Film / Lara

za +

Učiteljica klavirja.

Lara Jenkins (Corinna Harfouch) bi na svoj šestdeseti rojstni dan naredila samomor, če policisti pri njenem sosedu – edinem človeku, s katerim se zares razume – ne bi izvedli tako bučne racije. Iskali so njegovega sina, ki se ukvarja s “sumljivimi” posli. Sosed ji pove, da ima sin sicer probleme, a da ni kriminalec. Lara – ločena, upokojena, depresivna, samoosamljena Berlinčanka – pa se do svojega sina Viktorja (Tom Schilling) obnaša tako, kot da je kriminalec, pa je v resnici briljanten pianist. In na dan njenega nesojenega samomora pripravlja veliki koncert, na katerem bo krstno izvedel svojo skladbo. Morda je hotela samomor narediti prav zato – ker bo njen sin imel samostojni koncert in izvedel svojo skladbo. Morda je hotela skozi okno skočiti prav zato, ker je njen sin uspel – in v nekem smislu postal to, kar je hotela postati ona, pa si ni upala in je raje “vase” spremenila njega.

Vedno je počela ravno nasprotno od tega, kar si je želela: bila je nadarjena pianistka, a se je ustrašila in zbežala, sina je prelevila v virtuoznega pianista, a se je od njega “ločila”, ko je potreboval njeno podporo, ga je hladno odrinila, ko mu končno uspe, bi najraje naredila samomor, nanj je ponosna, a mu nima kaj reči, ko bi ga morala hvaliti, ga raje kompromitira, ko bi morala biti “materinska”, je kruta, obvladuje ga, ne da bi se ga dotaknila, in ko pride dan koncerta, dvigne ves svoj denar in pokupi vse še neprodane vstopnice ter jih razdeli “prijateljem” in znancem, da bi bila dvorana polna. To bi naredila le Cankarjeva mati. In ja, Lara Jenkins je cankarjanska mati. Ker je bila prepričana, da ženska ni nikoli dovolj dobra, je svojo kreativnost in svojo briljantnost prenesla na sina – odpovedala se je sebi, da bi ona postal on. To je pravi smisel cankarjevskega “materinega žrtvovanja”. Mati se odpove svojemu talentu, svoji kreativnosti, da bi lahko živela v sinovih delih – v njegovih simfonijah, v njegovih črticah. Da Lara deluje tako “slovensko”, ne preseneča: scenarij zanjo je namreč napisal Blaž Kutin, s čimer je postal prvi Slovenec, čigar scenarij je producirala kaka tuja kinematografija. Slovenski filmski center ga je dvakrat zavrnil, pa četudi je bil v Cannesu nagrajen že leta 2006. Zato lažje razumete, zakaj slovenski film – s Slovenskim filmskim centrom vred – izgleda kot Lara. (Kinodvor)