Fašisti dvigajo glave

Skrajno desničarsko gibanje CasaPound je pretekli petek ponoči v Trstu znova izvedlo sovražno plakatarsko akcijo. Na pročelje KUD France Prešeren v Boljuncu pri Trstu so nalepili transparent, tokrat z napisom: »12. 6. – Ne miru ne odpuščanja za Titove teroriste in zločince.«

Gre za že tretjo akcijo gibanja CasaPound v zadnjih šestih mesecih, ki se vedno zgodi na večer pred katerim od nacionalistično obarvanih praznikov. S plakatiranjem so začeli 15. decembra lani, ko so v mestu proslavljali obletnico usmrtitve žrtev drugega tržaškega procesa, in nadaljevali 10. februarja, ob italijanskem dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus.

Tržaški profesor filozofije Jernej Šček pravi, da so podobne »plakatarske akcije s političnimi vsebinami na tržaškem prisotne od leta 1945. Enačenje partizana s komunistom, ’titovcem’ ali okupatorjem pa je zgodovinsko zmotno. Ta logična veriga je smrtonosna. Druga stvar, ki je novost, pa je zavezništvo desnic. Fašizem v Italiji ni nikdar zamrl, zdaj pa se je z nastopom Salvinija opogumil; prišel je iz beznic in se iz latentne spremenil v manifestno obliko. Novost je tudi zavezništvo s slovensko desnico, ki deluje podobno.«

Tokratna akcija je potekala 12. junija, na dan, ko so se pred 75 leti iz Trsta umaknile partizanske čete. Ta dan je postal tržaški praznik konec maja letos, prejšnji torek pa ga je med datume, pomembne za mesto, uvrstila tudi Gorica.

Novi praznik se imenuje »dan osvoboditve mesta Trst«, s tem pa nakazuje, da naj bi bila partizanska osvoboditev tržaškega ozemlja izpod sil osi nova okupacija območja in ne začetek konca druge svetovne vojne.

Podobnega iskanja enakovrednih krivcev in žrtev na obeh straneh se loteva tudi predsednik Borut Pahor, ki je napovedal, da bo ob vrnitvi tržaškega Narodnega doma slovenski manjšini na stoletnico njegovega požiga obiskal tudi fojbo v Bazovici. Šček nadaljuje: »Pahor je žal fenomen pomanjkanja slovenske diplomatske kulture. Kajti ko obravnavamo odnose med matično Slovenijo in slovensko skupnostjo v Italiji, govorimo o mednarodni politiki in mednarodni diplomaciji. Pahor se ne zaveda, da mu na tej strani nekdo postavlja politične vabe, on pa v duhu ’prijateljstva’, neke konfuzne ideje o spravi, ne vidi, da je to voda na njihov mlin nacionalističnih igric.«

Da bi bil Pahor rad spravljiv z vsemi, vmes pa malo »čilal na sončku«, ni nič novega. Lahko pa njegovo navidezno spravno pot pokritiziramo še s terminom Karla Popperja, enega vplivnejših filozofov znanosti 20. stoletja, ki je uvedel pojem »paradoks nestrpnosti«. Ta opozarja na problem, ki se pojavi, če je družba strpna brez omejitev: v tem primeru bodo namreč strpne slej ko prej uničili nestrpni. Karl Popper je o tem navideznem paradoksu zapisal: »Če želimo ohraniti strpno družbo, ta ne sme biti strpna do nestrpnih.«