ne bi mogla iziti v primernejšem času, saj bi vlada med drugim rada »ozdravila narod«. Pleterski že na prvi strani zapiše, da »soglasja o določitvi vsebine pojma narod ni«, nadaljevanje pa je pospremljeno s hudomušnimi stripovskimi ilustracijami Janje Rihter. Za nekatere od njih so značilne tudi spolne konotacije, zato delo ne učinkuje tako učbeniško, kot bi sicer utegnilo učinkovati. Besedilo bi lahko obstajalo tudi samo zase, sličice naj bi s sproščenostjo razbremenile poljudnoznanstveno teoretsko razlago, ki jo je spodbudila »skupina zagnanih rodoljubov, ki so si v 80-ih letih prejšnjega stoletja prizadevali prepričati Slovence, da so na današnjem slovenskem ozemlju neposredni potomci prazgodovinskih Venetov, pravzaprav Slovenetcev, ki naj bi dali Evropi kulturo, svetu pa demokracijo,« pravi Pleterski. »Njihove ideje so temeljile na navideznih besednih podobnostih starih imen in sodobne slovenščine. Ni bilo težko dokazati, da je takšno utemeljevanje nično, a njihova prava moč je bila v dovolj spretni komunikaciji z javnostjo in v všečnosti trditev.«

Pleterski, navdihnjen s Komunističnim manifestom Rodolfa Marcenara, se je, da bi zmoto zagovornikov venetske teorije prikazal podobno všečno, odločil za knjižno delo z vključenimi stripovskimi elementi.

Teorij o Slovenetcih se loteva znanstveno, razlagalno, brez obsojanja. Kako je do vzpona omenjene teorije prišlo, razloži s preprostimi besedami: »Ko je dobro stoletje pozneje državotvorno zorenje Slovencev prehajalo v višjo stopnjo, je bilo treba ponuditi prednike, ki bi nas dokazali kot Evropejce z najdaljšo kulturno tradicijo in tako vzpostavili temeljno razliko od ostalih barbarskih Slovanov. Tako je nastala povedka o Slo-Venet-cih, začetnikih evropske civilizacije, naših davnih prednikih.« V iskanju najbolj neposrednih potomcev Venetov pride do Albancev, ki pa »vsaj zaenkrat še niso začeli ugotavljati, da so neposredni potomci Venetov, ker se imajo še vedno za neposredne potomce starodavnih Ilirov«.

Slovenski narod si sodbo piše predvsem na podlagi skupne kulture. Ali kot zapiše Pleterski: »Velja, da smo taki, kot smo danes, lahko postali samo v tem našem prostoru. Gre za enkraten preplet različnih kulturnih sestavin. Ob sedanji popularnosti genetskih raziskav je zato treba še toliko bolj poudariti, da je narod posledica kulturnega in ne biološkega genoma.«

Kar pa zadeva biološki genom, je na tem območju ves čas potekal približno takšen tranzit, kakršnega vidimo na slovenskih avtocestah poleti.