Soba, v kateri se je zgodilo

Kako napisati bestseller? Trik je seveda v tem, da ni dovolj le, da ga napišeš. Ustvariti moraš tudi okolje, v katerem lahko to, kar skušaš prodati, postane bestseller. Izkoristiti moraš vsako priložnost, ki se ponuja. Priložnost dela tatu, a tudi bestseller. Pa poglejmo, kako je to storil John Bolton, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost. Knjiga The Room Where It Happened (Soba, v kateri se je zgodilo), ki je izšla 23. junija in v kateri popisuje svoje »spomine na Belo hišo«, kot se glasi podnaslov, je namreč orjaški bestseller – celo št. 1 na Amazonu.

Najprej moraš na avdicijo. Kar pomeni, da na protrumpovskem TV-kanalu Fox News kot »politični komentator« navijaš za Trumpa – vsako njegovo potezo, še tako trapasto, vneto zagovarjaš, braniš, slaviš. Računaš pač, da te bo Trump slej ko prej poklical in ti ponudil funkcijo v svoji administraciji – itak nenehno odpušča, tako da potrebuje nove in nove kadre. To je neizbežno. To ima v krvi, navsezadnje, zaslovel je v resničnostnem šovu Vajenec, v katerem je odpuščal tekmovalce in ponavljal: »Odpuščeni ste!« Tudi svetovalcev za nacionalno varnost se je hitro znebil – najprej je zaradi skrivnih stikov s Kremljem odpadel Michael Flynn, potem je nagnal H. R. McMasterja.

Točno, poklical je Johna Boltona, ki ga na Foxu ni mogel prehvaliti – Trump se je lahko vedno zanesel, da mu bo prikimal. In točno, ponudil mu je funkcijo svetovalca za nacionalno varnost. To je ugledna funkcija. Ko jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opravljal Henry Kissinger, se je zdelo, da ima svetovalec za nacionalno varnost večjo moč od predsednika. Bolton, ki ga Trump ob prevzemu Bele hiše ni hotel za zunanjega ministra, ker se mu gabijo njegovi mrožasti brki, je rekel: da! Logično. Vedel je sicer, da ga bo Trump verjetno zelo hitro odpustil (vzdržal je skoraj leto in pol, od aprila 2018 do septembra 2019), obenem pa je tudi vedel, da bo v tem času videl in »posnel«, kaj se dogaja v zakulisju Trumpove Bele hiše, in da se mu bo tako hitro – slovi po notesu, v katerega zapiše vse, kar sliši! – nabralo dovolj materiala za senzacionalne, razkrivaške, tako rekoč žvižgaške »spomine na Belo hišo«. Navsezadnje, nekateri odpuščeni oficiali Trumpove Bele hiše so to že kapitalizirali (npr. Trumpova asistentka Omarosa Manigault in tiskovni predstavnik Bele hiše Sean Spicer).

Bolton, ki ga je Trump včasih pomotoma poklical »Mike«, je moral dobiti le še dovolj močno založbo – saj veste, založbo, ki bo stala za njim, ki ima dovolj agresivno pravno službo, ki ga bo znala prodati in ki bo investirala vanj. V varstvo ga je vzela založba Simon & Schuster – močna, velika, bogata. Za »spomine« na Trumpa mu je ponudila dva milijona dolarjev. Ni kaj, dva milijona dolarjev je dovolj, da se mu bo jezik zelo razvezal – za pol milijona bi se mu razvezal precej manj.

Če hočeš, da tvoja knjiga postane bestseller, je najbolje, da jo skušajo prepovedati – in Boltonovi knjigi se je zgodilo prav to.

Toda založniki so mu gotovo rekli: okej, gospod Bolton, damo vam dva milijona, toda investicija se mora pokriti, zato se boste tudi sami aktivno vključili v prodajo svojih »spominov«! Kar je pomenilo, da se bo moral vključiti v vse oblike oglaševanja – tudi najbolj perverzno »prikritega«. In res, ko se je v kongresu začel impičment proti Trumpu, se je hitro oglasil – ustvarjati je začel vtis, da veliko ve o aferi Ukrajina in da bi lahko s svojim pričanjem Trumpa obremenil ali že kar potopil. Še več: ustvarjati je začel vtis, da bi lahko pričal. Če bi ga slučajno poklicali. Toda ko so demokrati, ki so karte vlekli v predstavniškem domu, hoteli, da priča, jih je zavrnil, celo s tožbo je zagrozil (njihova preiskava je bila »preozka«, pravi, ker se je osredotočila »le na Ukrajino«, s čimer so »impičment zavozili«), senat, kjer so karte vlekli republikanci, pa ga ni poklical za pričo – republikanci niso hoteli nobenih prič. Sploh pa: le zakaj bi klicali nekoga, ki bi lahko obremenil njihovega predsednika? Toda povsem jasno je bilo, zakaj je Bolton počel, kar je počel: na »prikrit« način je vnaprej oglaševal svojo knjigo. Prav tako jasno pa je tudi bilo, da ne bo pričal – le zakaj bi razkrival to, kar bo razkril v knjigi? Hočete izvedeti, kaj vem o Trumpu? Hočete izvedeti, s čim ga bremenim? Hočete dobiti vpogled v zakulisje »njegove« Bele hiše? Potem kupite mojo knjigo, ko bo izšla! Prednaročila že zbirajo!

Boltonova knjiga, ki je naslov – Soba, v kateri se je zgodilo – dobila po verzu iz zelo popularnega mjuzikla Hamilton, je bila torej pozicionirana kot »prepovedani sad« – kot nekaj, za kar Trump noče, da pride v javnost. Da bi postala še mamljivejša in urgentnejša, je bilo treba ustvariti vtis, da je res prepovedana. Ker je bil Bolton javni uslužbenec z dostopom do strogo zaupnih varnostnih podatkov, je moral rokopis predložiti agenciji, za katero je delal (svet za nacionalno varnost), in ta je preučila, ali slučajno ne razkriva kakšnih preobčutljivih državnih skrivnosti. Brez vladne odobritve in brez izločitve spornih pasusov knjige ne sme izdati. Če jo izda in se izkaže, da razkriva državne skrivnosti (strogo zaupne podatke), potem mora vse, kar je s knjigo zaslužil, prepustiti državi, kot se je to recimo primerilo specialcu Mattu Bissonnettu, ki je leta 2011 sodeloval pri likvidaciji Osame bin Ladna – ves zaslužek od knjige Ne ravno lahek dan (No Easy Day), skoraj sedem milijonov dolarjev, je moral prepustiti državi, ker rokopisa ni predložil v odobritev Pentagonu (država se skuša dokopati tudi do vsega, kar je s knjigo Permanent Record zaslužil Edward Snowden, žvižgač Nacionalne varnostne agencije oziroma Cie). Bolton je spremenil ali izločil to, kar je svet za nacionalno varnost rekel, da mora spremeniti ali izločiti. Ker pa je Trump, ki trdi, da je vsak pogovor z njim strogo zaupen, še vedno zganjal cirkus, je svet za nacionalno varnost sporočil, da bo rokopis še enkrat pregledal, toda še preden je končal ponovni pregled, je založba že sporočila, da je knjiga tik pred izidom – mediji so dobili recenzentske izvode, natisnili so prvo naklado, ki je bila na poti v knjigarne. Bela hiša je zahtevala, da zvezno sodišče knjigo ustavi in prepove, toda sodnik je lahko le nemočno ugotovil, da je Bela hiša prepozna, češ da je knjiga že natisnjena, da so recenzenti že dobili izvode, da so izvlečki že objavljeni, da Bolton že daje intervjuje in obnovitev statusa quo ni več mogoča. Če Trumpov svet za nacionalno varnost sklene, da Bolton v knjigi razkriva strogo zaupne podatke, bo ta ob dva milijona in tantieme, poleg tega pa ga lahko tudi tožijo in pošljejo v ječo.

Nič, Trump, ki trdi, da je Boltona odpustil ( jasno, Bolton trdi, da je sam odstopil), bo imel to poletje veliko dela – ob koncu julija izidejo še »spomini« njegove nečakinje Mary Trump, naslovljeni Too Much and Never Enough (Preveč in nikoli dovolj) in podnaslovljeni: Kako je moja družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu. In ker je newyorško sodišče na zahtevo Trumpovega brata Roberta natis te knjige začasno prepovedalo, ni nobenega dvoma, da bo šla zelo dobro v prodajo.

Če hočeš, da tvoja knjiga postane bestseller, je najbolje, da jo skušajo prepovedati – in Boltonovi knjigi se je zgodilo prav to. Bolton je dobil veliko brezplačne publicitete: zunanji minister Mike Pompeo ga je razglasil za izdajalca, Peter Navarro, Trumpov asistent, pa je njegove »spomine« razglasil za »globoki močvirni maščevalni pornič«. Založba je morala v obtok spraviti le še nekaj »šokantnih« razkritij, ki se dobro podajo tvitom. Recimo: Trump ni vedel, da je Britanija jedrska sila! Ali pa: Trump je mislil, da je Finska del Rusije! In ja, še preden bi lahko sodišče ustavilo ali prepovedalo knjigo, so prvi recenzenti že razkrili, da Bolton razkriva tudi, da je Trump od Ukrajine res terjal, naj v zameno za orožje sproži preiskavo proti sinu Joeja Bidna (quid pro quo je bil ekspliciten), da je kitajskega predsednika Xija prosil, naj mu pomaga dobiti volitve (Kitajska naj v Ameriki pokupi čim več kmetijskih pridelkov, od soje do pšenice, da bi lažje zmagal v bolj kmečkih zveznih državah), da je Xija pohvalil, ker je milijon kitajskih muslimanov – Ujgurov – poslal v prevzgojna taborišča, in mu rekel, »naj kar nadaljuje gradnjo taborišč, ker je to povsem prav«. Podprl je torej genocidne apetite kitajskih oblasti (v zameno za podporo genocidu podprite mojo kandidaturo! kako se to sliši?), Xiju – dosmrtnemu predsedniku Kitajske – pa naj bi bil še mimogrede navrgel, da tudi Američani terjajo razveljavitev ustavnega določila, ki predsedniku dopušča le dva mandata.

Soba, v kateri se je zgodilo, se je odprla – na stežaj. Naredila je prepih. Da bo letela, ni bilo dvoma. Vraga, povsem jasno je bilo, da bo letela, pa četudi jo bodo vsi bolj ko ne razsuli. In recenzenti res niso bili nežni. V resnici so bili tako nezadovoljni, da je lahko delčke njihovih recenzij v tvite vključil celo sam Trump, sovražnik medijev, še posebej tistih (npr. New York Timesa), ki jih je citiral.

Trump se je nad Boltona spravil ob pomoči sovražnikov – medijev. Tisti, ki sovražijo Trumpa, pa se bodo zdaj nanj spravili ob pomoči svojega velikega sovražnika – Johna Boltona. Bill Kristol, sloviti neokonservativec, ki prezira Trumpa, je liberalce pozval: »Ni se vam treba strinjati z Boltonom, kaznujte ga, ker je med impičmentom molčal, zaničujte njegovo pomanjkanje samokritičnosti. Ne vabite ga na svoje zabave! Toda Trumpa je v živo gledal 17 mesecev in povedal resnico o njem. V vojno greš s tistimi zavezniki, ki jih imaš.«

Človek, ki ljubi vojne

Leta 1997, v času fotogenične vladavine Billa Clintona (tik pred izbruhom afere Lewinsky), je skupina petindvajsetih ameriških neokonservativcev, med katerimi so bili sami mračnjaki, od Dicka Cheneyja, Donalda Rumsfelda in Paula Wolfowitza do Johna Boltona, ustanovila think tank, ki ga je imenovala Projekt za novo ameriško stoletje (Project for the New American Century).

Že ime tega novega think tanka ni puščalo nobenega dvoma: ameriškemu stoletju, ki se je iztekalo, bo sledilo novo ameriško stoletje. Think tank se je itak imel za »neprofitno izobraževalno organizacijo, katere namen je promoviranje ameriške vodilne vloge«. Zlepa ali zgrda 

In vsi ti neokonservativci, hardcore jastrebi, agresivni, cinični, mizantropski, avtohtoni preostanki hladne vojne, ki so najprej delali za Ronalda Reagana, potem pa za oba Busha, starejšega in mlajšega (Bolton tudi), so septembra 2000, tik pred predsedniškimi volitvami, objavili manifest Ponovna izgradnja ameriške obrambe, v katerem so med drugim zahtevali:

* totalno ameriško dominacijo v svetu (nihče ne sme »spodkopati vodilne vloge Amerike«),
* orjaško povečanje obrambnega proračuna,
* zagotovitev ameriške vojaške premoči,
* vrnitev k reaganizmu (močna vojska, trda zunanja politika, moralna jasnost, izvažanje ameriških načel),
* ameriška vojaška oporišča v Srednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, ki bodo jamčila »projekcijo ameriške moči po svetu«,
* nove »policijske« misije ameriške vojske,
* unilateralne odločitve in preventivne udarce (vse potencialne izzive je treba preventivno odstraniti),
* ignoriranje mednarodnih sporazumov in multilateralizma,
* širitev ameriške demokracije in svobode z vojnami,
* novi svetovni red, ki ga bo režiral ameriški imperij (»vzpon nove konkurenčne velesile je treba preprečiti«),
* prevzem nadzora nad energetskimi viri,
* brezpogojno podporo Izraelu
* in seveda – rušenje »režimov«, ki nočejo sodelovati z Ameriko, še posebej iraškega (napad na Irak je nujnost, onemogočiti pa je treba tudi Iran, Sirijo, Severno Korejo in Savdsko Arabijo).

Obenem so opozarjali, da bo ta proces »verjetno trajal dolgo«, to pa zato, ker na vidiku ni »kakega katastrofalnega, reakcijskega dogodka, recimo novega Pearl Harborja«, ki bi vse skupaj pospešil. Toda Pearl Harbor je prišel že čez eno leto – 11. septembra 2001. Ja, napad na Svetovni trgovinski center (in Pentagon) je bil Pearl Harbor. In ja, vse te procese, koncipirane v Ponovni izgradnji ameriške obrambe, je pospešil.

Napad na Irak, ki ga je Trump med predvolilno kampanjo razglašal za »veliko napako«, je bil le še vprašanje časa – eden izmed glavnih in najbolj fanatičnih arhitektov napada na Irak pa je bil prav Bolton. Ne brez razloga: ni vojne, ki bi ji Bolton, sošolec zakoncev Clinton, rekel ne. Če bi bilo po njegovem, potem bi bila Amerika nenehno v vojni. Nenehno bi rušila »režime«. In nenehno bi širila »demokracijo«. Z vojnami, se razume. Vsi, ki so levo od njega, ga prezirajo, saj uteleša vse tisto, kar je v ameriški zunanji politiki najslabše. In tudi sam prezira vse, ki so levo od njega, pa tudi veliko tistih, ki so desno od njega. Več kot 100 nekdanjih ameriških diplomatov je senat pozvalo, naj zavrne imenovanje ekstremističnega Johna Boltona.

Pod malim Bushem je bil nekaj časa ameriški ambasador v Združenih narodih, pa četudi trdi, da Združeni narodi sploh ne obstajajo. »Če bi palača Združenih narodov v New Yorku izgubila deset nadstropij, ne bi bilo nobene škode.« Nekaj takega meni tudi o Evropski uniji. Nič čudnega, da ga je mali Bush komaj spravil za ambasadorja – med kongresnimi počitnicami!

Bolton prezira vse, ki so proti vojnam, toda ironično: sam je naredil vse, da ga ne bi vpoklicali in poslali v Vietnam. Leta 1970 se je celo vpisal v Nacionalno gardo, da ga ne bi mogli poslati v Vietnam. Ne, na vojno ni hotel, pa četudi je trdil, da v Vietnam ni hotel, ker je imel »vietnamsko vojno že za izgubljeno«. Ni hotel umreti na riževih poljih. Ni se hotel boriti za teritorije, ki bi jih »protivojne sile v kongresu potem itak vrnile sovražniku,« pravi. »Smrt ima za nekaj, kar je za druge,« pravi Lloyd Green (Guardian). Trump pa ga je – v tvitu, se razume – označil za »dolgočasnega norca, ki hoče le vojne«.

Toda zdaj je izstavil račun za minulo delo: dva milijona dolarjev.

Mali strateški cirkus

Kaj dobimo za dva milijona? Kopico reči, ki jih že vemo: Trump »ni primeren za predsedniško funkcijo«, ni »kompetenten«, o zunanji politiki nima pojma, zanaša se le na instinkt in osebna prijateljstva, dezinformiran je, nepredvidljiv, naiven, maščevalen in nevaren, s tujimi voditelji se zelo rad pogaja, a običajno ne ve, o čem se pogaja, njegova stališča se stalno spreminjajo – danes je tako, jutri ravno nasprotno. Najhuje je torej to, da se Trump ne strinja s Trumpom. Ali kot pravi Bolton: najhujši je »razcep med Trumpom in Trumpom«. Psihiatri o tem že pišejo knjige. »Njegovo razmišljanje je arhipelag točk, drugim pa je prepuščeno, da iz tega razberejo ali kreirajo politiko.« Kot da tega nismo vedeli.

Boltonova knjiga izgleda kot prispevek k mitu o Trumpovi neuničljivosti – kot predvolilno darilo Trumpu.

Trump je hotel Ameriko iz Nata izpisati le zato, da bi storil »kaj zgodovinskega«, in še vedno je obseden s pokojnim senatorjem Johnom McCainom, ki ga imajo Američani za junaka, on pa ne – ker so ga Vietnamci med vietnamsko vojno ujeli in zaprli. Spet nič novega. Bolton tudi razkriva, da Trump razmišlja le o ponovni izvolitvi – in da počne le reči, ki bi lahko pripomogle k ponovni izvolitvi, da torej ne loči med zasebnim in nacionalnim interesom. Čisto vsako njegovo odločitev poganja predvolilna kalkulacija. Kaj je tu novega? Besedica ’čisto’?

Trump si ob vsaki odločitvi reče: ali s tem profitiram? Vemo. Ne, Trump, ki si svet predstavlja kot »velikanski nepremičninski trg«, pravi Dexter Filkins (New Yorker), ni ideolog. Profit ima absolutno prednost pred ideologijo. Logično. A Boltonu ni jasno, zakaj je Trump tako nor na Putina. Vi ne bi bili, če bi vam pomagal dobiti volitve in narediti Ameriko spet veliko? Toda Bolton ne skriva, zakaj je Trump tako ravnodušen do ruskega vpletanja v ameriške volitve, zakaj ga torej ignorira in celo zanika. »Prepričan je, da bi s priznanjem, da se Rusija vpleta v ameriško politiko in v številne druge države v Evropi in drugod, implicitno priznal, da se je med predvolilno kampanjo leta 2016 dogovarjal z Rusijo.«

To je le še en dokaz, da ima pri Trumpu profit prednost pred nacionalnim interesom. In Bolton – ne ravno Daniel Ellsberg – je zgrožen. Pa je to res kaj takega? Mar ni tudi sam dal profitu prednosti pred nacionalnim interesom? To, kar razkriva v knjigi, s katero je bajno profitiral, bi moral razkriti v kongresu, ko so Trumpu sodili, ker je nacionalne interese podredil svojim zasebnim interesom. Za nacionalni interes se mu je fučkalo – hotel je prodati čim več knjig. Še toliko bolj, ker v knjigi ne razkriva le, da je Trump trgoval z Ukrajinci (v zameno za orožje je terjal, da sprožijo preiskavo zoper Hunterja Bidna, sina Joeja Bidna, njegovega najhujšega političnega tekmeca, predsedniškega kandidata demokratske stranke), ampak tudi, da je trgoval s turškim predsednikom Erdoganom in s Xijem, obema je obljubil, da se turški Halkbanki in kitajskemu telekomunikacijskemu gigantu ZTE, ki sta kršila sankcije in poslovala z Iranom (in Severno Korejo), ne bo nič zgodilo – le še Obamove kadre na sodiščih odstrani in jih zamenja s svojimi! Okej, po malem je hotel tudi ustvariti vtis, da ima takšno diktatorsko moč kot onadva, toda to le še enkrat potrjuje, da je Trump res transakcijski predsednik. Koga drugega bi takšna knjiga in takšna razkritja odnesli.

Tu dobite tudi odgovor, zakaj se je Trump tako slabo odzval na izbruh covid-19. Iz preprostega razloga: ker ni hotel slišati »slabih novic« o svojem prijatelju Xiju, »slabih novic« o prikrivanju virusa na Kitajskem, »slabih novic« o potencialnem vplivu virusa na trgovinski sporazum s Kitajsko, ki si ga je tako želel, da vseh tistih v oči bijočih kršitev človekovih pravic v Hongkongu sploh ni kritiziral (»Tudi mi imamo probleme s človekovimi pravicami«) in da 30. obletnice pokola na pekinškem Trgu nebeškega miru sploh ni niti omenil. »Koga to briga? Jaz bi rad sklenil trgovinski sporazum!« Xiju je zato rekel, da je »največji kitajski voditelj v zgodovini«, nekoč pa mu je po telefonu celo šepnil, da ga »pogreša«.

Ja, Xija je prepričeval, naj mu na predsedniških volitvah pomaga do zmage (saj bi ga točno citiral, pravi Bolton, vendar ga ne sme), njegovo srečanje s Kim Džong Unom pa je bilo le piar – in nič več. Dogodek brez substance, brez vsebine. Še največ vsebine je bilo v Trumpovem prizadevanju, da bi Kimu dostavil album Rocket Man (via Elton John). Saj veste, ker ga je zaradi rožljanja z raketami ves čas – ljubkovalno, kot je rekel – klical »Raketarček«. »Dostava te zgoščenke Kimu je bila kar nekaj mesecev prednostna naloga.«

Kar pa naj vas nikar ne zavede – ni vse tako dramatično. Vse skupaj je precej razvlečeno, dolgovezno, dolgočasno. In utrudljivo. Bolton pravi, da je hotel priti v sobo, v kateri se dogaja, toda njegova knjiga – Soba, v kateri se je zgodilo – ni ravno Zahodno krilo. A ironično – vse to je odlična reklama za Trumpa. Kot pravi David S. Cloud: »Knjiga oživi le tedaj, ko se pojavi Trump in reče kaj odbitega.«

In ko pride do Sirije, govori le še odbite reči. Sirijo, kjer je divjala strašna vojna, je hotel zapustiti: naj se tam bori, kdor hoče! Osvobojeni deli Sirije naj bi od Amerike prejeli finančno »stabilizacijsko« pomoč, 200 milijonov dolarjev, a jo je nazadnje odpovedal: »Graditi hočem svojo deželo, ne pa tujih dežel.« Ameriško vojskovanje proti Islamski državi se mu je zdelo nepotrebno. »Islamsko državo ubijamo v korist dežel, ki so naše sovražnice.« Za Kurde – sicer ameriške zaveznike – mu je bilo vseeno. »Ne maram Kurdov. Bežali so pred Iračani, bežali so pred Turki. Ne bežijo le tedaj, ko z letali F-18 tolčemo okoli njih.« Ker je nor na diktatorje, despote in dosmrtne predsednike, je nenehno klicaril tudi sirskega predsednika Bašarja al Asada, a ta njegovega klica ni in ni hotel sprejeti. Ameriško vojsko je umaknil iz Sirije, ker je bil prepričan, da bodo tja vojske poslale arabske dežele – in potem Ameriki plačevale za podporo! »Z našega vidika je bila Sirija le mali strateški cirkus,« pravi Bolton. Sirci pa so trpeli in umirali.

Oba sta hujša

A to ni še nič. Boltona je pri Trumpu daleč najbolj šokiralo to, da je hotel odpreti diplomatske kanale z Iranom in se sestati z iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem. Hotel je razdreti Obamov jedrski sporazum – in skleniti boljšega. Boltonu, ki je v Belo hišo prišel, da bi discipliniral Trumpa (vsaj tako pravi), se je stemnilo pred očmi: sestajanje z Iranci ne pride v poštev!

Še bolj pa ga je šokiralo, da Trump lani po iranski sestrelitvi ameriškega drona ni napadel Irana – v zadnjem trenutku si je premislil, rekoč, da »na televiziji noče gledati mrtvaških vreč«. Napad na Iran bi bil »nesorazmeren«, je še dodal. To, da Trump ni hotel napasti Irana, se je zdelo Boltonu »iracionalno«. Ne pomni, da bi kdaj kateri ameriški predsednik storil kaj tako iracionalnega!

Bolton, ki je leta 2015 v New York Timesu objavil članek, v katerem je pozival k napadu na Iran (»Da bi ustavili iransko bombo, moramo bombardirati Iran«), je hotel »zamenjavo režima«. A režim je hotel zamenjati tudi v Severni Koreji, zato je Trumpa prepričeval, naj napade Severno Korejo – naj udari njene jedrske in raketne programe. In zato je Trumpa prepričeval, naj napade Venezuelo – tudi tam je hotel zamenjati režim.

Trump je trikrat rekel ne, kar pomeni, da je ne rekel trem vojnam. Če bi bilo po Boltonovo, bi imeli še tri vojne. Tu si rečete: še dobro, da ga Trump ni poslušal ... še dobro, da ga je ignoriral ... še dobro, da ga je nagnal ... ja, nenadoma začnete navijati za Trumpa. Še huje: ob vsem tem vzdihnete – joj, še dobro, da je v Beli hiši Trump!

Trump je anti-Bolton. Bolton je anti-Trump. Kdo je hujši? Oba sta hujša. Oba sta koavtorja političnega bestsellerja. Oba sta profitirala.

Zgodba knjige Soba, v kateri se je zgodilo gre takole: Bolton pride v sobo, v kateri se dogaja – tja pride zato, da bi spremenil Trumpove odločitve – nazadnje ugotovi, da ne more ničesar storiti. Kar seveda pomeni, da Boltonova knjiga izgleda kot prispevek k mitu o Trumpovi neuničljivosti – kot predvolilno darilo Trumpu.