Vse za spravo

Da bi lažje razumeli, kaj se bo 13. julija dogajalo v Trstu, kaj pomeni, da bosta tam skupaj predsednik Italije Sergio Mattarella in njegov prijatelj, slovenski predsednik Borut Pahor, se moramo za hip ozreti v preteklost. Pomembne so tri slike. Tri dejanja.

Prvo se je zgodilo leta 1920. Tržaški Narodni dom, ta mogočna Fabianijeva stavba, simbol vzpenjajoče se slovenske buržoazije, gospodarske in kulturne moči, ki je nastala na prelomu prejšnjega stoletja kot odgovor na druge domove ali pa dodatek k drugim domovom, drugim cerkvam, dvoranam, ki so jih v večetničnem Trstu, največjem pristanišču avstro-ogrskega imperija, postavili Italijani, Hrvati, Srbi, Judje, je zagorel točno pred stotimi leti. Nacionalistična drhal, protestniki, ki so se v Trstu zbrali zaradi nemirov v Splitu, so pridrveli s Trga enotnosti (Piazza Unità) z namenom, da se maščujejo za italijanska mornarja, ki sta bila dan poprej ubita v Splitu. Med protestniki se je razširil glas, da naj bi bili Jugoslovani, Slovenci, ubili še nekoga, zato je Francesco Giunto, tržaški odvetnik in visoki fašistični funkcionar, ki je kasneje sodeloval pri Mussolinijevem pohodu na Rim, zbrane v Trstu pozval, naj gredo proti Narodnemu domu – »Al Balcan, Al Balcan!« torej proti stavbi Narodnega doma, kjer je bil tedaj Hotel Balkan. Narodni dom so varovali vojaki. Ne najodločneje, v zmedi, ki je sledila, je umrl italijanski častnik, nekdo naj bi bil odvrgel ročno bombo, demonstranti pa so vdrli v poslopje, ga polili z bencinom in zažgali. Večina stanovalcev hotela se je rešila, le dva, oče in hčerka, sta skočila iz tretjega nadstropja. Oče je umrl, hčerka je bila pri skoku hudo ranjena. Goreče stavbe gasilci niso gasili, v tej slovenski »kristalni noči« so bili poškodovani še drugi objekti slovenske narodne skupnosti, trgovine, stavbe, tiskarna.

Požig Narodnega doma je bil skrbno načrtovan. Kot je zapisala slovenska zgodovinarka Milica Kacin Wohinz, ki je pred dvema desetletjema sopredsedovala slovensko-italijanski komisiji zgodovinarjev, se je nekaj let po požigu, v času, ko so se »tovrstne fašistične akcije ocenjevale kot ’heroizem’, eden izmed najbolj znanih voditeljev tržaškega fašija pobahal in povedal, da je on sam 13. julija zjutraj najel v hotelu sobo, da je tja prinesel posode z bencinom in drugimi vnetljivimi snovmi in da je v sporazumu s somišljeniki vrgel bombi in streljal iz poslopja.«

Vse to nacionalistično divjanje, vse govorice, napetosti, napadi na slovensko in druge manjšine v mestu, Istri, Dalmaciji so imeli natančno določen namen. Nacionalizem in porajajoči se fašizem sta želela mobilizacijo Italijanov in italijanske države v boju zoper Slovence, Hrvate in Srbe, zadaj je bila želja po italijanskem prerodu, zadaj je bil jadranski imperializem, zadaj je bilo fašistično prepričanje o večvrednosti italijanskega naroda. Kakšno je to prepričanje, kaj je prineslo, dobro kažejo leta raznarodovalne politike, ki je na Primorskem potekala v času fašistične Italije in med drugo svetovno vojno.

Če se gre politika že tak ritual, bi morala govoriti tudi o italijanski okupaciji, o vlogi Italije v drugi svetovni vojni. Fojbe so posledica tega, kar se je dogajalo med vojno, in to je v Italiji zamolčano.

Sledi druga slika, drugo dejanje. Leta 1930 je septembra v Trstu pred posebnim sodiščem za varstvo države potekal proces proti štirim antifašistom, trem Slovencem, Ferdinandu Bidovcu, Franu Marušiču, Alojzu Valenčiču, in Hrvatu Zvonimirju Milošu. Vsi trije so bili člani organizacije Tigr, obtoženi pa so bili med drugim napada na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste. Po kratkem procesu in strahovitem mučenju so bili obsojeni na smrt. Ustrelili so jih 6. septembra zjutraj na bazoviški gmajni. Formalnopravno so za italijansko državo ti »bazoviški junaki«, kakor jih imenujejo Slovenci, še danes teroristi, sovražniki Italijanov, sovražniki države. Proces zoper njih se zaradi različnih pravnih ovir kljub pozivom praktično ne more razveljaviti, z drugimi besedami, na kaj takšnega Italija ni niti pomislila. V čast ustreljenim stoji danes na bazoviški gmajni majhen spomenik, skromen steber z imeni pobitih in seznamom, kolikokrat je bil oskrunjen.

Po vojni, po italijanski okupaciji in kapitulaciji, po prihodu Nemcev in jugoslovanske armade pride na vrsto še tretje dejanje, zadnja slika te pripovedi. Piše se torej leto 1945. V času neposredno po vojni so na Svobodnem tržaškem ozemlju potekale hitre likvidacije, predvsem ljudi, ki so pomagali fašističnemu in nacističnemu režimu, med njimi pa je bilo tudi nekaj nedolžnih. Skupno naj bi bilo po vojni umrlo okoli 3000 ljudi, nekateri so bili vrženi v fojbe, drugi so bili aretirani, tretji so izginili kako drugače, med izginulimi je potrebno prišteti še dobrih 500 tistih, ki so bili iz takšnih in drugačnih razlogov ubiti že leta 1943 v hrvaški Istri, nekaj malega tudi v slovenski. Točna številka ni znana, obstajajo ocene. Zaradi teh žrtev in zaradi množične izselitve Italijanov z jugoslovanskega ozemlja po drugi svetovni vojni se je začel ustvarjati mit o Slovencih, o Slovanih, ki naj bi bili genociden narod. Edina krivda pobitih in v fojbe zakopanih naj bi bila ta, da so bili Italijani.

A ljudje, ki so jih jugoslovanski vojaki pobili po drugi svetovni vojni, tragičnega konca niso dočakali zato, ker so bili Italijani, kakor trdi italijanska politika. Že omenjena meddržavna zgodovinska komisija je ugotovila, da so po vojni sicer sledili organizirano nasilje, delovanje naglih sodišč, usmrtitve, vendar se je praviloma zgodila »odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo, in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima«. Storjeno nasilje je imelo izključno politične, ideološke temelje. A bilo je nasilje. In ljudje so umirali.

Vse te tri slike torej: požig Narodnega doma, streljanje na bazoviški gmajni, fojbe in povojno nasilje, vse to, ves ta prelet zgodovine nacionalnih napetosti moramo imeti v mislih, če želimo razumeti, kaj se bo zgodilo v Trstu in Bazovici.

Spravno dejanje?

Trinajstega julija, točno na stoto obletnico požiga, bosta stavbo Narodnega doma obiskala predsednik Slovenije Borut Pahor in predsednik Italije Sergio Mattarella. Narodni dom bo formalno izročen slovenski narodni skupnosti, začel se bo proces vračanja, ki ga sicer predvideva že zaščitni zakon za Slovence v Italiji, sprejet leta 2001. Pahor in Mattarella se ne bosta zadovoljila zgolj z »zaradi epidemioloških omejitev« kratkima nagovoroma pred domom. Pred obiskom Trsta se bosta ustavila še v Bazovici in bosta tam položila venca k spomeniku bazoviškim junakom in k italijanskemu spominskemu znamenju pri bazoviški fojbi. »S tem skupnim pietetnim dejanjem želita v evropskem duhu in ob medsebojnem spoštovanju odpreti novo poglavje skupne prihodnosti,« trdijo v uradu predsednika Pahorja.

Slovenija si sicer že dolgo prizadeva, da bi bazoviško gmajno in spomenik na njej obiskal kakšen visoki predstavnik italijanske države, leta 2004 sta se državi po diplomatskih poteh dogovarjali, da bi tja skupaj z Janezom Drnovškom prišel italijanski predsednik Carlo Ciampi, a dogovorili se nista. Tokrat naj bi pobuda prišla z italijanske strani, formalno naj bi slovensko stran o tej nameri obvestil Roberto Dipiazza, župan Trsta, seveda pa naj bi šlo za obliko recipročnosti, Slovenci se poklonijo žrtvam fojb, italijanski predsednik pa bazoviškim junakom – zraven Slovenci kot bonus dobijo, kar je že dolga leta zakonska dolžnost Italije, povrnjen Narodni dom.

Bazovica je kraj dveh vzporednih spominov. Dveh političnih mitologij, kjer na eni strani stoji spomenik štirim antifašistom, na drugi pa velik kovinski, monumentalni italijanski spomenik, ki se manj kot dva kilometra od slovenskega znamenja bohoti nad zaprtim rudniškim rovom, šohtom, v katerega naj bi bili po drugi svetovni vojni zmetali trupla na tisoče nedolžnih Italijanov, četudi jih je v resnici v njem zelo malo. »Storila bova nekaj pomembnega,« trdi Borut Pahor v intervjuju za Primorski dnevnik. »To bo dejanje sprave, ne razkola, dejanje upanja, ne strahu.«

Pa bo res? Bo predsednik Pahor v še enem fantastičnem dnevu v resnici storil korak, ki bo pripomogel k pomiritvi in boljšemu sobivanju? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Pahorja vodijo dobri nameni, a v svoji velikopoteznosti, želji, da bi se vpisal v zgodovino, pozablja na bistvene podrobnosti. Kar modremu politiku, kakršen naj bi bil, ne more biti v čast.

Kravja kupčija?

Dr. Nevenka Troha je zgodovinarka, ki se je v znanstveni karieri veliko ukvarjala s slovensko-italijanskimi odnosi, tudi z vprašanjem fojb in povojnega nasilja. Pravi, da Pahor meša stvari, vrnitev Narodnega doma je ena zgodba, dogajanje v Bazovici nekaj drugega. Obisk obeh spomenikov pri Bazovici naj bi izničil ves pomen, ki ga ima stota obletnica požiga. »Požig Narodnega doma v Trstu ni bil odgovor oblasti na slovenski protifašizem, saj ga takrat še ni bilo, ampak uničenje simbola slovenstva v mestu in s tem tudi tamkajšnjih Slovencev kot naroda, ki so ga ob toleriranju oblasti izvedli fašisti v času, ko še niso bili na oblasti in še ni bila podpisana rapalska pogodba. To je bil začetek kulturnega genocida nad slovensko in hrvaško manjšino,« je zapisala Troha in nadaljevala, da bo italijanska politika znova prelisičila slovensko. »Z redkimi izjemami bodo italijanski mediji pisali o Pahorjevem obisku pri bazoviški fojbi, malo o ustreljenih slovenskih protifašistih na bazoviški gmajni, da pa je gorel Narodni dom v Trstu in kaj ta požig simbolizira, bo omenjeno le mimogrede.« Vedeti je torej treba, da je Narodni dom gorel v času, ko je bila Italija še demokratična država, ko fašizem uradno ni obstajal, ko še ni bilo sistemskega poitalijančevanja, preganjanja, rapalske meje, ko še ni bilo z žico ograjene Ljubljane, Gramozne jame, roške ofenzive, italijanske okupacije, Gonarsa, Raba, vsega zla, ki ga je prinesla druga svetovna vojna. Požigu Narodnega doma želi italijanska politika, slovenski predsednik pa ji prikimava, pridati težo nadaljnjih desetletij. Kot da bi želela izbrisati pomen požiga.

»Če se gre politika že tak ritual, bi morala govoriti tudi o italijanski okupaciji, o vlogi Italije v drugi svetovni vojni. Fojbe so posledica tega, kar se je dogajalo med vojno, in to je v Italiji zamolčano. Seveda je v Bazovici bilo tudi nekaj italijanskih žrtev, ne pa tisoče, bistveno manj. Bazovica je simbolni kraj spomina, ki ga italijanska politika uporablja kot prostor propagande. Vse to zanikuje dejstva in ugotovitve italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Bazoviško fojbo italijanska politika pretvarja v simbol genocidne politike Slovencev, Jugoslovanov, Slovanov, komunistov …« Troha torej zavrača Pahorjev in Mattarellov obisk. »Ne v tem času, ne pod takšnimi pogoji, če že, naj italijanski predsednik spominsko znamenje slovenskim bazoviškim žrtvam obišče raje septembra, ko je komemoracija za ustreljenimi.«

Kdor časti in slavi nacionalne mite, kdor razmišlja zgolj o lastni koristi, zanikuje zgodovino. Včasih so to nacionalistični prvaki, drugič nerodni predsedniki, ki zaradi neznanja ali samozaverovanosti dopuščajo relativizacijo zgodovine.

Sergio Mattarella, veliki Pahorjev prijatelj, ni odporen proti zgodovinskim potvorbam. Februarja, ob italijanskem dnevu spomina na fojbe in eksodus, je drugače zadržani politik govoril, da je bilo preganjanje Italijanov »etnično čiščenje«. Komunistično Jugoslavijo je v resnici po vojni zapustilo skoraj 190 tisoč Italijanov, a velik del jih je odšel prostovoljno, k temu pa je pripomogla tudi italijanska propaganda, ki je želela nastajajočo Jugoslavijo prikazati kot nekaj slabega in neciviliziranega.

Mladi tržaški filozof Jernej Šček razmišlja podobno kot Nevenka Troha. Govori o spolzki politični odločitvi, o tem, da bi se morali, preden bi si lahko predsednika obeh držav v Bazovici spravno segla v roko, zgoditi še drugi temeljni koraki skupne zgodovinske kulture, recimo pravno izničenje farsične sodbe iz leta 1930, obojestransko sprejetje zaključkov slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev in obenem ureditev vprašanja zagotovljenega zastopstva slovenskega predstavnika v Rimu. »Mit o genocidnih Slovanih je danes uradno poglavje iz italijanskega spomina,« opozarja Šček. »Če zgodovinsko naracijo pišeš od 1. maja 1945, Slovani zgornjega Jadrana ne moremo biti drugega kot zločinci. V javnem diskurzu redno poslušamo, da je bila glavna napaka fašističnega režima sprejetje rasnih zakonov, pa še tu naj bi bil Mussolini naivno popustil zavezništvu z nacističnim antisemitizmom. 18. septembra 1938, ko jih je duče razglasil (nenaključno) na nabito polnem Velikem trgu v Trstu, smo Slovani v Julijski krajini že dve desetletji trpeli politiko raznarodovalnega čiščenja. To zgodbo redkokdo omenja in je skoraj nihče ne pozna. Če povprečnega Italijana vprašaš o Trstu, pomisli na fojbe: filma Srce v breznu in Rdeča Istra sta pripravila teren za imaginarij politizirane zgodovine, ki odgovornost za izključevalno nasilje in obmejno čiščenje – s projekcijo – prelaga na slovanske bandite.«

Šček opozarja, da to, kar so še včeraj zagovarjali neofašisti, danes postaja institucionalizirana resnica, pri čemer ima v mislih že omenjene besede predsednika Mattarelle o »etnični čistki nad nebogljenim in nedolžnim ljudstvom«. Zgodovine ni brez konteksta, četudi politika nanj namenoma pozablja. »Bazovice kot simbolnega kraja dveh spominov ni mogoče sprejeti z levo roko. Tržaško vprašanje je kompleksno in komplicirano, njegove lovke segajo globoko in na vse strani. V tej veliki kupčiji med Ljubljano in Rimom Slovenci v Italiji prevzemamo vlogo nekakšne žrtvene daritve, smo njena kolateralna škoda. Zdi se, kot da slovenski politiki prej kot zgodovinsko branje preteklosti ali kulturo spomina spodbujajo kulturo pozabe,« je oster Šček in dodaja, da se v Trstu borijo z mlini na veter, »medtem pa se osrednjeslovenska politika pogreza v živem pesku bratomorne polarizacije. Srečko Kosovel je v Integralih pisal, kot bi bilo včeraj: Ljubljana spi in igra biljard.«

Še ostrejši od Ščeka je Miran Košuta, tržaški literarni zgodovinar in izredni profesor slovenske književnosti na Oddelku za humanistične študije Tržaške univerze. »Cenim sicer dobronamerna prizadevanja predsednikov Pahorja in Mattarelle za prepotrebno spravo. A sprave - tiste iskrene, resnične, ljudske - njuno družno polaganje vencev na gorja polno bazovsko gmajno in trupel prazni bazovski šoht žal ne bo prineslo. Takih polaganj je bilo že nekaj in jih še bo. Vsakič, ko bo volilno, politično ali diplomatsko potrebno.« Po njegovem mnenju gre za izsiljeno rešitev. »Na spretno nastavljene politične limanice se bosta ujela oba predsednika, še najbolj pa Pahor, ki bo z obiskom šohta v očeh italijanskega tiska in javnosti državniško izenačil posledico z vzrokom, maščevalno breznjenje fašistov, kolaborantov in nedolžnih Italijanov, Slovencev ali Hrvatov med drugo svetovno vojno in po njej s predhodnim četrtstoletnim terorjem fašistične Italije.«

Pot bi morala biti torej drugačna, vrnitev Narodnega doma ne bi smela biti stvar kravjih kupčij in drugorazredni, stranski cilj predsedniškega srečanja, ampak bi morala Italija to priložnost izkoristiti, da končno obsodi fašistične zločine in vsaj delno popravi krivice, ki jih je Mussolinijeva diktatura prizadejala Slovencem in Hrvatom. To se po Košutovem mnenju 13. julija, žal, ne bo zgodilo. »Na pravo spravo bo treba tako po mojem še čakati. Vse dotlej, ko bo (če sploh …) Italija odprla svoje ’omare sramote’, nepristransko raziskala lastno polpreteklo zgodovino, brezpogojno obsodila svoj nekdanji (in sedanji) fašizem, lastne vojne zločince, izničila sodbe posebnega sodišča in uradno rehabilitirala bazovske ter openske junake, odkopala fojbe, preštela in poimenovala tam najdena trupla, ustavila posploševalno nacionalistično propagando proti ’barbarskim sciavom’, objavila in po šolah razširila poročilo mešane italijansko-slovenske komisije zgodovinarjev, ponudila žrtvam fašističnega trinoštva pošteno, skesano roko. Kdaj? Bojim se, da po znanem reku: ob svetem Nikoleti – ne pozimi ne poleti!«

Vijugasta pot k pomiritvi?

A vendarle je treba živeti z drugimi, ne glede na to ali ono zgodovino, to ali ono politiko. Življenja ne moreš kar iztrgati iz okolja, v katerem se poraja, prav tako zgodovine ne moreš iztrgati iz konteksta, v katerem je potekala. Lahko Pahorjevo potezo v pozitivističnem tonu vseeno razumemo tudi kot poskus, nesrečen, naiven, a vseeno poskus zbliževanja?

Na zahodu slovenstva se za preživetje borimo z mlini na veter, medtem ko se duh osamosvojene, a nikdar emancipirane matice pogreza v živem pesku bratomorne politične polarizacije. Srečko Kosovel je v Integralih pisal, kot bi bilo včeraj: Ljubljana spi in igra biljard.

Štefan Čok je tržaški zgodovinar mlajšega rodu. Na to vprašanje gleda večplastno, kot človek, ki se z zgodovino ukvarja vsak dan, kot tržaški Slovenec, ki je navezan na svojo skupnost, kot Tržačan, ki mu je blizu bodočnost mesta. Na vprašanje smiselnosti obiska obeh predsednikov pri obeh spominskih znamenjih v Bazovici gleda z veliko previdnostjo, z malo kritičnega skepticizma, a tudi s kančkom naivnega upanja.

Danes so razmere v Trstu v resnici slabše kot leta 2010, ko so mesto obiskali trije predsedniki: Giorgio Napolitano, Danilo Türk in hrvaški predsednik Ivo Josipović. Politični odnosi se poslabšujejo, italijanska desna ali pa kar vsa politika postaja napadalnejša. Naj bo to poveličevanje Gabriela D’Annunzia, velikega revolucionarja, osvoboditelja Reke, ki so mu rekli mali duče, ali revizionistični govori ob bazoviškem šohtu v času državnega praznika. »Kaj se lahko zgodi?« se sprašuje Čok. »V tem obdobju lahko pride do marsikatere izjave ali dejanja, ki popolnoma skvari razpoloženje, postavi pod vprašaj ves dan, povzroči, da vsak tolmači dogajanje po svoje. In če bo od 14. julija zgodovinarjem težje obravnavati kompleksnost tega prostora, ker obravnavajo neprijetna vprašanja, če bo dogajanje v Bazovici, pa naj bo katerokoli, zasenčilo osrednjo stvar, stoto obletnico požiga Narodnega doma in vračanje stavbe Slovencem v Trstu, bo končni izkupiček negativen.« Lahko pa 13. julij prinese tudi kaj dobrega. »Dobro bi bilo, če bi bilo končno sporočilo zavračanje rabe zgodovine in spominov v politične namene, empatija do spomina soseda, spoštovanje do zgodovinske stroke, dobro bo, če bo predvsem obveljalo sporočilo, da je vrnitev Narodnega doma zgodovinski dogodek, pomemben za celotno tržaško in čezmejno stvarnost.« Čok še dodaja, da sta za življenje v čezmejnem prostoru, še posebej, če si pripadnik manjšinske skupnosti, potrpežljivost in vztrajnost bistveni lastnosti.

Da je pot do sprave pravzaprav pot do samega sebe, posredno opominja tudi ugledni predstavnik manjšine Pavel Fonda, slovenski zdravnik, psihiater in psihoanalitik iz Trsta. Fonda že dolgo piše, kako je vsak predstavnik naroda vrojen v mitološke predstave o lastnem narodu, ki so vedno pozitivne. Ali z drugimi besedami: oboji, Slovenci in Italijani, sami zase mislijo, da so nenevaren, neagresiven, dober narod. »Težava je v tem, da se ne znamo postaviti v kožo drugega, da ne želimo empatično razumeti, kaj si o nekem dogodku mislijo drugi. Tako kot so obstajale slovenske družine, ki so jokale za svojimi, so obstajale tudi italijanske družine, ki se jim je godilo isto. Zdaj, ko bo predsednik Pahor priznal, da nosimo krivdo tudi Slovenci, in ko bo to priznal tudi italijanski predsednik Mattarella, se lahko stvari začnejo vrteti v pravo smer. Italijanskim prijateljem vedno razlagam, da tudi v Sloveniji leži na desettisoče po vojni pobitih Slovencev, Hrvatov in Srbov, razlagam jim, da če bi bili Slovenci v resnici genociden narod, bi poklali na tisoče Italijanov septembra 1943, ko je Italija kapitulirala. A jih niso, nekatere so oblekli in nahranili, velikega maščevanja ni bilo. Tudi dogajanje iz leta 1945 ni povezano samo z maščevanjem, pravi razlogi zanj so bili predvsem politični.«

Fonda rad uporablja termin selektivna slepota, ob meji se oba naroda čutita ogrožena, nobeden od obeh pa ne čuti, da lahko ogroža drugega. Ali kot je zapisal že pred več kakor 15 leti: »V bistvu se Italijani težko čutijo odgovorne, da so ustvarili in razvili fašizem, ki je Slovencem povzročil toliko gorja. Slovenci pa se tudi ne zavedajo, koliko gorja je njihov komunizem prinesel Italijanom. Zavesti o tem so zapletene, tudi zaradi različnih vrednotenj, ki jih razne politične komponente v vsakem od obeh narodov dajejo tem totalitarizmom.« Fonda ni naiven, ve, kako deluje politika. »Nekoč niti sanjal nisem, da bomo dobili Slovenci nazaj Narodni dom, zdaj ga bomo. Upam, da bo dogodku v Bazovici sledil tudi obisk italijanskega predsednika na Rabu ali pa v Gramozni jami.«

Pozabljena zgodovina

Kdorkoli misli s spravo resno, torej išče nov način sobivanja, bi moral zajeti različne točke spomina, pri tem pa ne bi smel biti selektiven. Ne moremo govoriti o fojbah, ne da bi govorili o fašističnem nasilju, ne moremo govoriti o požigu Narodnega doma, ne da bi razumeli čas razpada Avstro-Ogrske, krepitve slovenske samozavesti in moči v Trstu na eni strani in porajajočega se fašizma na drugi. Pri čemer je bil požig sam po sebi zločin.

Pahor si že nekaj časa prizadeva za takšno relativizacijo (vsi žrtve, vsi krvniki) tudi doma, zato tvega, da bo njegovo pietetno dejanje razumljeno kot nekakšno priznanje, da so bili vsi enako krivi.

Kakšna je torej Pahorjeva vloga? Spomenka Hribar, avtorica slovenskega koncepta sprave, ki je sredi osemdesetih let v Sloveniji upala na glas spregovoriti o povojnih pobojih – že samo zaradi tega je njenemu mnenju vredno prisluhniti – je v Sobotni prilogi objavila izredno oster odziv na Pahorjevo politično dejanje. »Predsednik Pahor je šel, verjamem sicer, da z dobrim namenom, v pogovore za ’spravo’ z Italijani, ne da bi vedel, v kaj se spušča. Enako kot v dogovarjanje s Hrvati za arbitražni sporazum o meji: rokohitrsko, na pamet, samovšečno – ceno pa ’plačuje’ in bo v tem primeru z nacionalnim ponižanjem ’plačevala’ vsa nacija. In to ob tem, ko obstaja Poročilo mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije o zgodovini odnosov med Italijani in Slovenci, ki ga Italijani zaradi nepristranskosti nočejo razširiti v javnost! Naši politiki pa upognejo hrbet in koleno pred vsakim, ki je brezobziren, a večji, močnejši od nas. Ali ki ima več posluha in denarja za njihove potrebe.« Sprava pač nima ničesar s tem, da Pahor s svojim poklonom legitimira politične manipulacije, povezane z bazoviško fojbo, pri čemer so te manipulacije žaljive do vseh žrtev, ki so bile pahnjene v fojbe. »Namesto da bi kot odgovor na vse te obtožbe partizanov in Slovencev predhodno dejanski spravi od Italijanov zahtevali odprtje Bazoviškega šohta in drugih fojb za odkritje dejstev! To bi omogočilo spravo kot nov začetek medsebojnih odnosov med nacijama.«

Spomenka Hribar dobro ve, da zgodovinska dejstva nimajo veliko s politiko, ne v Sloveniji, ne v Italiji, ne drugje, resnica je v domeni nacionalističnih razlag. (Nerodno) pietetno dejanje dveh predsednikov bi torej moralo biti le prvi korak. Drugi, prav tako pomemben, bi bila ponovna obuditev skupnega, 20 let starega zgodovinskega poročila o slovensko-italijanskih odnosih. »V času, ko fašizem in neonacizem spet dvigujeta glavo, bi bilo treba odločneje poudariti pomen zmage nad nacifašizmom in ne nasedati poskusom njene relativizacije. Pahor si že nekaj časa prizadeva za takšno relativizacijo (vsi žrtve, vsi krvniki) tudi doma, zato tvega, da bo njegovo pietetno dejanje razumljeno kot nekakšno priznanje, da so bili vsi enako krivi. Da pa to ni res, izhaja tudi iz zgodovinskega poročila, ki ga italijanska politika skrbno skriva v svojih globokih predalih,« o vsem tem pravi Franco Juri, ki je bil v času nastajanja tega poročila državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve.

Kdor časti in slavi nacionalne mite, kdor razmišlja zgolj o lastni koristi, zanikuje zgodovino. Včasih so to nacionalistični prvaki, drugič nerodni predsedniki, ki zaradi neznanja ali samozaverovanosti dopuščajo relativizacijo zgodovine. Zato, še enkrat, zgodovine ne moreš razumeti brez konteksta, najprej je bil požig Narodnega doma, potem je prišel italijanski fašizem in poitalijančevanje slovenskih vasi, nato je izbruhnila druga svetovna vojna, šele po njej so prišle fojbe. Narodni dom je evropski simbol fašizma in antifašizma. Sprava, kakršno se gre Borut Pahor, pogojevanje, ki mu prikimava, bo ta simbol onečastilo.