Šokerji, ki zasenčijo covid-19

Če se zdajle, v tem trenutku, zapodite v Ljutomer, lahko še ujamete zadnje filme letošnjega Grossmanna, kultnega, vedno urgentnega festivala fantastičnega filma (in vina), če pa se ne boste, potem naj vam povem, kaj vse ste letos zamudili. Za začetek, zamudili ste comeback velikega Richarda Stanleyja, ki je na začetku devetdesetih zablestel s sci-fijem Hardware in šokerjem Dust Devil, po Otoku dr. Moreauja, s katerega so ga leta 1996 nagnali že po treh dneh, pa ni več posnel niti enega igranega celovečerca – do Barve iz vesolja (Color Out of Space), v kateri se Nicolasu Cageu, patriarhu osamljene družine, zgodi to, kar se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi Jacku Nicholsonu. Pod vplivom meteorita, ki trešči nedaleč stran, začne mentalno mutirati. Med vrsticami bi lahko tudi prebrali: če nas je že virus tako groteskno spremenil, kako nas bodo spremenile šele podnebne spremembe, ko bodo udarile z impaktom meteorita?

Shelley Duvall nadomešča Joely Richardson, malega Dannyja Lorda pa mali Julian Hilliard – ja, tudi on si najde fantomskega “prijatelja”. Barva iz vesolja ni posneta po romanu Stephena Kinga, temveč po noveli H.P. Lovecrafta – tu se lepo vidi, koliko King dolguje tej Lovecraftovi noveli. In ne le King – ko gledate Barvo iz vesolja, imate občutek, da gledate derivat številnih filmov, toda v resnici je ravno nasprotno: vsi ti filmi, ki jih boste videli v Barvi iz vesolja, so derivati Lovecraftove novele!

Barva iz vesolja je glavna favoritka za hudega mačka (glavno nagrado Grossmannovega festivala), ki ji ga skušajo – v tekmovalnem programu – speljati argentinski šoker Strupen sem (Soy Toxico), v katerem apokaliptični virus ljudi leta 2101 tako zombificira, degenerira in kanibalizira oz. “izsuši”, da so res neprimerni za Trumpova lepotna tekmovanja (in tudi kvize, saj takoj po seksapilu izgubijo spomin), madžarska farsa Tovariš Drakulič (Drakulics elvtárs), v kateri lahko v tovarišu Fábiánu, večnem, vampirskem partijcu ( junaku kubanske revolucije, zbiralcu krvi za Vietnam ipd.), ki se v sedemdesetih vrne na Madžarsko, vidite alegorijo Viktorja Orbána, ameriški 1 BR, v katerem mladenka, ki se preseli v Los Angeles, misli, da je našla idealno stanovanje (v resnici tako “idealno” kot stanovanje, ki ga v Rosemaryjinem otroku najdeta Rosemary in Guy Woodhouse), in minimalistični šoker Koča (The Lodge), ki bi ga lahko naslovili tudi Lahko noč, mačeha, navsezadnje, dva otroka, ki sta preživela materin samomor (Alicia Silverstone!), se z mistično “novo mamico”, ki je nekoč – še kot otrok – preživela kolektivni samomor njene apokaliptične “družine”, odpravita na spoznavni žur v gorsko kočo, kjer družinsko politiko posvoji apokalipsa. Kar pa je logično: Kočo sta posnela Severin Fiala in Veronika Franz, avtorja kultnega šokerja Lahko noč, mamica.

Ker pa je Grossmann praznik vsega groznega, strašnega, mučnega in bučnega, je na voljo vse, kar si cinefil želi – prvi venezuelski zombijski film (Infekcija), prva panamska grozljivka (Rdeči vrag), ruska reimaginacija Nolanovega Izvora (Koma), španska kanalizacija Reinerjeve Misery (Prijatelj), slasher z ultimativno tobogansko kalvarijo (Aquaslash), punk bend z roadijem, ki se vsak dan opolnoči za 13 minut prelevi v ekstremnega kanibala (Striček Tičeglavec), Izraelci, ki se požrejo v holivudski vili (Družinsko praznovanje), gluh moški, ki sliši misli drugih ljudi (Hrup), res grizlijevski action painting (Blaženost), kung fu Uganda (Nori svet), El Duce, ameriški šokroker, ognjemet “politične nekorektnosti”, ki je trdil, da mu je Courtney Love ponujala 50.000 dolarjev za likvidacijo Kurta Cobaina (The El Duce Tapes), stotretji film Takashija Miikeja, ki je star šele 60 let (Prva ljubezen), množica kvikijev, tudi Pritisk, ki ga je Tomaž Gorkič posnel med karanteno (in v katerem “igrajo Jana, pištola, daljinec, televizija in bela maska”, a ne v tem vrstnem redu), in briljantni hrvaški sci-fi D-52, ter številne bolezni, okužbe in izbruhi – en, tisti v Riot Girls, pomori le vse odrasle.

In ja, ker mineva 40 let, odkar je v kina prišla Šijanova komedija Kdo neki tam poje?, je bila tudi na Grossmannu neizbežna – in ob tem smo se lahko še enkrat spomnili, da so najboljšo jugoslovansko komedijo snemali v času, ko je umiral Tito. Ha.

Toda če bi hoteli videti res pravi ringelšpil groze, potem bi si morali ogledati Obarvano ptico (Nabarvené ptáče), osupljivi, srhljivo imerzivni, kontroverzni češki črno-beli epos, v katerem judovskega dečka (Petr Kotlar), agoničnega Odiseja, Savlovega sinčka, ki se med II. svetovno vojno prebija skozi vzhodno Evropo, zlorabijo na vse mogoče in nemogoče načine. To je njegov Salo ali 120 dni Sodome. To je njegov Pločevinasti boben. To je njegov Pojdi in glej. Če boste film, ki ga je posnel Vaclav Marhoul in ki izgleda tako, kot bi Ivanovo otroštvo prepleskala Hieronymus Bosch in Pieter Bruegel, vendarle ujeli in potem zbežali iz dvorane, se ne žrite preveč – ne boste ne prvi ne zadnji. Obarvana ptica, posneta po romanu Jerzyja Kosińskega (1965), je klinična slika primitivnosti, sadizma, bestialnosti in odvratnosti, v katere je Evropo potopil fašizem, ki zdaj terja opravičilo in spravo.